Nedelja, 1. 10. 2017, 4.05
6 let, 6 mesecev
Ali veste, zakaj so kultno cesto na Pike's Peak asfaltirali?
Slovita cesta na Pike's Peak: zgodovina, junaki in ozadje ameriške cestne klasike
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,25
2
Na koncu obzorja ponosno stoji ona, simbol vsega dobrega in navdiha, gora Pike's Peak. Po njej vodi cesta, ki se razteza do oblakov in že več kot sto let predstavlja izziv najpogumnejšim dirkačem. Cesta je terjala nesreče, a tudi ustoličila najbolj vrhunske voznike. Kralj gore je postal tisti, ki je 20-kilometrski odsek s 156 zavoji prevozil najhitreje.
Cesta na Pike's Peak v ameriški zvezni državi Kolorado je ena najbolj spektakularnih v ZDA. Ameriški avtomobilski zvezdnik Ken Block je prejšnji teden objavil atraktiven video s te ceste, ki se povzpne prek meje štiri tisoč metrov nad morjem, toda slavo je ta cesta dobila v času svoje makadamske zgodovine.
Nekoč cesta za konjske vprege
Na južni strani Kolorada, zahodno od mesta Colorado Springs, stoji ena izmed najbolj svetovno znanih gora in ena izmed glavnih turističnih točk v zvezni državi. Vse se je pravzaprav začelo leta 1806, ko je Zebulon Montgomery Pike na svoji poti iz bližnjega mesta Pueblo želel osvojil najvišji vrh v regiji. Zaradi viharja je še pred osvojitvijo vrha obrnil in razočarano končal svojo odpravo. A 4.300 metrov visoka gora je dobila svoje ime ravno po njem. Kljub njegovemu prepričanju, da nanjo ne bo nikoli stopil človek, so čez več kot 80 let do vrha speljali prvo cesto za konjske vprege, vendar so jo zaradi težkega terena in napornega vzdrževanja zaprli leta 1902. Prvemu je z avtomobilom leta 1913 do vrha uspelo priti Williamu Waynu Brownu, a je za spust potreboval pet ur in 28 minut.
Do vrha je iz okrožja Manitou Springs vodila tudi železniška proga, ki je nekoč iskalce zlata vozila na sam vrh gore Pike's Peak. Gre za najvišje ležečo železniško progo, ki vozi do vrha vsakodnevno, če to dopuščajo vremenske razmere.
Na vrh Pike's Peaka vodi tudi železniška proga.
Ob prelomu 18. stoletja je v ZDA iz Francije prišla zanimiva oblika dirkanja. Američani so se navduševali nad gorskim dirkanjem, saj je bilo izredno preprosto – z dna so morali kar se da hitro pripeljati do vrha. Vse se je spremenilo leta 1916, ko je Spencer Penrose, poslovnež, zabavljač, kapitalist in filantrop, na območju Colorado Springs v vaško pot, primerno le za vožnjo konjskih vpreg, vložil 500 tisoč dolarjev, jo razširil in na novi makadamski cesti priredil prvo avtomobilsko dirko.
Prvi zmagovalec dirke Penrose Trophy (na začetku se je imenovala tako) je postal Rea Lentz. V dirkalniku romano special je do vrha potreboval 20 minut in 55,6 sekunde. Mednarodna dirka na Pike’s Peak je danes drugo najstarejše avtomobilsko tekmovanje na svetu, ki vsako leto privabi nepregledne množice gledalcev in nekaj ducatov najpogumnejših dirkačev. Dirkači od štarta do cilja premagajo 1.440 metrov nadmorske višine in v povprečju 7,2-stopinjski klanec, do vrha 4.300 metrov visoke gore pa prevozijo 20-kilometrski odsek z 156 zavoji.
Nekoč je bila celotna cesta makadamska, od leta 2012 pa je vse do vrha asfaltirana.
Ekološke zahteve so vplivale na velike spremembe
Leta 1948 je za urejanje ceste postalo odgovorno mesto Colorado Springs. Cesta je bila na začetku 50. let v zelo slabem stanju, zato je novi skrbnik tlakoval prvih deset kilometrov ceste oziroma so uredili cesto približno 1,5 kilometra pred štartom dirke na Pike’s Peak.
Novo poglavje se je za dirko začelo leta 1998, ko je največja okoljska organizacija Sierra Club razglasila, da skoraj 21 makadamskih kilometrov ceste na Pike’s Peak krši zakon o čistosti vode. Posledično so vložili tožbo proti mestu Colorado Springs.
