Sobota, 13. 10. 2018, 13.28
5 let, 6 mesecev
Živali pomagajo pri zdravljenju motenj, tudi avtizma #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,21
Živali nas lahko veliko naučijo, ob njih razvijemo empatičnost in samozavest, pomagajo tudi pri zdravljenju duševnih motenj, pravi Marinškova.
Živali s svojo bližino pomembno vplivajo na duševno zdravje človeka. Vse bolj se vključujejo tudi v terapije, ki v Sloveniji še vedno veljajo za nekaj novega in drugačnega, pravi Maksimiljana Marinšek, psihologinja, avtorica knjig, predavateljica in ustanoviteljica Društva za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali. Kot pravi, živali znanstveno dokazano pripomorejo k zdravljenju vedenjskih in duševnih motenj, tudi avtizma.
Čeprav imajo številni doma hišne ljubljenčke ali druge vrste živali, malokdo pomisli na njihovo terapevtsko vlogo. Kje opažate, da je njihovo delovanje najbolj učinkovito?
Maksimiljana Marinšek pravi, da je terapija z živalmi v Sloveniji še vedno novost in da bo do tega, da bodo zdravniki živali priporočali kot terapijo, trajalo še dolgo.
Bližina živali vpliva na človekovo sproščenost in to se opazi, ko stopi človek z živaljo v tesnejši stik. Prav tako se zmanjša tesnoba, dolgoročno se gradi tudi samozavest, poveča se človekova empatija.
Pri otrocih se izboljšata koncentracija in pozornost, zmanjšajo se strahovi in anksioznost. Je pa vse odvisno od otroka in s kakšnimi vedenjskimi težavami se spopada.
Otroci so nad živalmi v večini navdušeni in z njimi radi preživljajo svoj prosti čas. Opažate, da se tudi terapij udeležujejo bolj otroci kot odrasli?
Res je, na terapije večkrat videvamo otroke. Je pa treba vedeti, da terapija z živaljo deluje kot podporna, ne pa kot samostojna terapija. Še dolgo bo trajalo do preloma, ko bodo tudi zdravniki predpisali kaj takšnega na napotnice.
Verjetno še uradna medicina ni tako odprta za takšne alternativne možnosti zdravljenja, ki pa so kljub temu učinkovite, včasih morda še bolj od predpisane tablete.
Zelo veliko težavo vidim v tem, da se danes množično predpisujejo antidepresivi, to opažam sploh pri ženskah, za nekatere vem, da jih je to pahnilo tudi v samomor. To je grozno. Tako hitro in stresno živimo, da se ne moremo več ustaviti in s kom pogovoriti, vsega imamo preveč in ob vsem tem ne najdemo več medsebojnega stika.
Živali so tako dober člen terapije, ker se ljudje ob njih počutijo sprejete.
Ljudje zmotno mislimo, da nam obilje vsega, kar je okoli nas, prinaša tudi obilje zadovoljstva.
Res je, zato so živali tako dober člen terapije, ker se ob njih ljudje počutijo sprejete. To se izkaže predvsem takrat, ko pridejo v njihovo bližino. Ljudem zelo primanjkujeta osebni stik in občutek sprejetosti.
Če znamo opazovati žival, znamo opazovati tudi človeka.
Koliko je za vas pomembno, da so pri terapiji ob otroku vključeni tudi starši?
Stik s starši je zelo pomemben, zato imam z njimi pogovore, na katerih se lahko zazrejo tudi sami vase. V večini se potegne vzporednica med vzgojo in vedenjem otroka, marsikdaj tudi starš spozna svojo hibo ali strah, ki ga je prenesel na otroka.
So starši pripravljeni sodelovati pri terapijah otroka?
S starši so izkušnje različne in zanimivo je, kako jim je v večini pomembno, da ima otrok že pri sedmih letih svoj telefon, terapije pa se jim zdijo nepotrebne, tudi za žival doma ne najdejo časa. Ne pomislijo na to, da bi ena majhna žival po napornem dnevu otroku pomenila nekoga, h kateremu se zateče in mu zaupa.
Pri otrocih se pojavljajo različne motnje, veliko jih nastane ravno pri vključevanju v družbo in okolje, že z vstopom v vrtec.
Sklepam, da se celjenje strahov in travm dogaja pri terapijah tudi med starši, ki so vključeni v terapijo zaradi svojega otroka.
Učinkovito celjenje se vedno odvija tako pri starših kot tudi otrocih in z medsebojnim sodelovanjem. Včasih dobim ob začetku terapije zdravniške izvide, veliko pa opazujem družinske interakcije.
