Obiskali smo rojstni kraj znamke Dacia

Samo dacie in konji

Obiskali smo avtomobilsko tovarno sredi romunskega podeželja. Sredi puste in povsem ravninske pokrajine, na kateri se med požeto pšenico sprehajajo ovce, vodi pa jih stara ženica s kravo namesto psa na povodcu. Obiskali smo tovarno sredi pokrajine s cestami, na katerih si več centimetrov globoke luknje sledijo druga za drugo, po njih pa vozijo konjske in oslovske vprege, stari terenci znamke Aro, največ pa je limuzin in pokritih pickupov znamke Dacia. Jap, dacie so doma v kraju Movieni blizu mesta Pitešti, 128 kilometrov stran od Bukarešte, daleč od modernega sveta, daleč od "civilizacije".

Kmetje postali delavci

Pred petdesetimi leti so tam domovali kmetje, dokler ni nekdo z idejo o enakosti državljanov določil, da si državljani Romunije zaslužijo avtomobile. Zgradil je stanovanjske bloke, avtocesto do Bukarešte (no, neki približek avtocesti), s površinami za tovarno pa ni bilo ovir, niti z gradbenimi dovoljenji za razširitve niti s sosedi, ki bi se pritoževali zaradi hrupa, saj daleč naokoli ni nikogar.

Kmetje so postali delavci, izdelovali so licenčne renaulte 8 z motorjem zadaj in zadnjim pogonom. Teh danes praktično ni več, na stotine pa je starih dacij 1300, torej renaultov 12, od limuzin z obveznim kovinskim strešnim prtljažnikom (ali dvema), prek karavanov do pickupov z enojnimi ali dvojnimi kabinami, mnogokrat s pokritim kesonom. Mnogo je tudi novodobnih dacij, torej dacij, ki niso več licenčni renaulti, ampak kar renaulti z Dacijino značko. Največ je limuzinskih loganov, MCV-jev, sanderov in dusterjev pa je manj.

Romuni na dacio gledajo drugače kot Evropejci

Jasno, dacia je romunska, a romunska je samo toliko, kot je twingo slovenski. Nekaterim je to dejstvo sprejemljivo in francosko družbo sprejemajo kot "rešitelja", drugi se s tem še ne morejo ravno sprijazniti in dacio zavračajo. Podobno je tudi s sprejemanjem Dacijinih avtomobilov v Romuniji. Prvi dacie patriotsko obožujejo, drugi o nakupu dacie še razmišljati nočejo, vmesne poti ni. To je povsem drugače kot pri nas in v še zahodnejši Evropi, kjer imajo avtomobile te znamke za racionalen nizkocenovni nakup.

Verjetno je romunsko gledanje na dacio povezano s spomini na komunizem: prva skupina se nostalgično spominja "tistih" časov in še danes pravi: "Dacia je naša, drugega nočemo", drugi hvalijo dan, ko so smeli začeti kupovati avtomobile drugih znamk.

Premalo denarja za hrano in dom, za avtomobil pa ne

Menda so tega dne številni Romuni kar podivjali in začeli kupovati precej drage avtomobile, pločevina je hitro postala statusni simbol. Tem drugim je recesija kaj hitro povedala, da je bolje skrbeti za vsakdanji kruh, kot pa se kazati z dragim terencem, in tako je romunski avtomobilski trg padel za kar trideset odstotkov. Na cestah Bukarešte pomanjkanje še ni tako močno očitno, mnogo je dragih cayennov, maseratijev, tu je že Infinitijev salon, povsem druga zgodba pa je na podeželju.

Tovarna je nezmotljivo Renaultova, ni pa "dolenjska"

Da, v Bukarešti so plače v povprečju od dva do trikrat višje kot na podeželju, romunsko povprečje pa je 470 evrov bruto. Zaposleni v Pitešti morajo biti precej ponosni na svoje delo, saj so precej na boljšem kot drugi podeželski delavci, na mesec z delom v "fabriki" namreč zaslužijo po 880 evrov bruto. Za primerjavo, v Revozu je povprečna plača 1.470 evro bruto. Hm, kaj pa na Kitajskem?

Verjetno gre v plačah iskati razlog, da se v Dacijini tovarni z enim samim avtomobilom na tekočem traku ukvarja več delavcev kot, na primer, v Revozu. V primerjavi z Revozom so tudi stavbe v malce slabšem stanju, med proizvodnimi obrati se sprehaja potepuški pes, avtobusi za prevoz delavcev na delo kažejo znake utrujenosti od luknjastih cest, v halah je malce hrupnejše …

Pa vendar je slika v mnogo pogledih zelo podobna. Ravno tako je na stenah zapisana strategija podjetja, vsepovsod so spodbudne besede, ki nagovarjajo k delu brez napak in krepijo pripadnost podjetju.

Vsaj tako po občutku pa ni mogoče čutiti tudi pozitivne klime med delavci. V Dacijini tovarni sem, recimo, pogrešal tisto legendarno "dolenjsko" oglasno tablo, na kateri Revozovi delavci prodajajo polovice prašičev, učne ure kitare in "frgazarje" za katrce. Manjkajo posterji nagic, manjkajo radijski sprejemniki in različne podobne zadeve, zaradi katerih je lahko delo v tovarni prijetnejše in ki sodelavce povezujejo v prijatelje. Ali je to stvar drugačnih pravil ali drugačne kulture, ne bi sodil.