Četrtek, 3. 12. 2015, 12.14
8 let, 8 mesecev
Ford tourneo custom 2.2 TDCi – mobilno gnezdo slovenskih orlov
Pomemben je hodnik
Za dostop do sedežev druge, tretje in četrte vrste se uporablja drsni par vrat, pri čemer uporaba levih niti ni nujna. Celo voznik in sovoznik lahko vstopata v kombi z desne strani, torej s pločnika, kar je za vse skupaj tudi najvarneje. Ko vstopajoči "pohodi" udobno zunanjo stopnico, se znajde na tako imenovanem hodniku, ki se razteza vzdolž potniške kabine od sovoznikovega sedeža do zadnje trisedežne klopi.
Po hodniku se vsak usmeri proti svojemu sedežu, kjerkoli že je, tudi voznik oziroma sovoznik. Med sprednjima sedežema je namreč dovolj prostora za nemoten dostop naprej. No, drsni par vrat pač ponuja takšno možnost, seveda pa ima kombi poleg drsnih vrat tudi običajni par sprednjih krilnih vrat.
Udobje brez klasičnega prtljažnika
Trojica potnikov na zadnji klopi se glede prostornosti nima kaj pritoževati, vendar so največ udobja deležne osebe na šestih sedežih v prvih treh vrstah. Naslonjala so nastavljiva po naklonu, komolci lahko počivajo na naslonih, ogrevana sprednja sedeža sta nastavljiva dvojno po višini in tudi v ledvenem delu. Nad drugo vrsto sedežev sta vrtljiva gumba za ločeno ogrevanje in prezračevanje, vsaka vrsta sedežev ima tudi svojo razsvetljavo. Bočna stekla (v drsnih vratih se jih da izmakniti) zadaj so dodatno zatemnjena in opremljena še s senčnimi roloji.
Večji predali in držala za pijačo so nameščeni večinoma spredaj. Potniki lahko hladijo pijačo s pomočjo 12-voltne (tri vtičnice) ali pa kar 230-voltne električne napetosti. Malo večje kose prtljage lahko stlačite pod vsakega od sedežev, vendar so to lahko torbe, ne pa kovčki, ki bi morali v prtljažnik. Vendar tega za četrto vrsto sedežev preprosto ni. Kako ni? Ni, to pa je davek na razporeditev sedežev, ki omogoča udobno sedenje z udobnim "avtobusnim" vstopanjem in izstopanjem.
Kombi za prevoz tovora
S sedeži druge in tretje vrste so mogoče različne manipulacije. Naslonjala so poklopna, v tem položaju so sedeži postavljivi navpično, dovolj preprosto se jih tudi odstrani iz vozila. S tem nastane velik osrednji prostor za prtljago, z možnostjo normalnega prevoza petih oseb. Odstranitve zadnje trisedežne klopi ne priporočamo. Vidimo tri težave: odvijanje in poznejše privijanje vijakov, prenašanje nerodne in težke klopi ter njeno shranjevanje na primernem mestu.
Aja! Preproga pod sedežema v drugi vrsti je nekaj posebnega. Po obliki je kot nekakšen okvir, ki obdaja oba sedeža in povzroča težave, kadar jo hočemo odstraniti zaradi čiščenja. Še najlažje to storimo, če prej kar umaknemo sedeža iz vozila.
Odlično za vozno dinamiko in udobje
Znova nas je navdušilo udobno in tiho pobiranje neravnin v kombinaciji z zanesljivo lego na cesti. Ta hvala ne pomeni nečesa novega, saj smo odlične vozne lastnosti poudarjali že med prvo vožnjo in na testu, ki je sledil.
Naj znova spomnimo na avtomobilski položaj za neposrednim volanom (malo več kot tri zavrtljaje med skrajnima položajema), na preprosto upravljanje telefona, tempomata, podatkov potovalnega računalnika in na množico vozniških pripomočkov, ki jih je Ford v kombi prenesel iz osebnih avtomobilov (nanizali smo jih med standardno in dodatno opremo v spodnji tabeli). Ugajal nam je tudi samodejni vklop in izklop ogrevanja vetrobranskega in zadnjega stekla.
