Ko prostor dobi svoje ime

Ko se dvojina, midva, prelevi v množino, se življenje spremeni. Drugače je. S prihodom otroka se spremenijo potrebe, pogled na življenje, na dvojino, ki je več ni, na prostor. Ta prav vsak dan pride do izraza. Prostor v stanovanju, prostor v postelji in na kavču, prostor v glavi in prostor v avtomobilu. Še v ne tako oddaljeni preteklosti je bil skoraj nepomemben, za njiju ga je bilo vedno dovolj, skoraj preveč, ker sta si želela biti čim bližje. Danes drobno fizično vrzel med njima zapolnjujeta otroka, ki se tako rada zrineta tesno med njiju.

Družinski izleti kot misija udobno preživeti

Izleti se povsem prilagodijo otrokom. Celo avto se jim prilagodi. Kakšen avto kupiti? Ali res ne gre vse v kupeja? in še kup pomislekov. Jasno mu je bilo, da bo treba vložiti veliko energije. Prepričati jo mora, da je vse trikrat dobro premislil. In da je izbral pravi avto za potrebe njune družine. Teh je pa veliko.

Prvi preizkus zanj in za avto

Lep začetek jeseni in popoln dan za družinski izlet. Prvi z novim avtomobilom. Otroka zadovoljno pojeta na zadnjem sedežu, ko nabirajo višino ovinek za ovinkom proti vrhu mangartske ceste.

Razgledi se kar prepirajo, kateri jih bo bolj očaral, jim dlje jemal pogled. Slabosti končno ni več, saj se novi Citroën Berlingo obnaša kot najbolj pozoren oče: je udoben kot njegov večji sorodnik, katerega ime spominja na slavnega slikarja, saj uporablja enak genski zapis. Oblazinjen pa je, kot bi bil pripravljen na najbolj razvajene goste, takšne, kot je bila princeska, ki je spala na zrnu graha.

Ker se pogosto ustavijo in na klancu speljujejo, se nikoli več ne zgodi, da bi medtem avto kašljajoče ugasnil ali bi se gume zavrtele v prazno in zažvižgale nedoločljivo melodijo. To je ogromna razlika v primerjavi s starim avtom, ki je bil … hmm … le še nekakšna nostalgija na njune čase, vendar zastarel. On ima veliko idej, kam peljati družino, njegova hribolazniška preteklost pa je izziv za vsak avto.

Ko se nogice utrudijo …

… in malčki nočejo več zapustiti avtomobila, niso zato prav nič prikrajšani za lepoto narave. Ogromne steklene površine so kot izložbe, kot bi za njimi tekla slika. Samo občudujejo. Kozoroga, ki kot najbolj spreten vrvohodec z lahkoto baletnika preči komaj opazno skalno os na severni steni. Tam je njegovo okolje, tam se dobro počuti. Tudi on jih opazuje, a vendar se ne umakne.

Opazujejo tudi orla, kako mogočno jadra na vzgonu in spretno zavija med skalami, ne da bi se jih dotaknil. Ko pripeljejo prav na sam vrh, preden se milijone let trdna skalna gmota prevesi navzdol, ona končno ubesedi priznanje. Da, prav je imel, res je na vse pomislil, izbral je idealen avto za njihove potrebe.

Prostoren je skoraj kot njihova dnevna soba, vase sprejme voziček, da je pri roki, kadar najmlajši omaga, kolesa za tri, rolerje, veliko torbo z oblačili, pohodne čevlje za vse štiri, hladilno torbo z malico, žar, vrečko oglja, gumijaste škorenjčke za oba navihanca, ki rada bredeta po vodi, dežnike za vsak slučaj, če se vremenoslovci zmotijo v napovedi … So pač bolj nomadska družina, takšna sta bila nekoč tudi sama, danes pa veliko potujeta z malčkoma.

Kup predalov, žepov, odlagalnih površin komaj vase golta ogromne količine igračk, piškotov, stekleničk, knjižic, vlažilnih robčkov … Sedeži se zlagajo kot domine, če jih zadaj povsem zložita, otroka sladko odspita popoldanski spanec in množina vsaj za kratek čas lahko spet postane dvojina. Da končno v miru spijeta doma skuhan čaj in si povesta, da je lepo biti družina.

Ko malčka, opogumljena z novo dozo energije, odpreta oči, jo mahnejo na planino Mangart, saj so tam doma ovčke in najboljši sir. Odlična malica in kup vreščanja ob pogledu na beketajoče volnene štirinožne gospe. Na poti z Mangarta pa obiščejo še Trento, alpsko ledeniško dolino, spečo lepotico Triglavskega narodnega parka v Julijskih Alpah.

Ni otroštva brez Kekca

V Zadnji Trenti družina obuje pohodniške čevlje. Noge je treba pretegniti in napolniti pljuča s svežim zrakom s planin. Od Koče pri izviru Soče jo peš mahnejo do slapa pod izvirom. Za malčke še kar zahtevna pot vendar privede družino na cilj: nagrada je pogled na Sočo, ki tam privre na dan, malo pod njo pa že tako lepo naravo naliči z desetmetrskim slapom, ki se odplazi naprej po melišču.

Kratek sprehod od tu jih popelje v domišljijski svet, tisti, ki nam je krojil otroštvo. Kekec je simbol naših otroških let, njenih, njegovih, otroštva njunih otrok in še marsikaterega. Vsi smo se družili z njim ne glede na starost. Kekec je neminljiv, kot je neminljiva narava tod okoli. Alpska kmečka hiša na jasi je kot obljubljena dežela za otroke in odrasle. Opremljena je s fotografijami iz filmov o Kekcu, Mojci, Rožletu, Kosobrinu, Bedancu in Pehti … in s spomini, ki jih doživljata tudi ona in on. Zdaj ta družba buri domišljijo njunemu naraščaju.

Ob koncu dneva …

… se v zavojih, ki so komaj še opazni, družina ustavi v enem od okljukov smaragdne lepotice Soče. Tam kot pravi zaščitnik plemena on izvleče iz zadnjega dela avtomobila žar, zakuri ogenj in na razbeljene rešetke položi hrano, ki kmalu zadiši.

Vsi so zbrani okoli hrane, veselo načrtujejo naslednjo pustolovščino in se po obroku stisnejo v objem na prodnati nabrežini. Množina je dobra spremljevalka. A potrebuje svoj prostor.