Fiat 500L 1,4 16V

Fiat 500 jih je spomnil na to, kaj znajo najbolje

V Torinu so vedno znali narediti simpatičen, všečen mestni avtomobilček, o tem ni dvoma. Se jim je pa rado zapletlo pri kakšni drugi avtomobilski nalogi denimo takrat, ko je bilo prepoznaven oblikovni šarm potrebno združiti tudi s praktičnostjo. Saj se še spomnite njihovih recimo temu nekoliko neposrečenih novodobnih enoprostorskih eksperimentov, multiple in idee.

Prva je bila široka kot testarossa, visoka pa kot ivecov mestni avtobus in tako grda, da je bila že kar simpatična. Drugi pa je identiteto in kupce z malce karoserijske šminke povsem ukradla lancia musa. Prav fiat 500 pa je dejansko stratege v Torinu spomnil na to, v čem so zares dobri, poznani. Bil je pravo vstajenje, avtomobilska velika noč, če hočete. Pokazal jim je korenine bogate tradicije in jim v matičnem, arhivskem modelskem asortimentu ponudil cepič zmagovite sorte.

Predmet poželenja. Bolj ljudski, a skoraj enako popularen kot vranec iz Maranella

Ta avtomobil je tudi v moderni preobleki takoj postal hit. Je bolj slaven kot festival v San Remu, turisti si želijo Italijo ogledati prav skozi njegov vetrobran, če pa je odet v rdečo in ima na volanskem obroču ter bokih še abarthovega škorpijona, ga mnogi imenujejo kar piccolo ferrari. Jasno je, da je njegova prepričljiva zgodba preprosto potrebovala nadaljevanje tudi v drugih avtomobilskih segmentih.

Skoraj popolno! Čustva so dobila prostor, veliko prostora.

Že v uvodu smo vam torej orisali osnovno težavo fiata 500. Na ta izziv pa so se tokrat dobro pripravili tudi v Torinu in se malega enoprostorca lotili povsem na novo. Zgodbo so namreč naslonili na avtomobil, ob katerem se ljudje preprosto raznežijo, zaljubijo.

To smo ugotovili že na prvi vožnji fiata 500L. Fiatu je, kar zadeva podobo, prostor, prilagodljivost in praktičnost avtomobil več kot uspel. Je skoraj popoln. Močna čustva so ostala, prišel pa je še prostor. Veliko prostora.

Dostop na zadnjo klop je tako udoben, da se za trenutek zazdi, da vstopaš v londonski taksi. Sedeži so nastavljivi v vseh smereh, na kar osem različnih načinov. Pri Fiatu trdijo, da kombinacijske zmožnosti petih sedežev in osmih sedežnih pozicij ponujajo kar 1.500 variacij izrabe prostora. Nismo preverili vseh, a njegova prostorska kombinatorika je zares že skoraj dostavniško prilagodljiva, praktična in res navdušujoča.

Tudi brez posegov v zadnjo klop je prtljažniku čistih linij in dobre obdelave prostora za 400 litrov, avtomobil pa je, ne pozabimo, dolg 4,1 metra. Položeni sedeži pa ponujajo povsem ravno dno. Hvalimo!

Sedeži niso dorasli podvozju. Zamera ni katastrofalna, a spregledati je ni mogoče!

Če so sedeži odlično prilagodljivi, pa za njih ne moremo trditi, da so prav udobni. Voznikov in sovoznikov sta – slednjemu kljub vsej nostalgiji ne moremo pogledati čez prste – res že kar moteče anemična z vidika oprijema telesa.

Hrbtenica med zavoji resno moleduje za trdnejšo, očitnejšo ledveno oporo. Že razumemo, da želi biti avtomobil tudi malce retro, a da telo na sedežih drsi, kot da bi sedeli na klopeh tretjega razreda železniške kompozicije Orient expressa iz 19. stoletja, pa res nismo pričakovali.

Ploskost sedežev se pozna tudi zadaj, saj otroški sedež, čeprav ga pritrdiš z isofixom, v zavojih še vedno preveč opleta. Sidrišča so sicer lahko dosegljiva, a se zaplete pri dostopu do zaponke varnostnega pasu. Hm.

Avtomobil se pelje zelo solidno, a prav sedeži so krivi, da je do tega spoznanja relativno težko priti. Lega na cesti je prepričljiva, saj avtomobil stoji na puntovi osnovi, a vozniško sliko res skrivita praktično nikakršna ledvena opora in volanski mehanizem električnega serva, ki tudi pušča precej mešane občutke, tako pri natančnosti kot pri komunikaciji v smeri asfalt – voznik. Škoda.

Ker telo v zavojih lovi oprijem po sedežu, imaš slab občutek, čeprav podvozje dobro drži stik s podlago. Dinamično se torej zna peljati, a to ni prijetno opravilo.

Njegov najbolj svež razredni tekmec, B-max, to obvlada res veliko bolje, odločnejša je med zavoji tudi oplova meriva, da o miniju countrymanu sploh ne govorimo, pa tudi simpatično retro komponento in celo štirikolesni pogon ima.

