SiolNET. Avtomoto Testi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini in električni BMW i3: Kazal sem jim hrbtišče desnice in skrčil sem vse prste razen srednjega.

0

termometer

Pisatelj Miha Mazzini se je soočil s karbonsko električnim posebnežem, ki mu pri BMW-ju pravijo i3. Drugačen pogled na nemško videnje trajnostne mobilnosti prihodnosti.

BMW i3 – pospeški in moški pogledi

BMW i3 so mi podtaknili. Ekipi Avtomoto dela portala sem bil videti idealna žrtev, češ, kako se s čudesi sodobne tehnologije spopade človek, ki ga avtomobilizem ne zanima. Rad se sicer udobno in varno peljem, ampak obdobje kupovanja avta mi je stresno in si ga poskušam naprtiti čim redkeje. Zatorej si navdušenci nad tehnikalijami najprej preberite članek, ki ga je zapisal strokovni um.

Avto sem torej prevzel, podpisal dokumente in najprej preveril najpomembnejše: svoj izbor glasbe lahko prinesete na USB-ključku (avto ima tudi avdiovhod), zvočniki so Harman Kardon in ker je električni motor neslišen, vas vožnja pri poslušanju ne moti zelo. Torej lahko izberete tudi nežnejše skladbe. Kar me je spomnilo na mojo prvo stoenko in preluknjano izpušno cev. Nisem imel denarja za popravilo in sem moral med vožnjo poslušati le punk. Ti časi so torej minili, punk je očitno res mrtev.

Začelo se je zapletati že pri ključu

Na avte se res ne spoznam, moje področje dela so uporabniški vmesniki, torej stik med človekom in napravo. Tu pa se je začelo zapletati že pri ključu. Gumb za odklepanje ima razumljiv simbol, gumba za zaklepanje pa ni. Prijazno so mi razložili, da je maskiran v BMW-jev logotip. Aha, ampak če kaj maskirajo, čemu torej zaklepanje, ne odklepanja? Pri izgubljenem ključu vas verjetno ne skrbi prvo, marveč drugo.

Dodan je celo gumb, ki odklepa sprednji pokrov. Pritisnil sem ga in odklenil se je prtljažnik. Hm, zakaj ima torej sličica odprt sprednji del? Posumil sem, da so uporabniški vmesnik snovali ljudje, ki so z njim že vse predolgo in jim je vse jasno. Končni uporabnik si z njimi ne deli skupne zgodovine in včasih lahko le debelo gleda.

Zakaj ne: "Vozi, Miško!", avto bi prepoznal moj glas in krenil

Menjalnik je avtomatski, kar nekaj sem jih že vozil in torej vem, kaj lahko pričakujem. Z leti sem vedno večji navdušenec nad njimi. Sem pač odkril, da lahko v avtu z desnico počnem marsikaj, tisto kuhalnico pa lahko vrtim tudi doma, če sem ravno pri volji.

Namesto ključa je gumb. A tudi ročna zavora je gumb. Predstavljajte si staromodni vžig: prestavite menjalnik v prosti tek, obrat ključa, popustite ročno zavoro. Gre za tri zelo različne gibe in mali možgani jih lahko ločijo. Tu pa pritiskate gumbe, ki so raztreseni po armaturni plošči, volanskem obroču in še ob vaši desni. Na njih ne piše 1, 2, 3, zato seveda morate razmišljati, kaj pritisnete in kdaj. Ker vgrajen računalnik ve, kaj mora storiti, vas na velikem zaslonu prijazno opozarja: zdaj to, zdaj ono. Nato se seveda vprašam, če vse ve, zakaj ne bi zavpil "Vozi, Miško!" in avto bi prepoznal moj glas in krenil?

Avtomatski menjalnik je nameščen na volanu in je krožni gumb, kot tisti pri starih štedilnikih. Izbirate lahko med vožnjo, parkiranjem, prostim tekom in vzvratno. Oziroma, je mogoče parkiranje fantomsko? Zdaj ga vidiš, potem spet ne – izbrati ga nikoli ne moreš, pa če poskušaš vrteti zapestje še tako filigransko.

Izbereš ga lahko le tako, da pritisneš gumb, ki so ga postavili zraven menjalnika. Zakaj torej niso dodali še gumbov za vožnjo in vzvratno in vrgli menjalnik v smeti? Pa naj bodo gumbi taki kot včasih na kasetarju, pritisnete enega in drugi se izključijo.

Skratka, vžiganje in ugašanje je niz pritiskanja gumbov, ki se ga prej ali slej navadite (mogoče), ampak za vsak primer sem raje pritisnil še kak gumb več kot manj, pa četudi nekoč celo dva na lastni srajci.

Prebivalcem Kamnika se vljudno opravičujem ...

