Novi Hyundai Tucson: V duhu Rimljanov prišli, videli, zmagali

"Kurzor" smo tokrat nastavili v smeri proti Logatcu. Po dolgem toplem obdobju je november vsaj zjutraj začel kazati zobe in svoj poznojesenski rodovnik, tako smo po novem pred našimi potepanji že praskali led s stekel. To človeka prizemlji, preprosto delo in mraz, ki ti potresava čeljust proti tvoji volji.

Naš voznik Aleš Črnivec je dejansko peljal po poti spominov – in tudi tovarištva na nek način, čeprav ne govorim o poti okoli nekoč okupirane Ljubljane. Govorim o cesti, ki pelje skozi Kalce, Hrušico, Podkraj …

Ta je bila hitrostna preizkušnja Rallyja Saturnus v obe smeri, ki jo je Aleš nemalokrat zvozil. "Vidiš ta klanec navzdol? No, tu smo pa 200 na uro pritisnili. Ampak potem zavije, tisti zavoj ni hec, premnogi so leteli s ceste in ni se za vse dobro končalo. Jaz sem imel srečo," je pripovedoval in meni se je zdelo že "drvenje" 90 kilometrov na uro v klanec avanturističen podvig, ki mi je otrdil vse vratne mišice od stalne pripravljenosti. Sicer ne vem, na kaj, ampak pripravljen je treba biti.

Druga trasa hitrostne preizkušnje je potekala med Colom in Predmejo. Obe pa po makadamu. Asfalt so v teh krajih dobili šele v devetdesetih letih, tako so se vsem zdele tudi zime bolj prijazne, saj prav zaradi asfalta niso bili več povsem odrezani od sveta.

Branite imperij, barbari prihajajo!

Zahodno od Kalc pri Logatcu, na Lanišču, vas bo z glavne ceste usmerila tabla k rimski utrdbi iz druge polovice 4. stoletja. Ta stavba kvadratnega tlorisa je bila del poznoantičnega zapornega sistema. 350 metrov dolg zaporni zid je imel vidno vlogo: varoval je rimsko cesto, ki je potekala od Aquileie do Emone. Kriza rimskega imperija je prinesla tudi večjo nevarnost vpadov barbarskih plemen z Balkanskega polotoka oziroma vhoda na Apeninski polotok.

Sprehod po zgodovini

Če ste ljubitelji zgodovine, narave in hoje, se le podajte na štirikilometrsko ali le kilometer in pol dolgo pot ob ostankih zidu poznorimskega obrambnega sistema. Meter visok nasip vas popelje ob zidu in stolpih po gozdni makadamski cesti, ki vodi nazaj do trdnjave.

Umetnost v naravi, umetnost v človeku

Pot nas je peljala naprej. V višave. Za lovljenje lepih razgledov smo tokrat izbrali Sinji vrh. Pod sinjim nebom. Pot proti vrhu je postregla s posebnostmi kraškega sveta. Skalne formacije so nas ob poti pozdravljale in bile tam, kot da jih je raztresel kak neroden velikan. Ali pa po vojaško postrojeni sloki listavci, ki so bili še od žleda zašiljeni kot zobotrebci. Kot bi varovali hrib in dolino pod njim.

Na vrhu pa … trenutek brez besed, ko postojiš, dovoliš burji, da ti obrije ušesa do bolečin, oči pa spočiješ na lepoti prizora. Na vrhu pred domom smo opazili umetniške skulpture. Zanimivo, nekako jih ne pričakuješ "v hribih". Prej kakšno kozico ali kozolec. Še nekaj dreves je bilo v plesnih pozah, resda od burje, ampak nekako so sovpadale v to z umetnostjo dotaknjeno podobo vrha.

Ker je bilo med tednom, smo tu lahko srečali sami sebe, zaužili dušni mir. Odprla pa so se tudi vrata doma na Sinjem vrhu in prijazen glas nas je povabil na toplo, da se malo ogrejemo od zajedljive burje. V notranjosti pa … zakurjen kamin, vonj po tlečih polenih in množica slik ter skulptur.

Prijazna oskrbnika sta potešila našo radovednost: tu se že vsaj 20 let zbirajo umetniki v kolonijah, letos so jih gostili kar šestkrat. Pridejo ustvarjat, iskat mir, družbo podobno mislečih in čutečih in iskat smisel, tisto nekaj več. Zdi se mi, da si tam gori, ko ti pojejo le burja in ptice, zelo blizu temu, da to tudi najdeš.

Spust v slogu Jamesa Bonda

S Sinjega vrha smo se umetniško navdahnjeni spustili proti Otlici, kjer lahko skozi Otliško okno pokukate v svet pod vami. Pot se nadaljuje proti Predmeji, ki je tudi zadnji kraj, preden se boste počutili kot v filmu o najslavnejšem vohunu s stilom iz sedemdesetih let.

Zelo zavita in v skalo urezana cesta se vije proti dnu Vipavske doline. Peljali se boste skozi kamnite tunele, ki so vklesani v živo skalo in je prostora samo za enega. Le na redkih odcepih boste lahko na tesno zapeljali h kraju h kamnitem braniku, da bi pokukali čez rob.

Brrr… pogled ni za tiste, ki se bojijo prepadne višine, kogar pa zalije adrenalin, naj si to čim večkrat predpiše na "recept". Od tu se Trnovska planota z znamenitim Robom (ta je del krajinskega parka) strmo spušča v Vipavsko dolino. Prihod v dolino je pomenil le eno: da je čas, da poskrbimo še za prazen želodček in se v večerni zarji s stilom odpeljemo domov.