Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Gregor Pavšič

Torek,
31. 12. 2013,
8.15

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Lancia Športni Avtomoto

Torek, 31. 12. 2013, 8.15

8 let

Lancia delta – legendarna "deltona" po 20 letih še v srcih Slovencev

Gregor Pavšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Lancia delta je bila nekoč skromen avtomobil, ki mu niti Fiat ni napovedal bleščeče prihodnosti. Splet okoliščin in njena dirkaška vloga sta delti nepričakovano pripisala status avtomobilske legende.

Od prefinjene različice fiat ritma do avtomobilske ikone

Lancia delta ob koncu 70. let ni bila mišljena za nič več kot prefinjeno različico fiat ritma, vsakdanje uporabnega in udobnega avtomobila za povprečnega Italijana. Toda njena nepričakovana povezava z avtomobilskim športom, kjer je delta postala pojem avtomobilske strasti, predanosti ciljnih kupcev in šampionskega uspeha, je različico avtomobila s konca 80. let zapisala med največje avtomobilske ikone vseh časov.

To ni bil prototip, temveč avtomobil za poistovetenje kupcev z dirkači

Čeprav je bila Lancia že od leta 1969 del Fiatovega koncerna, je bila ves ta čas tesno povezana z avtomobilskim športom. Svojo višjo vrednost na tržišču so dosegali prek športnih uspehov.

Lancia fulvia, stratos in poznejša brutalna dirkalnika skupine B – lancia 037 in delta S4 – so bili sicer uspešni dirkalniki, ki pa jim ni uspelo tako tesno povezati dirkalnega avtomobila in njegove cestne različice kot klasična delta.

Prav zato, ker so se ljudje z delto poistovetili, saj so lahko na cesti vozili avtomobil, na zunaj enak tistemu, ki je pred tem zmagal na reliju Monte Carlo, je delta postala tako priljubljena in pravo božanstvo med avtomobili za športne navdušence.

"Delta je bila moj najljubši dirkalnik Lancie. Oba avtomobila skupine B sta bila bolj podobna dirkalniku formule ena in prototipu, delta pa je bila pravi avtomobil za ljudi," se spominja Nini Russo, dolgoletni vodja Lancijine tovarniške ekipe.

Tragična nesreča je razsvetlila prihodnost delte

Lancia je delto prvič predstavila jeseni leta 1979. Avtomobil je imel pogon na sprednji par koles, na voljo sta bila le 1,3- in 1,5-litrski atmosferski motor. Leta 1982 so na avtomobilskem salonu v Torinu s študijo delta turbo 4x4 prvič napovedali razvoj lastnega štirikolesnega pogona integrale.

To naj bi bila nišna različica delte z 1,8-litrskim motorjem, ki naj bi jih v Torinu izdelali le tisoč.

Toda 2. maja 1986 sta se na Korziki z lancio delto S4 ubila Henri Toivonen in njegov sovoznik Sergio Cresto. Mednarodna avtomobilska organizacija FIA je napovedala ukinitev skupine B. Proizvajalci so morali za homologacijo dirkalnika izdelati le 200 "cestnih" primerkov dirkalnika, z novimi pravili skupine A pa se je ta številka povečala kar na pet tisoč. Osnova dirkalnikom so zato lahko postali le avtomobili iz serijske proizvodnje.

Letni načrt proizvodnje so povečali za 500 odstotkov

Lancia je morala zato v sedmih mesecih povsem predelati delto. V prostoru za motor so morali poiskati prostor za dvolitrski agregat in hladilnik turbinskega polnilnika. Največji izziv pa je bilo letni načrt proizvodnje povečati za 500 odstotkov.

Lancia je v športu ujela in izkoristila idealen trenutek

Lancia je bila leta 1987 med proizvajalci, ki so želeli svojo blagovno znamko utrditi prek svetovnega prvenstva v reliju, edina s primernim serijskim štirikolesno gnanim avtomobilom.

Audi je imel v ponudbi le okornega 200 quattro, Mazda pa model 323 z le 1,6-litrskim motorjem. Toyota je celico razvila šele konec 80. let, Ford pa je s štirikolesno gnanim escortom zaslovel prav ob zatonu Lancijine ere leta 1993. Nekateri so primerne modele imeli, a jih niso športno razvijali: BMW je leta 1988 v Monte Carlu s štirikolesno gnanim BMW 325i zmagal v skupini N.

Russo: Največja moč Lancie so bili ljudje

"Moč lancie je bila v ljudeh. Bili smo tesno povezana družina. Mehanik je napotke dobil tudi neposredno od vodje Cesareja Fioria. Imeli smo tudi odlične dirkače. Pogosto so se med seboj borili za zmage, toda bolje je bilo hkrati imeti več šampionov kot nobenega," se spominja Russo.

Delte so bile kompaktne, bruhale so ogenj, drsele skozi ovinke, njihov motor pa je imel svojstven in še danes prepoznaven zvok. Dirkalne delte so imele pedigre, ki je dirkača silil, da so jih vozili hitro. Imele so naraven instinkt za zmagovanje.