Fordovega sistema proti prevračanju vozila nismo izzivali, vendar bi bilo to prav zanimivo ob kakšni priložnosti na poligonu. Senzorji, ki zaznavajo čezmerno nagibanje vozila, namreč delujejo drugače od tistih, ki pri sistemu ESP zaznavajo drsenje koles. Več kot dve toni težak in skoraj dva metra visok kombi bi se namreč prej postavil na dve kolesi, kot da bi zaradi prevelike hitrosti zdrsnil v ovinku.
Poraba med šestimi in enajstimi litri je realna
Če bi se po cestah v naseljih lahko v nedogled peljali s tempomatom na 50, bi poraba znašala prav smešne štiri litre na sto kilometrov. Na podeželskih cestah s stalno hitrostjo 90 kilometrov na uro se da potovati z dobrimi šestimi litri, na avtocestah pa se porablja gorivo predvsem za premagovanje zračnega upora.
Tudi pri tem je lahko vožnja varčna, če se voznik zadovolji z 2.000 vrtljaji (120 kilometrov na uro v šesti prestavi s porabo 8,1 litra na sto kilometrov). Ker 114 kilovatov ni namenjenih zadnjemu v koloni, je na avtocestnih relacijah treba računati na porabo med desetimi in enajstimi litri na vsakih sto kilometrov.
Ni slabo, če upoštevamo, da se s tem gorivom poleg voznika udobno pelje osem potnikov. Na svojem raznolikem testnem krogu smo namerili sprejemljivo vrednost 9,5, enako kot na predhodnem testu.
O samodejnem zasenčenju
Najprej povejmo, da ta sistem v tourneo custom deluje. Pravočasno preklopi z dolgih na kratke luči, le včasih ga zavede močan odboj svetlobe od kakšne večje rumene obvestilne table. Ponovno vključevanje dolgih luči zahteva sekundo "premora" ali dve, še raje tri.
Kljub samodejnemu delovanju brez napak smo večkrat ukrepali ročno, predvsem v dveh primerih: (1) Kadar je nasprotno vozilo za nepreglednim ovinkom že zasenčilo luči, smo enako ročno storili tudi mi, saj se custom samodejno odzove šele, ko neposredno zazna nasprotno svetlobo. (2) Ker smo navajeni, da takoj po srečanju z nasproti vozečim vključimo dolge žaromete, nismo vedno čakali na avtomatiko. Pa še zaradi samonadzora je ročno menjavanje dolžine svetlobnega snopa dobro. Kadar se ponoči zavemo, da pozabljamo pravočasno preklopiti luči, je to jasno opozorilo, da si moramo čim prej privoščiti počitek.
Še dve iz Fordove šole
Prva zadeva kozmetični ogledalci v senčnikih. Sta osvetljeni, vendar ne s premikom drsnega zastorčka, pač pa z ločenima stikaloma.
To so pri Fordu že pred leti uvedli v osebnih avtomobilih (na primer pri focusu) in nato, kdo ve zakaj, ukinili. Vendar na srečo ne pri tourneo custom. Lučka zasveti takrat, kadar jo potrebujemo, in ne vsakič, kadar odpremo ogledalo. Bravo, hvalimo!
Druga govori o odpiranju pokrova motorja, katerega način Ford nenehno spreminja med tistim običajnim iz kabine in od zunaj s kontaktnim ključem, tako da se najprej umakne elipsa z napisom Ford. Pri testnem kombiju nam predznanje ni pomagalo in za dolivanje tekočine za pranje stekla smo morali najprej prebrati navodila za uporabo, poglavje odpiranje pokrova motorja.
Tam piše, da potisneš kontaktni ključ skozi križno zarezan gumijast čep na maski (tega nihče na uredništvu ni uganil) in ga zavrtiš najprej v nasprotni smeri, nato pa še v smeri urnega kazalca.