Nedelja, 5. 6. 2016, 11.58
6 let, 6 mesecev
Skozi divjino v kraljestvo prahu in strupenih plazilcev
Na peščenih avtocestah Afrike: sončen dan, a nična vidljivost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,20
2
Daleč tam spodaj, globoko pod ekvatorjem v čarobni deželi na jugozahodu Afrike, Namibiji, smo okusili čar in pasti peščenih avtocest črne celine. Verjemite, v sončnem dnevu, pod nebom brez oblačka lahko vidljivost izza volana v hipu postane nična. Veter z boka je na peščeni avtocesti odrešitev za oči. Postanek za fotografijo zahteva previdnost, tam zunaj je divjina, čisto prava. Ob cesti se sončijo tudi kobre in črne mambe.
500 kilometrov kot iz romana Hemingwaya
Vožnja po afriških cestah je, kot da bi se z avtomobilom zapeljal med vrstice Hemingwayevega romana.
Afrika je brez najmanjšega dvoma čarobna celina. Človeku, sploh nam iz "razvitega" sveta, hitro nastavi ogledalo, v njej so še tisti prvinski elementi, vključno s povezanostjo narave. Ko ponoči prisluhneš savani in daleč naokrog ni niti ene luči, se zaveš, da morda na teraso, na kateri pravkar stojiš sam s svojimi mislimi, gleda tudi leopard.
Verjemite, občutek je res poseben. Nekatere odbija, straši, a mene je Afrika oz. Namibija povsem prevzela. Izza volana se hitro srečaš s pogledom alfa samca tropa pavijanov, občuduješ lahko galop in sabljaste rogove velike oriks antilope, v pesku so sledi geparda, treba je biti pozoren, ko se na cesto poženejo bradavičaste svinje …
V štirih dneh afriških cest človek hitro dobi resnične odgovore o tem, kako zanesljiv in robusten je avtomobil. Prvinska dežela zahteva mehaniko, ki mora zdržati veliko. Hilux nas ni razočaral in jasno nam je bilo, zakaj smo v savani in puščavi srečali toliko njegovih bratov. Nekateri so bili naloženi do roba zmogljivosti, celo na letališču z njimi vozijo prtljago.
Vso to predstavo divje narave smo srečali v savani, le nekaj kilometrov od ograje mednarodnega letališča Hosea Kutako ob glavnem mestu Namibije Windhoek. Nepozabno.
Vožnja po afriških cestah je, kot da bi se z avtomobilom zapeljal med vrstice Hemingwayevega romana. Očara, presune in izostri čutila. 500 kilometrov po peščeni avtocesti ti pusti več spominov in izkušenj kot leto dni asfalta evropskih avtocest, kulisa pa je res izjemna.
#Video: Oglejte si utrinke s peščenih afriških avtocest
#Moja Afrika:
Škalova terenska šola vožnje po sipinah: Vozili smo po sipinah Namibije: bitka s peskom in gravitacijo … #video
Toyota hilux – epsko potovanje po Šakalovi poti v zibelko življenja
Iz prahu se izriše greder, veter z boka je roka odrešitve …
Še malo in voznik zapelje v oblak belega prahu.
Čisto svoja zgodba je tudi promet, mobilnost v najširšem pomenu. Cestno omrežje 825 tisoč kvadratnih kilometrov velike države, ki je večja kot zvezna država Teksas in v kateri živi le pol milijona prebivalcev več kot v Sloveniji, je v 80 odstotkih še vedno brez asfalta. Glavne prometne žile so torej široke peščene avtoceste, ki pa skrivajo nemalo pasti in zlasti od evropskega voznika zahtevajo še več zbranosti in predvidevanja.
V oblakih prahu se sredi sočnega dneva lahko znajdeš praktično v nični vidljivosti, ki je hujša kot najgostejša megla na Ljubljanskem barju, verjemite. In v tak oblak, dokler se ne navadiš, ponavadi vstopiš veliko prehitro, potem pa zaviraš, saj je vse okoli tebe belo, prašno. Kar strašljiva izkušnja, ko moraš odreagirati kot na dirki, pred teboj pa se iz bele gmote finega prahu naenkrat prikažejo kovinski zobje grederja, ki popravlja cesto. Ne, pozabite na znak za delo na cesti.