Dva naslova prvaka in 16 zmag za Mikija Biasiona

Najuspešnejši dirkač z lancio delto je bil Italijan Miki Biasion, dvakratni svetovni prvak v reliju. Z delto je dva naslova osvojil tudi Juha Kankkunen, med proizvajalci je bila Lancia svetovni prvak kar šestkrat zapored. Z delto skupine A so njihovi dirkači dobili 46 relijev za svetovno prvenstvo

Milijon evrov so porabili za vsako dirko

Lancia ni razvijala dirkaške delte brezglavo, temveč z jasno strategijo povečevanja tržne prepoznavnosti, dviga vrednosti znamke in boljše končne prodaje. Zaradi športne prevlade so bili njihovi uspehi nekaj let samoumevni in serijski. Samo z zmago na dveh najprestižnejših relijih v Monte Carlu in Keniji je ekipa prek prodajnega izkupička povrnila celoten marketinški vložek v tovarniško ekipo.

Proračun moštva je bil leta 1992, ko je pod pokroviteljstvom Martinija Lancia še zadnjič delovala kot polno tovarniško moštvo, milijon današnjih evrov za vsak reli svetovnega prvenstva.

Kuhar, fizioterapevt, helikopterji, 20 tisoč gum …

Zato pač ne čudi, da je leta 1989 dve tovarniški delti na reliju Safari spremljalo sedemnajst servisnih tovornjakov, dva helikopterja, 55 mehanikov, za nameček pa je za obema vozila še dodatna dirkalna lancia s kopico rezervnih delov. Leto pred tem je Lancia v vsem letu porabila okrog 20 tisoč Michelinovih gum.

Zaradi odličnih pogojev je bila ekipa odlično organizirana. Prvi so uporabili podporo ekipnega helikopterja, imeli so svojega kuharja in fizioterapevta, leta 1985 so menjavo gum v slogu formule ena izpeljali kar sredi hitrostne preizkušnje relija Monte Carlo. Italijani so postavili številne standarde, ki so pozneje postali samoumevni.

Siemensovo štirikolesno krmiljenje ni dobilo zelene luči

Za razvoj dirkaške delte je od samega začetka skrbela ekipa Abartha pod vodstvom Sergia Limoneja. Že prvi dirkalnik je bil kljub inženirskim omejitvam zelo konkurenčen, nato pa so delto vsako leto postopno izboljševali. Moč motorja je z 250 narasla na okrog 350 "konjev".

Siemens je za delto razvijal celo štirikolesno krmiljenje, a je bila uporaba zaradi obvezne vgraditve v pet tisoč serijskih delt nazadnje predraga. Lancia je prek Abartha s polno tovarniško podporo zadnjič vozila leta 1991, nato je športni program prevzela poltovarniška ekipa Jolly Club. Leta 1993 so z omejenim proračunom in naborom avtomobilom doživeli klavrn konec šampionske ekipe, saj jim s Carlosom Sainzem ni uspelo zmagati niti enkrat.

Delto so nehalo izdelovati leta 1994, Fiatov koncern pa je športni poudarek po Lancii raje namenil Alfi Romeo.

Evolucije dirkaških delt:

1987: HF 4WD Delta HF 4WD je imela dvolitrski motor z osmimi ventili, v dirkaški različici so uporabili Garrettov turbinski polnilnik. Motor je imel okrog 250 "konjev", avtomobil pa maso 1.130 kilogramov. Spredaj in zadaj je imela posamične obese in prilagojenov McPhersonovo podvozje. Sprednji diferencial so povezali z visko sklopko, na zadnji osi pa so uporabili Torsenov diferencial. Zaradi štirikolesnega pogona je imela delta posodo za gorivo pod zadnjimi sedeži.

1988: HF integrale 8V Leta 1988 je nova različica integrale sprva sicer obdržala enak motor, a dodatne sprednje luči so zamenjale odprtine za zračenje, zaradi širših blatnikov pa so lahko uporabili večja kolesa. Delta je dobila tudi večje zavorne diske, izboljšali so celotno geometrijo podvozja, blažilnike in obese ter moč motorja povečali za 20 "konjev". V delto so prvič vgradili šeststopenjski menjalnik in namesto Pirellijevih začeli uporabljati Michelinove gume s posebnim polnilom "mousse".

1989: HF integrale 16V Abarth, športni oddelek Fiatovega koncerna, je šele konec leta 1989 začel uporabljati motor s šestnajstventilsko tehniko. Zaradi dodatnih ventilov je bila glava motorja večja, zato je bila stiska s prostorom izdatnejša. Delta je zato dobila nov pokrov motorja z značilno izboklino. Novosti so bile manjši Garrettov turbinski polnilnik, večje šobe za vbrizg goriva, Weber-Marellijev elektronski nadzor delovanja motorja in nov tip hladilnika turbinskega polnilnika. Delta je imela prvič več moči na zadnjih kolesih, saj je bila razporeditev moči 47/53. V serijski različici je delta 16V dobila tudi Boschev sistem ABS.

1992: HF integrale EVO "deltona" Zadnja večja evolucija delte je dobila še zmogljivejši motor (210 "konjev" v serijski različici), pet centimetrov širši sprednji in zadnji kolotek, blažilniki so dobili več hoda, servovolan je imel hladilnik oljne tekočine, še enkrat so pri Lancii povečali tudi zavorne diske. Še izrazitejše so bile zunanje spremembe: delta je dobila občutno širše blatnike, stranske pragove, drugačen pokrov motorja in nastavljiv spojler na strehi vozila.

Ne spreglejte