Neverjetna preobrazba Aleša iz The Biggest Loser Slovenija #intervju

Kaj je bila tista točka preloma, da ste se odločili v življenju nekaj spremeniti?

To je bilo proti koncu leta 2016, ko sem že kakšnega pol leta imel vse večje težave zaradi čezmerne teže. Nisem več mogel po stopnicah do sobe, otekala so mi kolena, pri obuvanju sem se tako namučil in spotil, kot da bi splezal na kakšen hrib … Obenem sem si ves čas obljubljal, da bom "jutri" začel spremembo.

Sodelavec me je stehtal na industrijski tehtnici in ta je pokazala 223,5 kilograma. Zgodilo se je tudi, da nisem mogel vstati s postelje, in takrat sem si rekel: "Ali grem v grob ali pa bom nekaj ukrenil. Še enega leta na ta način ne bom preživel." Tudi po tem sem potreboval še kakšna dva meseca, da sem se dejansko lotil spremembe. Še danes se spomnim tistega trenutka, ko sem si rekel, da je dovolj. Bilo je 25. januarja 2017.

Kako ste se lotili izgubljanja kilogramov?

Začel sem na lastno pest, prvo spremembo sem uvedel pri prehrani, saj se gibati sploh nisem mogel.

Do takrat sem jedel katastrofalno, pojedel sem štruco kruha naenkrat. Ko sem delal v nočni izmeni, sem zjutraj v pekarni kupil štruco, polovico pojedel že po poti, drugo polovico doma, nato pa sem šel spat. Včasih sem zraven pojedel še štiri kremne rezine, včasih sem si skuhal po deset hrenovk naenkrat, si v trgovini kupil deset pudingov in jih vse naenkrat pojedel, zvečer naročil družinsko pico in zraven še en hamburger. To je bila obsedenost s hrano, ni bilo konca.

Ko sem se odločil, da je to treba spremeniti, pa sem šel v skrajnost, sploh ko se tega spomnim zdaj. Nemudoma sem povsem prenehal jesti kruh, izločil vse ogljikove hidrate in zaradi tega več dni trpel glavobol, nato sem malo popustil, ker ni šlo več, in spet malo jedel. Na začetku je bilo precej nihanja, kakšen dan sem jedel več, kakšen dan manj, sem si pa že takrat dopovedal, da ni konec sveta, če se kakšen dan pregrešiš, ne smeš pa zaradi tega nato obupati in odnehati. Tako sem zvozil prve mesece in "padel" na 190 kilogramov. Potem pa je prišel šov The Biggest Loser Slovenija.

Foto: Ana Kovač

Pravite, da vam je ta šov rešil življenje. Zakaj?

Prijavil sem se bolj za šalo, sedel sem na vrtu, brskal po telefonu, zagledal novico o šovu in se prijavil, nato pa pozabil na to. Potem pa sem dobil vabilo. V šov sem prišel, ne da bi prav zares vedel, za kaj gre, vedel sem le, da je nekaj glede hujšanja. Sploh nisem razmišljal o denarni nagradi, želel sem le izgubiti kilograme.

In v šovu sem se končno začel gibati, kar me je rešilo. Brez tega ne bi shujšal. Tam sem dobil kondicijo in zagon, da to lahko dosežem. V mladosti sem bil namreč športen, rad sem igral košarko, a nato z nabiranjem kilogramov tega nisem več zmogel.

Pripetile so se mi tudi poškodbe, a bi se zgodile v vsakem primeru. Obrabljena kolena, poškodbe vratnih vretenc, ker je bil vrat zaradi prevelike teže v prisilnem položaju … Vse to sem zdaj odpravil oziroma omilil do te mere, da lahko funkcioniram. Seveda s telovadbo, brez tega ne bi šlo, saj moraš okrepiti mišice, da lahko stabilizirajo držo.

Foto: Ana Kovač

Po koncu šova so se nekateri tekmovalci vrnili na stara pota in k nezdravemu življenjskemu slogu, vi pa ste vztrajali naprej.

Prvi dan, ko sem se vrnil domov, sem šel v fitnes in si rekel, da grem naprej. Začetek je bil sicer težek, prvi mesec je bil šok za telo in kljub trudu nisem izgubil niti kilograma, že naslednji mesec pa jih je šlo dol kar 12, in to ob isti prehrani ih vadbi.

Tako sem vztrajal, izgubil še 30 kilogramov, kar je skupno naneslo čez sto kilogramov, nato pa sem šel na operacijo odvečne kože. Okrevanje je trajalo kakšna dva meseca in bilo kar mučno, saj se nisem smel kaj dosti gibati. Po tem sem začel trenirati sam in "sklestil" težo do končnih sto kilogramov, to pa zdaj ohranjam že kakšni dve leti in pol.

Ob tem sem se začel izobraževati o vadbah, ki so primerne zame, o čemer prej nisem vedel veliko, zato sem šel pogosto v prevelike ekstreme. Prav tako sem se izobraževal o primerni prehrani, zdaj imam natančno sestavljene tedenske jedilnike. Morda se jih ne držim ravno stoodstotno, a že 70 odstotkov je dovolj. Če bi se ljudje, ki želijo shujšati, vsaj v 70 odstotkih držali priporočenega jedilnika, bi zagotovo dosegli svoj cilj.

V tem času ste se odločili, da se boste začeli tudi profesionalno ukvarjati s svetovanjem glede pravilne prehrane in vadbe.

Želel sem si že nekaj časa, partnerica Nataša, ki sem jo spoznal v fitnesu, se je s tem ukvarjala že prej in tako se je to začelo počasi razvijati. Zdaj imava oba licenco za osebnega trenerja, jaz pa še licenco za prehranskega svetovalca.

Usmerila bi se rada predvsem v svetovanje ljudem, ki se kot midva nekoč borijo s čezmerno težo, in mladostnikom. Če težave s čezmerno težo rešiš, ko si še mlad, je to bistveno lažje kot pozneje. Maščobne celice se namreč oblikujejo v mladosti, nekje do 18. leta, in če si v tistem času čezmerno težak, se boš tudi pozneje veliko hitreje redil in težje hujšal.

Zdaj s partnerico Natašo drugim pomagata do bolj zdravega življenjskega sloga. Foto: Ana Kovač

Kaj bi bil vaš nasvet tistim, ki si želijo opustiti nezdrave navade, pa ne najdejo motivacije za to?

Samo od sebe se ne bo zgodilo nič. Sedeti na kavču in brskati za dietami, s katerimi bi shujšal v 20 dneh – tako ne gre. Preprosto se moraš odločiti, da boš nekaj naredil zase. Tako je bilo tudi pri meni, potem ko leta in leta zase nisem storil nič.

Seveda je vse odvisno od posameznika, kot motivacija lahko delujejo zgodbe, kot je moja, pametno je tudi koga vprašati za nasvet in se zavedati, da ni mogoče shujšati v trenutku. Moja preobrazba je trajala štiri leta. Če tega ne bi počel pravilno in če k spremembi prehrane ne bi dodal gibanja, bi se lahko izteklo zelo drugače.