Njegova oblika nima prave konkurence

S prirastom v dolžino in višino je podoba fiata 500L mnogo bolj unisex. Ohranja status romantičnega zapeljivca Ramazzottijevega kova, kar še vedno godi damam. A tudi možakarjem ob njem ni več nerodno, saj z bolj širokim, plečatim zadkom in s površinsko zajetnimi ter strmo postavljenim bočnimi steklenimi površinami zapeljivcu dodaja ostrino, moški vonj. Ja, z boka in od zadaj je res veliko bolj možakarsko, celo malce terensko oblikovan. Z malo domišljije spominja na odrsko držo blues rockerja Zucchera s cilindrom na glavi. Zdi se nam kar posrečeno.

Na nivoju Renaultovega espaca pa je njegova preglednost, ven se dejansko vidi odlično. Pa tudi okno, ki meji na vetrobransko steklo in pokriva A-stebriček, ne služi samo dizajnu, temveč zmore širiti vidno obzorje, dokler se ob slabem vremenu ne zarosi, žal. Natančnost, kajne Fiat? Oblikovno pa ta avtomobil dejansko nima pravega konkurenta, tudi v miniju ne, je nedvomno unikat svojega segmenta. Privlači poglede in lastniku zagotavlja pozornost, večjo kot si mislite.

Tudi v notranjosti je nekaj elementov, ki na dušo pihajo enemu ali drugemu spolu. Odlagalnih površin smo opazili kar nekaj, a so po večini bolj namenjene vsebini ženske torbice. Prav za odločno moško roko pa je narejena zajetna bučka prestavne ročice. Zaradi nje in višjega sedenja se voznik počuti samozavestnega, kot da vozi velikana, težkega iveca ecostralisa, v pozitivnem smislu seveda. V oči pa pade tudi zanimiv vzvod ročne zavore, ki je mešanica računalniške miške in aeronavtične ročice za plin. Posrečeno.

Motor bi lahko izbrali bolj pozorno

Pod motornim pokrovom se je v testnem fiatu 500L vrtel 1,4-litrski atmosferski bencinski stroj. Njegovih 70 kilovatov in 127 njutonmetrov se v resnici res zbudi šele nad 4000 vrtljaji. Neke prožnosti ne nudi. Poskočnost je torej omejena na 2500 vrtljajev širok koridor na skrajno desni strani skale merilnika vrtljajev. Tam se res zgledno zavrti, a izleti v rdeče polje proti številki 6500 se poznajo na porabi. Ta je sicer s 7,2 litra, sploh glede na višino in težo avtomobila, razmeroma solidna, a kljub vsemu ne ravno na kožo pisana kriznim časom. Res že nekoliko zastarel motor nekako ne zmore slediti pravemu namenu tega avtomobila. Zdi se, da je za družinsko uporabo v tem avtomobilu trenutno najbolj do uporabnika prijazen in ekonomski 1,3-litrski dizelski multijet. Ta je v testni pandi dosegel rekordno nizko porabo na našem testnem krogu. 0,9-litrski twinair turbo dvovaljni mlinček s 77 kilovati pa zahteva preprosto preveč vozniškega prilagajanja.

Varen in elektronsko povprečen

Kar zadeva varnost in opremo, je testni primerek sodil v zlato sredino. Zaupanje zbuja tudi zaradi petih osvojenih zvezdic na testu NCAP, opravljenem lani. Sicer pa ABS, ASR, svetlobna telesa, ki dodatne enote osvetljenosti luxe mečejo v temne kote zavoja in zračne blazne (voznik, sovoznik, oba boka in dve zavesi) ne sodijo med presežke. Merilniki so lepo pregledni, vozno udobje pa povečuje tempomat, ki sicer ne zna zavirati, in res zmogljiva dvopodročna klimatska naprava – tako po gretju kot tudi pri hlajenju.

Eko trendom streže pametni vozni svetovalec. Ta je celo preveč dosleden. Ob vsakem postanku "resetira" podatke, zato voznik v avtomobilu razmeroma težko dejansko sledi svoji "zeleni" vožnji. Gibanje porabe oziroma uspešnost voznikovega ekozavedanja je za pravo analizo dejansko treba izvoziti na USB-ključ in na računalniku potegniti črto.

Kraj, kjer sta bog in Fiat enakovredna

Ko smo na našem profilu na Facebooku objavili fotografijo, ki je nastala na poti proti tovarni, kjer nastajajo fiati 500L, smo hitro dobili pozdrav iz Srbije. Ob všečku nam je ponosni mladenič napisal, da se fiat 500L za cel svet proizvaja edino v Kragujevcu, naj tega ne pozabimo. Tam je res na pogorišču nekdanje velikanske Zastave zrasla sodobna tovarna, ki je skupaj s fiatom 500L gospodarsko dobesedno zopet dvignila kraj.

Kliknite na video in se prepričajte, da ima Fiat v Kragujevcu enak status kot bog. Ob pravoslavnem obeležju na vhodu v mesto stoji tudi orjaški logotip avtomobilskega velikana iz Torina. In še nekaj! V Kragujevcu so srbski delavci kakovost vzeli zares, kar se je poznalo tudi na končni izdelavi našega testnega Fiata.