Ko ujameš ritem, začneš uživati, zaveš se, da je veter z boka sapa odrešitve, saj odnaša prah s ceste in jasni sliko pred vetrobranskim steklom. Pokrajina je čarobna, podvozje ječi na valjastih rebrih makadama, volan zahteva korekcije, saj se pod kolesi neznansko hitro menja podlaga. Mehak, narinjen pesek, pa trdi kristali najstarejše puščave na svetu, ostro kamenje in celo večje skale začinijo pot. Potem so tu še prehodi za živino (cattle guard). Gre za nekakšne zožitve ceste s cevnimi profili in betonsko ograjo, če si v prahu prepogumen in zadevo spregledaš, poletiš in rezultat pristanka je lahko zelo absoluten.
V blagih ovinkih je na taki peščeni avtocesti pravilo, da se hitrost zniža vsaj za tretjino, pri bolj zaprtih zavojih pa mora voznik hitrost pred vstopom v zavoj zmanjšati vsaj za polovico. Tega nepisanega pravila se držijo vozniki.
Vožnja po peščenih avtocestah Afrike je doživetje brez primere. Velike razdalje pripravijo nešteto presenečenj, malo je prometnih znakov in prometa, najbolj pa nas je presenetilo, da črpalk za gorivo tam praktično ni. Vsaka pot v divjino ali izlet iz enega mesta v drugo je nekakšna mini ekspedicija, v kateri je treba misliti na gorivo in vodo.
Širina ceste in malo prometa vlečeta k skušnjavi, a ne gre izzivati usode
Veter z boka je pri vožnji v konvoju pravi odrešitelj, saj odnaša prašno zaveso.
Na peščenih avtocestah je hitrost omejena na 80 kilometrov na uro, čeprav potovalna hitrost velikokrat preseže to omejitev. V brezvetrju ali vetru v nos, ko se dvigne oblak prahu, je treba hitrost drastično znižati, ker na trenutke dejansko ne vidiš niti deset metrov pred avtomobil. Na teh cestah je treba razmišljati tudi o vozni linij, sicer se hitro zgodi, da na odsekih z ostrim kamenjem uničiš gume.
Ob tem ne gre pozabiti, da kolesnice ločujejo plasti zelo mehkega, narinjenega peska. Te plasti je treba prečiti z občutkom. Prevelik kot sprednjih koles pomeni nenadno izgubo oprijema in ujeti skoraj dve toni težkega terenca pri stotici na makadamu zahteva kar nekaj vozniškega znanja in premišljenih reakcij. Sistem za nadzor stabilnosti je imel precej dela, ko smo v visokem tempu požirali peščene kilometre.
"Vozniki iz Evrope velikokrat podcenjujejo pasti peska naših cest. Prevelika hitrost in napačna reakcija sta tukaj hitro kaznovani, ne z globo, ampak z življenjem. Avtomobil se prevrne, konča v skalni globeli in tudi več ur traja, da se po tvojih sledeh pripelje še kdo drug," nas je opozarjal naš vodnik Šakal, ki pravi, da so turisti nemalokrat preveč pogumni.
Veliko več je tudi divjadi, velike divjadi. Domačini ob vsakem premiku savane hitro zmanjšajo hitrost na 30 kilometrov na uro.
"Jure, ne pozabi pogledati pod noge, saj se vozimo čez ozemlje kraljevske in zebraste kober, tudi mamba se potika tod okoli," me je opozoril naš vodnik Šakal, ko sem zavzeto hitel pritiskati sprožilec na eni od skal. Pot nas je vodila prek skalnega izziva čez prelaz Van Zyl, ki je eden najnevarnejših za gume in mehaniko vsakega avtomobila. Brez pogona 4 x 4, reduktorja in diferencialne zapore se čez njega na višino več kot 1.900 metrov ne pripelje nihče. To je bila ena najzahtevnejših terenskih preizkušenj, ki sem jih prevozil. Ta prelaz ti da adrenalin tudi pri hitrosti pešca.
Prah vselej najde pot …
Radijska postaja za komunikacijo med vozili je na peščenih avtocestah skoraj obvezna oprema. Naš vodnik Šakal je kot izvidnik na čelu kolone sporočal pasti ceste. Nenavadno se je pognati v oblak prahu pri dobrih sto kilometrih na uro in prehiteti tovornjak v zavoju, ob čemer se zanašaš na zaupanje tistemu, ki ti po postaji sporoča, da je pot prosta. Kot da bi se še na makadamu dirko serije nascar, kakšen zavoj na sipini pa celo spominja na pravi oval.
Svoja zgodba je tudi prah. Na cesti se turisti nemalokrat nepremišljeno zaustavijo, ker je pač široka in na videz pregledna.
Čakajo na popoln trenutek za fotografijo, medtem pa mimo njih zdrvi avtomobil ali dva in dvigne dimni zastor. Naslednji avtomobil lahko pomeni že nalet, ker se zaradi prahu nič ne vidi. Da, avtomobil je treba tudi v Afriki umakniti s ceste, nas je vseskozi opozarjal izkušeni Šakal.
Manj škodljivi, a zelo smešni so tudi prizori, ko kdo pozabi zapreti steklo in se pripelje v prašni zid.
Bele trepalnice, prah na sedežih, nahrbtnikih, fotoopremi, vsepovsod … To je pač Afrika.
Čar in romantika afriških cesta se skrivata tudi v tem, da vedno povedo, kdo je bil kje in kam je namenjen. Vsaka sled je svoja zgodba, kar smo na asfaltu Evrope že davno pozabili.
Strupniki na preži: ob počitku ne gre sesti kar na vsak kamen ali odtočiti za vsakim grmom
Z volanom na levi je bilo treba voziti – po levi. Na prašni cesti tisočerih prevojev je pri vožnji, zlasti če potuje več vozil v konvoju, CB-postaja za komunikacijo zelo dobrodošla. Pri manevrih prehitevanja je imel v našem primeru, ko smo vozili za evropski trg narejene hiluxe z napačno stranjo volana za Namibijo, pomembno vlogo tudi sovoznik. Imel je boljšo preglednost kot tisti, ki je vrtel volan.
Ko sem zbiral motive, ki jih lahko vidite zgoraj v fotogaleriji, sem kot tujec v Afriki hitro pozabil, da nisem doma v Sloveniji, kjer mirno stopiš na travnik. Šakal me je opozoril, da se vozimo po deželi velikih strupenjač – kobre, zebraste kobre, drevesne kače (boomslang).
Pri vsakem postanku je torej treba pogledati pod noge, čeprav greste le odtočit za grm. Tam zunaj je njihovo kraljestvo, ki ga branijo z vsemi sredstvi. Eden od vodnikov nam je povedal, da so pred dobrim mesecem posredovali pri ugrizu strupenjače. Nesrečniku so na štirih mestih prerezali roko, in to tam zunaj brez anestezije, da so preprečili vdor strupa v srce, ki bi pomenil gotovo smrt. 45 minut so se trudili zaustaviti pot smrtonosnega strupa, da so mu rešili življenje.
Divjino se po taki zgodbi hitro naučiš spoštovati in tudi šotor dobro pregledaš, preden ležeš k počitku. A kljub vsemu je prvinsko Afriko s prahom, kačami in suhim kosom antilope v ustih vredno doživeti in začutiti. Čarobna je.
Divjina je zato ostala prvinska, kar je nedvomno eno od bogastev te dežele. Za lažjo predstavo, za kakšne prostorske razsežnosti gre, je zgovoren podatek o površini, ki jo v Namibiji definira pojem kmetija. Vsaj 5.000 hektarjev zemlje moraš imeti, da si lahko kmet.
2