Po nekajmesečnem prerekanju sta februarja leta 1999 strani dosegli dogovor, država Kolorado pa je mestu Colorado Springs naložila, da mora zadostiti zahtevam iz 401. člena, ki ga je izdalo javno podjetje za zdravje in okolje. S tem odlokom so morali najkasneje do leta 2012 rešiti težave, ki jih povzročata prah in korozija pobočja. Za projekt obnove ceste so namenili od 14 do 20 milijonov dolarjev, hkrati pa so morali plačati 300 tisoč dolarjev v sklad za pomoč čiščenja posledic in sto tisoč dolarjev za poplačilo sodnih stroškov okoljski organizaciji Sierra Club.
Mesto ni našlo nobene rešitve, da so zadostili zakonom, so cesto asfaltirali. Prva dela so začeli leta 2002, vsako leto so asfaltirali približno 15 odstotkov ceste, delo pa so končali le nekaj tednov po 89. izvedbi dirke na Pike’s Peak.
Dirka je bila le pika na i
Tako pred letom 2012, ko je bil na zadnjih 20 kilometrih makadam, kot danes, ko je cesta v celoti asfaltirana, se na vrh gore Pike's Peak valijo množice ljudi. Za dostop do vrha je v dolini treba plačati 50 dolarjev takse oziroma 35 dolarjev od decembra do aprila. Kljub urejeni cesti je dostop do vrha velikokrat onemogočen zaradi vremenskih razmer. Poleg močnega vetra je največja težava sneg, ki lahko povsem zasuje goro in bližnjo okolico.
Od cestninske postaje pa vse do vrha so ob cesti številni centri za obiskovalce - od trgovinic s spominki do restavracije ali barov. Največji center za obiskovalce je ravno na vrhu, od koder lahko potem peš odidejo na številne druge poti, si ogledajo stare kope zlata, uživajo v razgledu ali kolesarijo.
Za dostop do vrha z avtomobilom je treba plačati cestnino. Od aprila do decembra ta znaša 50 dolarjev, od decembra do aprila pa 35 dolarjev.
Ljudje so izkoristili priljubljenost turistične destinacije, ki vsako leto gosti tudi slovito dirko na vrh Pike's Peaka, zato se je število prebivalcev v dolini povečevalo, sorazmerno pa se je povečevalo zanimanje za dirko. Po razmeroma uspešnih tridesetih letih dirkanja, v katerih so zmagovali predvsem najpogumnejši vozniki, so leta 1946 dirko na Pike’s Peak sprejeli v članstvo AAA in USAC Indy Car Championship. Vse do leta 1970 so ostali v združenju organizacij, po tem pa se je znatno povečalo zanimanje evropskih ekip in dirkačev, ki so hoteli sodelovati v tem unikatnem dogodku. Leta 1984 je pri vzponu sodeloval prvi Evropejec, pravi preobrat pa je sledil leta 1988, ko je na dirki v peugeotu 405 turbo-16 nastopil nekdanji svetovni prvak v reliju, Finec Ari Vatanen.
Vatanen in režiser Jean-Louis Mourey sta tam snemala znameniti video Climb Dance. Ta je na drugačen način pokazal vrhunsko obvladovanje peugeota 405 T16, drsenje po makadamski cesti in obvladovanje vozila nekaj centimetrov od prepadov. Najbolj nepozaben je posnetek iz avtomobila, ko Vatanen z eno roko drži volanski obroč pošasti skupine B, z drugo pa si oči varuje pred sončnimi žarki.
Video: Legendarni Ari Vatanen v dirkalniku peugeot 405 turbo-16
Bile so tudi smrtne žrtve
Za tako težko dirko takšnih razsežnosti je bilo v vsej zgodovini presenetljivo malo smrtnih žrtev. Do zdaj je na dirki umrlo šest ljudi, dva voznika, trije motoristi in uradnik dirke. Zadnji je umrl Carl Sorensen leta 2015, ko je na treningu zletel s ceste.
Na celotni cesti, ki je zaradi asfalta izgubila nekaj svojega čara, se postavljajo bistveno hitrejši časi kot včasih. Absolutni rekord od leta 2013 drži sloviti francoski dirkač Sebastien Loeb. Devetkratni svetovni prvak v reliju je sedel v Peugeotovem prototipu, ki je še najbolj spominjal na vesoljsko ladjo na štirih kolesih. Sedel je na sredini vozila, da je imel najboljši pogled na hitro cesto proti 4.300 metrov visokemu cilju znamenite dirke.
Video: Sebastien Loeb najhitrejši Zemljan do vrha na Pike's Peak
2