Osrednji del za upravljanje potovalnega računalnika je (predvidevam) standardna BMW-jeva ročica, prikrita igralna palica, s katero sem se še kar hitro naučil delati, nočem pa vas moriti z nelogičnostmi, ki jih tudi najdete. Največja je ta, da morate za naglo utišanje zvoka, recimo, grabiti po gumbu, ki je čisto drugje, izgubljen tam na armaturni plošči. Kako preskakujem mape na USB-ključu, še vedno ne vem, ker edini logični gib povzroči čisto nekaj drugega.

Vse skupaj naj bi bilo neprestano povezano na internet in ko izberete potovanje, vam celo ponudi prikaz slik s cilja – po dolgem čakanju ni našel niti ene in ko sem do cilja pripeljal, me je celo opozarjal (z bolj diplomatskimi besedami), da sem zapeljal v divjino, kjer se na navigacijo ne morem več zanašati, skratka, v terro inkognito, čez rob naše ploščate zemlje. Prebivalcem Kamnika se vljudno opravičujem. Res pa je, da so meniji dobro prevedeni, česar pri tehničnih napravah nisem navajen.

Prostor in prostornina

Videz je … hm, zanimiv. Avto se mi ni zdel ne lep ne grd. Zanimivo, mnenje so delili tudi tisti, ki so prišli z njim v stik. Nekako se jim ga je posrečilo narediti za starega znanca, aha, ok, dobro, gremo. Kar ni slabo. Spredaj je videti, kot bi ga malce odžagali. Narejen je (menda) iz karbonizirane plastike, kar je videti kot dno nelakiranega čolna; sivo, dlakasto. Čez armaturno ploščo je napet nekakšen trak iz svetlega furnirja, malce vse skupaj spominja na bife iz 70., preden sta v osemdesetih postala moderna teman les in medenina. Hm, mogoče pa od tu ta domačnost in gre le za generacijsko zadevo? Presodite sami …

Avto ima celo zadnja vrata. Sprva jih nisem niti opazil, ker sem pričakoval avtomobilska, dobil pa tista od omare. Ravno tako ozka so in s pokončno postavljenim odpiralom. Nato sem hotel zapreti sprednja, že veselo zamahnil, se zavedel in ustavil gib ravno še pravi čas. Pri odprtih zadnjih vratih sprednja treščijo čeznje, kovina ob kovino. Zaradi tega prekrivanja sem se nekoč na zelo omejenem prostoru do sosednjega parkiranega avta zanimivo zataknil s torbo, ki sem jo jemal z zadnjega sedeža in potem kombiniral vrata in sebe kot nekakšno mini Rubikovo kocko.

Spredaj je prostora zadosti, razgled je super, predvsem zato, ker je avto dvignjen. Na strehi sta s steklom pokriti lini, kar dovaja več svetlobe in daje občutek zračnosti in velikosti. Na fotografijah mi je avto deloval majhno, ob osebnem ogledu sem mnenje popravil, na vozniškem sedežu pa se čuti precej večji. Nisem imel občutka, da je lahek.

Na zadnje sedeže boste lahko namestili le bolj ploščate znance ali pa manjše otroke, če pa ste kdaj v ameriških filmih gledali prizore ugrabitev, kjer mečejo žrtve v prtljažnik, vam kar povem, da tega s tem avtom ne boste počeli. Itak imate v njem že kabla za napajanje, enega za domačo rabo in enega za napajalne postaje, ki se vam ju hitro ne bo ljubilo zvijati in bosta ležala kar tako in zapolnila prostor.

Pospeški. O veselje, o radost!

Speljevanje vas navda z občutkom, da sedite na vlaku, elektrika pač. Odlično. Potem pa pohodite plin in – juhej!!!!!! O veselje, o radost!

Na YouTubu si lahko ogledate cvileče potnike električnih avtov, ki jih pospeški presenetijo. Pri i3 so hitrosti glede na izbrani način dela omejene na 150 kilometrov na uro (običajen način), 110 (eko) in 90 (eko plus), kar se ne zdi veliko, ampak te hitrosti pa dosežete zelo hitro.

Kar vas privede na področje motoristične črne kronike. Resno. Lepo speljujem na enem koncu ulice, ko na drugem nekdo čaka, da se vključi v promet s stranske ceste. Seveda me zagleda, pomisli, ta je še daleč, potem pa šokirano bulji, ko moram zavirati tik za njim. In tako dalje. Pri e-avtih ste hitri in neslišni, česar drugi vozniki ne pričakujejo.

Naglica pospeševanja mi je omogočila tudi izvedbo terenske antropološke raziskave. Sicer na enem samem kandidatu, a vseeno … Gotovo ste že opazili motorista, ki se pred semaforjem prerine na čelo vrste, privija ročico med čakanjem, ko pa se prižge zelena, požene motor do konca in oddivja proti obzorju, najpogosteje do naslednjega semaforja nekaj sto metrov naprej. To področje človeškega obnašanja je povsem neraziskano, a i3 mi je omogočil postaviti vsaj temelje za nadaljnje poglabljanje v problematiko.

