Slovenca vložila 100 tisoč evrov, profesionalci plačujejo milijone

Avtomobili tehnično pripravljeni za dvotedensko bitko z brezpotji

Čeprav na vztrajnostnem reliju Dakar letos ne tekmujejo več uradne tovarniške ekipe različnih proizvajalcev klenih ali športnih terencev, je nabor tekmovalnih avtomobilov po zaslugi poltovarniških ekip in zasebnikov vseeno zelo širok. Na vrhu razvrstitve bodo pač avtomobili, ki so tehnično vrhunsko pripravljeni za dvotedenski boj s puščavo, kamnitimi cestami in visokimi nadmorskimi višinami.

Če je slovensko avtomobilsko posadko Darij Novak in Boštjan Leskovec, ki bosta v Argentini štartala z volkswagen amarokom, letošnji Dakar stal dobrih 80 tisoč evrov, so vložki pri profesionalnih ekipah seveda kar nekajkrat višji.

Slovensko znanje tudi v avtomobilih glavnih favoritov

Na Dakarju slovensko znanje ne bo prisotno le na novogoriškem amaroku, temveč po zaslugi Akrapovičevih izpušnih sistemov tudi na Minijevih dirkalnikih ekipe X-Raid. Kar dvanajst minijev, dirkalnikov na osnovi serijskega countrymana s štirikolesnim pogonom, bodo poslali na štart. V njem bosta sedela tudi glavna favorita Stephan Peterhansel in Nasser Al-Attiyah.

Karoserija Mini all4 racing je v primerjavi s serijskim countrymanom za okrog pet odstotkov večji. Za razliko od cestnega avtomobila ima karoserija dirkalnika veliko dodatkov iz ogljikovih vlaken. Na strehi so tri odprtine za zračenje, zadnji spojler pa pomaga pri zračnem toku in nudi več podtlaka. Na zadku vozila so nameščene tri rezervne gume, mini ima tudi dodatne posode za gorivo, ki zadoščajo za 450 litrov nafte.

Motor Motor za Minijev dirkalnik je BMW razvil skupaj z Magno iz Gradca. Gre dirkaško različico trilitrskega motorja iz BMW serijskih avtomobilov, ki ima dvojni turbinski polnilnik in okrog 300 "konjev" pri 3.250 vrtljajih v minuti. Za omejevalec dotoka zraka v turbinski polnilnik je s strani FIA predpisanih 38 milimetrov. Avtomobil doseže najvišjo hitrost 185 kilometrov na uro. Motor je opremljen tudi s suhim karterjem, kar povečuje oddaljenost vozila od tal in dodatno zmanjšuje maso avtomobila.

Prenos moči Moč se na vsa štiri kolesa prenaša s pomočjo Sadevovega menjalnika s šestimi prestavami. Ročica menjalnika je na desni strani voznika, vendar ne gre za menjalnik zasnove H, temveč dirkaški sekvenčni tip pretikanja. Voznik med vožnjo prestave pretika brez uporabe sklopke. Minijev dirkalnik ima tudi sprednji X-tracov oljno hlajen diferencial na sprednji in zadnji osi.

Blaženje koles Za učinkovito blaženje skrbi dvojno Reigerjevo vzmetenje na sprednjih in zadnjih kolesih. Mini ima skupno torej osem blažilnikov. Vsi so tristopenjsko nastavljivi. Olje v blažilniku se hladi s pomočjo zunanjega rezervoarja, kar zagotavlja enakomernost in daljšo učinkovitost hlajenja.

Glavni tekmeci Minija: ameriški buggy s Sainzem, Toyotin in Fordov pickup

Tekmeci Minija stavijo predvsem na večjo zanesljivost svojih vozil. Buggyji ameriške ekipe SMG so bili sicer zelo hitri že lani, a so imeli preveč tehničnih težav. V sipinah so buggyji z velikim hodom blažilnikov primernejši in hitrejši od terencev, ki dejansko izhajajo iz avtomobilov za cestno uporabo. Glavni adut med vozniki buggyjev bo izkušeni Carlos Sainz, z Volkswagnom pred leti tudi že zmagovalec relija Dakar.

Njegov buggy poganja General Motorsov sedemlitrski motor V8 z močjo 400 "konjev" in maso 1.450 kilogramov. Peterhanslov mini ima maso 1.900 kilogramov.

Na reli odhajajo tudi hitri in zanimivi poltovornjaki oziroma pickupi. S toyoto hilux bo vsaj stopničke napadal Giller de Villiers, eden najbolj izkušenih voznikov v karavani, južnoafriška ekipa Forda pa bo na Dakarju prvič predstavila novega rangerja v dirkaški preobleki.

Rangerja bo poganjal petlitrski motor V8 iz mustanga, ki bo imel okrog 350 "konjev". Ponovimo, na vztrajnostnem reliju, kot je Dakar, več od teoretičnih podatkov o zmogljivosti pomenita zanesljivost in vzdržljivost tehnike.