Ponedeljek, 6. 11. 2023, 13.07
5 mesecev, 3 tedne
"Lepotna kirurgija lahko izboljša življenje, imamo pa tudi kirurge psihopate"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,83
Priznani slovenski rekonstruktivni in estetski kirurg v svoji novi knjigi piše o svojih pacientih, ki jih imenuje junaki, o svojem zasebnem življenju, ki je pogosto trpelo zaradi kariere, in o svojem pogledu na srečo, lepoto, družbo in zdravstveni sistem.
Prof. dr. Uroš Ahčan, mednarodno priznani specialist za plastično rekonstruktivno in estetsko kirurgijo, je predstavil svojo najnovejšo knjigo, ki ji je nadel naslov Skalpel. V njej iskreno popisuje, kaj pomeni biti predan zdravnik, obenem pa mož in oče.
Osnovno izhodišče knjige Skalpel so zgodbe njegovih junakov, kot poimenuje svoje paciente. "To so ljudje, ki so težko poškodovani ali težko bolni in vsak dan bijejo svoje bitke, polne strahu, bolečine, nemoči ter odvisnosti od drugih ljudi, obenem pa so skriti našim očem in le redko pridejo v javnost," je pojasnil ob predstavitvi knjige in poudaril, da njegovi junaki na koncu v svojih bitkah tudi zmagajo, se vrnejo v življenje in s tem tudi njemu dajo drugačen pogled na svet. "Od njih sem se ogromno naučil, postal sem bolj moder, bolj preudaren, vem, kaj je v življenju pomembno.".
Med junaki tudi tak, ki mu ni mogel pomagati
Zgodb o svojih junakih ni zapisal, da bi pokazal, kaj zmore on osebno oziroma medicina, je še poudaril kirurg. "Med junaki, ki so me najbolj zaznamovali, je Martin, ki je ob poku petarde izgubil obe roki in mu ni moglo pomagati ne moje znanje ne znanje sodobne medicine. Ostal je brez rok v zapestjih, to se mu je zgodilo v času adolescence, že prej je doživel tragedijo, ko je zaradi bolezni izgubil brata. Na koncu pa je presegel vsa moja pričakovanja, vrnil se je v življenje, naredil celo izpit za avto, o svoji izkušnji predava po šolah in pomaga drugim."
Knjiga se začne in konča z dnevnikom, na začetku mladega, na koncu izkušenega kirurga. "Želel sem, da bralec vidi, kaj se dogaja vsak dan. Za kirurško delo sicer izvemo le takrat, ko postane novica, bodisi dobra bodisi slaba. Toda to je le vrh ledene gore. Prek dnevnikov pa izveste vse, kar se dogaja v ozadju, vse strahove, žrtvovanja, rušenje družinske sreče. Obenem pa je mogoče videti, kako sčasoma človek dozori. Kot mlad vodja oddelka sem bil entuziast in idealist, mislil sem, da so vse dobre ideje takoj sprejete in da imamo vsi skupen cilj, da postanemo najboljši na svojem področju. Pozneje pa spoznaš, da ni ravno tako, da potekajo različne zakulisne igre, ki le jemljejo energijo."
Pomemben del knjige se ukvarja s tem, da so nenazadnje tudi zdravniki le ljudje, krvavi pod kožo, obenem pa njihova predanost delu pusti močan pečat na družini. "Pred sabo imamo nekoga, ki krvavi, ki je iznakažen, ki joče in ki nujno potrebuje pomoč. Če je v tebi nekaj človeškega, seveda daš prednost njemu, obenem pa ne vidiš stiske lastnih otrok, ki ne krvavijo, ampak težave nosijo v sebi. V določenem starostnem obdobju ti je karierna pot zelo pomembna in nato šele pozneje spoznaš, da je bila preveč pomembna."
Svari pred amerikanizacijo medicine
V knjigi se seveda ne izogne svojemu pogledu na medicino oziroma zdravstvo, ki je precej kritičen. "Žal tako kot na vseh področjih v evropski oziroma slovenski prostor prihaja amerikanizacija medicine, ta postaja bolj brezosebna. Ko sem tri mesece gostoval v Washingtonu, smo za podpisovanje obrazcev pogosto porabili več časa kot za operacijo. Zavarovanje tega, tistega, da ne bo tožbe, namesto da bi se osredotočali na delo. In to prihaja tudi k nam. Odnosi med zdravstvenimi delavci in pacienti so se zelo spremenili, pojavilo se je veliko nezaupanje v osebje in pozablja se, da smo v istem čolnu ter da imamo isti cilj."
Obenem po njegovem mnenju ni več etičnega naboja, ki je medicino poganjal vrsto let. "Mlade generacije na to gledajo drugače, seveda pa vsi vemo, da ni prostora za čustva, ko je treba plačati račune. Keramičar za kvadratni meter ploščic računa 80 evrov, nevrokirurg, ki gre z inštrumenti v možgane, pa je plačan 14 evrov na uro. To je nedvomno iztočnica za razmislek, še zlasti ko se pogovarjamo o reformah."
Mladi se za kirurgijo odločajo vse manj
Glede prihodnosti kirurgije ni optimističen. "Če govorim le o svoji stroki, torej plastično-rekonstruktivno-estetski kirurgiji, jo zapušča ogromno zelo sposobnih ljudi, ki obvladajo nujno potrebne posege, s katerimi rešujejo ude in življenja. Odhajajo na manj zahtevna in bolj donosna področja, kot je estetska kirurgija, pa v države, kjer so bolje plačani, na primer na Arabski polotok, kjer je estetska kirurgija v izjemnem porastu. Dobrega kadra zmanjkuje, mladi pa se vse manj odločajo za medicino in še zlasti kirurgijo, ker gre za zelo odgovoren posel, ki mu moraš biti, če hočeš biti uspešen, predan v celoti."
Ne zgražajte se nad ponesrečenimi posegi, ampak nad kirurgi, ki jih opravljajo
Kot estetski kirurg v knjigi odpira razmislek o pogledu na lepoto, pa tudi temnih plateh popravkov. "Lepotna kirurgija lahko občutno izboljša kakovost življenja, če je dobro izvedena, premišljena in temelji na večkratnih pogovorih s pacientom. Na drugi strani pa imamo kirurge psihopate, ki v tekmi s samim seboj in drugimi iznakazijo telesa nezadostno izobraženih pacientov. Ko gledamo te rezultate, se zgražamo le nad pacienti, v mojih očeh pa je napaka drugje – v strokovnjaku, ki je to opravil. On bi moral pacientko ali pacienta opozoriti na posledice. Ko se v medijih in na družbenih omrežjih naslajajo nad ponesrečenimi rezultati lepotnih posegov, bi bilo ob njih smiselno objaviti fotografijo tistega, ki je poseg opravil, in se vprašati, kdo je ta človek."