Začelo se je čisto naključno. Na levem pasu jaz, na desnem motorist, pripravljen na akcijo. Zelena je zasvetila, motorist je štartal, jaz tudi in opazil, da mu z lahkoto enakomerno vozim ob boku. Obraz opazovanega primerka med čakanjem izraža agresijo, ustnice trzajo, roka privija plin, oči so prikovane na semafor. Ob zagonu stisne zobe. Med rjovenjem motorja in pospeševanjem mu obraz spreletavajo orgazmični tiki. Kot pisatelj sem občudoval naše prednike, ki so cestno dirkanje pokrili z izrazom, ki ima samo črko več od podobne dejavnosti.

Obenem sem izvedel tudi, čemu motoristi nosijo vizirje: da jim ne izpadejo oči, ko po vsem divjanju in pospeševanju pogledajo proti levi in tam zagledajo točno isti prizor, kot so ga gledali med čakanjem; moj prijazen obraz, kako jim spodbudno kima. Opazovani primerek je v grozi začel celo vijugati in sem raje umaknil nogo s stopalke, da mu ne bi ogrozil polno živetega bivanja, polnega dirk od semaforja do semaforja.

Ne smem pozabiti otroških radosti. Nihče vam ne brani povabiti dame na vožnjo in potem nepričakovano pohoditi plina. Po kričanju in cviljenju jo boste lahko tolažili (in tu pride zaradi avtomatskega menjalnika prosta desna reko zelo prav!), česar ne bi nikoli počel, ker se to za moškega mojih let ne spodobi. Hihihi.

Polnjenje

Doseg polnih baterij naj bi bil 150 kilometrov, ampak to pomeni preklop na najbolj varčevalen način in torej adijo, pospeški in celo klimatska naprava. Realno torej okoli sto kilometrov. Polnjenje na postaji naj bi trajalo tri ure (nisem stal zraven in štopal), a nekoč v nuji sem priključil avto in šel v sosednji bife na čaj. Ko sem se vrnil, je bilo soka v baterijah za 20 kilometrov, ravno dovolj. Je pa tudi res, da sem ga enkrat pustil na hitri polnilnici vso noč in se ni zgodilo nič. Verjetno sem pozabil pritisniti katero od ključnih tipk.

Del opreme, ki sem ga zares pogrešal in se mi zdi absolutno nujen, je zložljivo kolo. Prtljažnik je ravno dovolj velik zanj in ker polnilnice še niso razpostavljene zelo pogosto in za povrhu ne boste tri ure čakali ob tistem drogu, torej potrebujete pomožno prevozno sredstvo.

Doma naj bi polnjenje trajalo osem ur. Dom je v tem primeru bolj določen: hiša. Dvomim, da vas bodo dolgo gledali, kako zapeljete pred blok, potegnete kable skozi okno v svoje stanovanje, mimoidoči pa se vso noč spotikajo obnje, da zjutraj povsod ležijo odtrgani udi in izgubljene proteze.

Načeloma torej imate hišo, 30 tisočakov (pet jih prispeva država s subvencijo) in stanujete v polmeru 60 kilometrov od svoje službe. Odpeljete se tja, pripeljete nazaj, polnite čez noč. Če se nisem zaračunal, vas prevoženih sto kilometrov stane okoli evra. To me je tako navdušilo, da sem ob vožnji mimo bencinskih črpalk mahal kot Tito: kazal sem jim hrbtišče desnice, le da nisem zraven kadil cigare in skrčil sem vse prste razen srednjega.

Človeška izkušnja

Po človeški plati mi je avto omogočil izkušnjo privlačne ženske – moški so zastali in strmeli vame. Nisem bil navdušen. Mogoče bi moral na sedež postaviti še kakšno domačo žival, da bi lahko navezoval stik tudi z nežnejšim spolom. A ostanimo pri strmečih moških: prvič mi je bilo dano videti, kolikšen del (resnično v glavnem le moške) populacije se za avtomobilizem zanima in sledi novostim.

Tale avto ni po obliki kričeča vesoljska ladja, da bo pritegnila tudi naključne poglede. Če zastanete sredi pločnika zaradi njega, to pomeni, da imate vsaj eno oko neprestano prilepljeno ob vozila. Potem se pa v komentarjih k mojim besedilom čudite, kako sem opazil to in ono – predstavljajte si, kolikšne opazovalne kapacitete ostanejo proste, če vas avtomobili ne zanimajo!

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • alfa650 / 28.12.2017. ob 10:38 0 0

    Električni avtomobili kot je i3 očitno še dolgo ne bodo izpodrinili ,,bencincev'' in,,dizlašev''-so še veliko preveč nedodelani,s kup nelogičnostmi in celo bedarijami!!

    0 0
  • andrej1953 / 23.08.2016. ob 15:34 0 0

    Tako dobro, da bi ga kar kupil... ...Mazzinija.

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin