Ferrari s sredinskim voznikovim sedežem

Prednosti sedenja na sredi

Sredinski položaj ima namreč vrsto prednosti. Je precej nevtralen in brez prilagoditev omogoča vožnjo po levi ali desni strani ceste, vozniku pa daje tudi občutek, da upravlja pravi dirkalni avtomobil.

Na zamisel o sredinskem vozniškem sedežu je sicer leta 1921 prišel nemški izumitelj Edmund Rumpler, takoj po drugi svetovni vojni pa se ga je pomnil tudi francoski dirkač Jean-Pierre Wimille.

Sredi 60. let prejšnjega stoletja se ga je v okviru prizadevanj, da bi Enza Ferrarija nagovoril k razvoju avtomobilov s sredinskimi motorji, spomnil tudi Sergio Pininfarina.

Nogi na mestu motorja

Za osnovo projekta so vzeli dve šasiji dirkalnega avtomobila ferrari 365 P s 4,4-litrskim motorjem V12, ki so mu moč s 380 zmanjšali na 320 "konjskih moči", dirkalna menjalnika na zadnji premi pa nadomestili s sinhroniziranima petstopenjskima menjalnikoma ZF.

Na vse skupaj so poveznili elegantno aerodinamično karoserijo, ki sama po sebi za svoj čas ni bila tako posebna kot tisto pod njo.

V kokpitu je namreč bil osrednji vozniški sedež, ki je bil vgrajen nekoliko pred sedeža sopotnikov, tako da je voznik sedel pred njima in noge tiščal v prazen prostor med vdolbinama za kolesi, ki ga je sprostil motor. Tega so iz sprednjega dela preselili za voznika.

Ker sta bila njuna sedeža zamaknjena nekoliko nazaj, je bilo dovolj prostora tudi za noge sovoznikov. Pred voznikom sta bila velika prikazovalnika hitrosti, vrtljajev motorja in drugih podatkov, ročica menjalnika pa je bila na voznikovi desni strani, zato je ta v avtomobil pogosteje vstopal na levi strani, čeprav je bilo to možno tudi z desne.

Za dobro osvetlitev kabine je poskrbelo veliko strešno okno.

Hudomušne reakcije

Prvi prototip avtomobila 365 P speciale so jeseni 1966 pokazali na avtomobilskem salonu v Parizu, drugega pa novembra istega leta v Torinu.

Oba sta dobila tudi zaresna lastnika. Pariškega je dobil Ferrarijev ameriški uvoznik Luigi Chinetti, torinskega pa so izročili predsedniku Fiata Gianniju Agnelliju.

Komentarji opazovalcev na sredinski položaj sedenja so bili sicer zelo različni, od popolnega navdušenja do hudomušnih komentarjev, da je takšna ureditev primerna le za zelo hrupni avtomobil, saj mora voznik sicer trpeti neprestani klepet med sovoznikoma, ali da so vozniku vzeli zadovoljstvo naslanjanja komolca na okenski okvir in podobno.