Zelo je pomembno, da pride na uvodno srečanje vsa družina, saj na takšen način opazujem odnosno komunikacijo in njihove interakcije, družinsko dinamiko. Tako vidim, kako se v družini izraža otrok, koga od staršev se bolj oklepa, kako deluje.
S kakšnimi motnjami in težavami se obračajo na vas?
Pri otrocih se pojavljajo različne motnje, največ jih nastane ravno v procesu socializacije in ob procesu vključevanja v družbo. Na primer nekateri otroci zaradi nesprejetosti v vrtcu nehajo govoriti v družbi in govorijo še zgolj doma. Takšne terapije so zelo dolgotrajen proces.
Prav tako je veliko motenj pozornosti, hiperaktivnosti, vedenjskih motenj, na terapijah pa sem delala že tudi z avtističnim dečkom. Gre seveda za dolgotrajen proces. Majhne težave se lahko izboljšajo že v štirih srečanjih, pri motnjah pa je proces daljši.
So terapije z živalmi v Sloveniji razširjene?
Terapija, v katero so vključene živali, velja v Sloveniji še za zelo moderno, čeprav je že veliko znanstvenih raziskav, ki so potrdile njene pozitivne učinke. Zdi se mi, da je največja napaka, da terapije ni mogoče študirati v študijskem programu, tako pa se lahko hitro pojavijo posploševanja, saj nekateri nimajo znanja za tovrstno vodenje in opravljajo delo terapevta z živalmi tudi, če za to niso usposobljeni.
''Niso vse živali primerne za terapijo, nekatere imajo že genetske zasnove za terapevtsko delo, vendar morajo v proces dresure,'' pravi Marinškova.
Vsaka žival je individualna in izžareva svoje značajske lastnosti. Kako veste, katero žival boste vključili v terapijo z otrokom?
Mi imamo na voljo kmetijo in veliko živali. Niso vse živali primerne za terapijo, nekatere imajo že genetske zasnove za terapevtsko delo, vendar morajo imeti proces dresure. Živali privajamo na bližino človeka in če se pri uvajanju vidi, da so nekatere agresivne, prestrašene ali se ne zmorejo približati človeku, za terapije niso primerne, vanje jih ne vključimo.
Otroci, ki so v sebi prestrašeni, imajo zelo radi mačke in koze, te so samozavestne živali, opazujejo jih z začudenjem, kako svojo lastnost izžarevajo na vsakem koraku.
Terapija se odvija po korakih. Če je otrok prestrašen, ne bomo šli takoj do samozavestne živali, ampak bomo začeli s tistimi, ki so prav tako bolj zaprte vase, da se bo lahko otrok z njimi povezal, nato pa počasi pristopil tudi do živali, ki imajo lastnosti, ki jih sam nima. Terapija, kjer so otroci v stiku z živalmi, je veliko lažja za otroke, kot če bi jih kot psihologinja posedla v pisarno in nekaj vlekla iz njih. V naravi, ob božanju živali in stiku z njimi se otroci veliko lažje odprejo, več povedo, se izrazijo, počutijo se sprejete in sproščene.
So torej v začetku terapije vključene vse živali, šele nato pa vidite, katera bo boljša za zdravljenje otrokove motnje?
Res je, kmalu se pokaže, kateri živali je otrok bolj naklonjen, išče jo bolj kot druge, ima jo najraje. Izbira živali je odvisna tudi od starosti in spola, tudi od tega, kakšne strahove nosijo otroci v sebi.
Psihologinja pravi, da otroci zaradi stika z živaljo postanejo bolj odprti tudi pri komunikaciji z ljudmi, prav tako razvijejo večjo empatijo.
Omenili ste, da pred začetkom terapij opravite srečanja z otrokom in starši opazujete interakcije in vidite, kje ima otrok največ težav. Kako pa se odvija proces terapije? Gre samo za opazovanje otroka z živaljo ali tudi kaj več?
Živali nas lahko veliko naučijo. Z otroki vedno pozdravimo vse živali, opazujemo, ali se je karkoli spremenilo. Imamo vse od konjev, ponijev, psov, mačk, kokoši in račk do zajcev, koz, muc. Pomembno je, da imamo tudi mačje in kozje mladičke, nad katerimi so otroci zelo navdušeni. Otroci živali hranijo, skupaj jih krtačimo, negujemo, jahamo konje, božamo in spoznavamo.
Verjetno se vse to, kar žival nauči otroka, tudi prenese v njegove interakcije z družino in vrstniki.
Natanko tako, premalo se zavedamo, kakšno terapijo nam v življenju omogočajo živali. Otroci postanejo veliko bolj odprti v interakcijah z ljudmi, bolj se povezujejo in razvijejo večjo empatičnost, ki so se je naučili ravno v bližini z živaljo.
