Sobota, 16. 5. 2020, 7.53
4 leta, 7 mesecev
Za vedno izgubljen: ta tovornjak čaka nekje na Antarktiki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
7
Leta 1939 so izdelali ogromen tovornjak, ki bi moral pomagati raziskovalcem na Antarktiki. Šlo je za sedemnajst metrov velikega orjaka z letalom na strehi, a je zaradi velike mase in gladkih pnevmatik v praksi povsem pogorel.
Odprava Združenih držav Amerike na Antarktiko oziroma tretja odprava admirala Byrda med leti 1939 in 1941 je bila skupen projekt mornarice, ministrstva za zunanje in notranje zadeve ter državne zakladnice. Čeprav jo je vlada sponzorirala, je velik del finančnih sredstev prispevala javnost s svojimi donacijami.
Kako se učinkovito premikati po zmrznjenih planotah?
Še preden se je admiral Byrd s spremljevalno ekipo odpravil na odpravo na Antarktiko, so se pričeli spraševati, kako bi se dalo učinkovito
Tako so ga peljali do Antarktike.
premikati po neskončnih ledenih planotah. Takrat je bil odgovor na to vprašanje očiten – avtomobil. Tako je vsaj mislil Thomas Poulter, oblikovalec nesrečnega sneženega tovornjaka za odpravo na Antarktiko.
Poulter bi v prejšnji odpravi na Antarktiki namreč skoraj umrl, saj je bil zaradi slabega vremena ujet v nepremični bazi. Če bi bila baza mobilna, pravzaprav nikoli ne bi prišel v nevarnost, zato je sredi tridesetih let raziskovalni fundaciji na inštitutu za tehnologijo v Chicagu predlagal razvoj velikega premičnega tovornjaka za vožnjo po Antarktiki.
Uspelo mu je prepričati fundacijo in leta 1937 je začel oblikovati vozilo. Ko je slišal, da sloviti admiral William Byrd načrtuje novo znanstveno odpravo na Antarktiko ob koncu leta 1939, je od države dobil dodatnih 150 tisoč dolarjev (138 tisoč evrov) za izdelavo vozila. Avgusta 1939 so pri podjetju Pullman začeli izdelovati tovornjak in ga končali v vsega enajstih tednih.
Orjaški tovornjak z električno-dizelskim pogonom
Prav ste prebrali, že leta 1939 je imel sedemnajst metrov dolg tovornjak s šest metrov dolgim medosjem vgrajena dva dizelska motorja. Skupnih 300 ''konjev'' je poganjalo dva generatorja, ki sta energijo pošiljala štirim motorjem. Vsak je bil vgrajen v svoje kolo, ki je imelo trimetrski premer. Dizelsko-električni pogon je poskrbel za najvišjo hitrost 50 kilometrov na uro in je tega orjaka lahko spravil na vrh klanca s 35-odstotnim naklonom.
Ker je imel tovornjak štirikolesno krmiljenje, je bil njegov obračalni krog velik le devet metrov, kar je za takšno velikost naravnost odlično. Z vgrajenim zračnim vzmetenjem se je lahko dvignil ali spustil k tlom. Ko je bil parkiran, se je lahko spustil tako nizko, da je bila površina pnevmatik pokrita in so jih pred nevarnim mrazom lahko greli izpušni plini.
Na strehi je prevažal še letalo
V notranjosti so bili nadzorna kabina, delavnica, kuhinja, shramba in dnevni prostori. V tovornjaku je bilo dovolj prostora za pet oseb in pse. Preostali prostor so zasedali dve ogromni nadomestni pnevmatiki in gorivo. Snežni tovornjak je s seboj vozil 19 tisoč litrov goriva in dodatnih štiri tisoč litrov goriva za letalo, ki ga je s seboj prevažal na strehi.
Tovornjak so izdelali v Chicagu, a je pot proti Antarktiki pričel iz Bostona. Tja ga niso pripeljali z drugim kamionom, temveč so se odločili, da se bodo do tja kar pripeljali. Na 1.600 kilometrov dolgi poti ni manjkalo manjših nesreč. V eni izmed njih so celo zapeljali na most, se vanj zaleteli in končali pot v potočku. Kar nekaj dni so potrebovali, da so ga izkopali in nadaljevali pot. Na koncu jim je uspelo, naložili so ga na ladjo North Star in poslali na Antarktiko.
Zasnova je bila povsem napačna
Tako so ga označili, da so ga kasneje še lahko našli. Zadnji so tovornjak videli leta 1958.
Na Antarktiko je prispel 12. januarja leta 1940. Še preden je zapeljal na ledena tla, je bil v težavah. Lesena ploščad se je namreč zaradi zelo velike mase tovornjaka zlomila, kljub temu pa jim ga je uspelo odpeljati k raziskovalni bazi Little America, oddaljeni 3,2 kilometra.
Zaradi omejenega roka proizvodnje tovornjaka v času izdelave niso testirali na ledenih tleh, zato so raziskovalci hitro ugotovili, da snežni tovornjak ne bo uporaben. Zaradi mase se je nenehno pogrezal v led, ni imel dovolj moči in oprijema. Gladke pnevmatike so bile povsem neuporabne tudi ob uporabi verig. Končna hitrost 50 kilometrov na uro pa je bila nedosegljiva.
Balonaste gladke pnevmatike so preizkusili na puščavskem pesku, kjer so se odlično odrezale, a na ledu so bile neuporabne. Takrat še niso poznali zimskih pnevmatik, a vseeno je bila zasnova povsem zgrešena. Z njim so komaj prispeli do baze, zato je bilo utopično pričakovati, da bi lahko dosegli južni tečaj.
Raje so vozili vzvratno
Raziskovalna ekipa je ugotovila, da ima tovornjak več oprijema pri vzvratni vožnji, zato so vse potrebne poti prevozili kar vzvratno. Tovornjak je bilo edino prevozno sredstvo raziskovalcev in hkrati njihov dom ter raziskovalni laboratorij. Letalo se je hitro pokvarilo in so ga morali poslati nazaj na popravilo.
Po mesecih težav s tovornjakom so se znanstveniki odločili in ga parkirali. Na začetku leta 1941 so ga spremenili v nepremično bazo, kar je bilo ravno nasprotno od tega, kar je Poulter želel. Z njim so opravili najdaljšo pot v dolžini 150 kilometrov. Kmalu zatem so morali zapustiti Antarktiko, saj se je bližala druga svetovna vojna. Ob tovornjaku so zapičili velike lesene kole, ki so označevali njegov položaj.
Znova so ga našli leta 1946. Napolnili so pnevmatike in malenkost nastavili motorja. Nanj so ponovno naleteli leta 1958, odprava ga je na prvotnem mestu našla povsem po nesreči, nanj pa so jih opozorile lesene palice, ki so bile zakopane pod več metri snega. V njem so bili še cigaretni ogorki prvotne odprave in osebne stvari. Ker je bil zakopan pod snegom, ga niso mogli premakniti, zato so ga pustili kar tam.
To je bilo tudi zadnjič, da je kdo našel ali videl snežni tovornjak. Nekaj let po odpravi je namreč velik del ledu na tistem območju razpadel, zato je prav mogoče, da tovornjak leži v nekaj kilometrov globokem ledenem morju.
7