Kako se je mlada Savinjčanka sredi epidemije spopadla s težko diagnozo #video

31-letna Lidija Štorgel se je odločila v medijih deliti svojo zgodbo, kako se je v času pandemije covid-19 morala soočiti z diagnozo benignega tumorja, saj je "situacija precej težka in na nek način se tako tudi notranje čistim, soočam," pravi. Poleg tega si želi, da bi ljudje v teh časih v medijih prebrali tudi pozitivne zgodbe, zato nam je povedala svojo.

Lidija s partnerjem Davidom. Foto: Osebni arhiv Prvi znaki so se začeli kazati že pred štirimi leti

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že po prvi nosečnosti izpred štirih let, ko je rodila hčerko Amelijo. Njeno telo takrat ni delovalo, kot bi moralo, se spominja. 

"Ob obiskih zdravnikov se zadeve niso pričakovano sanirale, z leti so se simptomi slabšali in večali." Nato je sledilo šumenje v ušesu, drevenenje leve polovice obraza in jezika, kasneje pa so se pojavili še dvojni vid in glavoboli, pripoveduje. "Pojavilo se je neskladje v ravnotežju. Težko sem na primer nadzirala kolo, zanašalo me je predvsem na levo stran."

Nato je lani spet zanosila in novembra povila sina Matevža. Takrat sta jo partner in mama začela spodbujati, naj opravi nekaj samoplačniških pregledov. "Začelo se je s pregledom pri otorinolaringologu, ki je nemudoma ugotovil, da prvotna diagnoza – tekočina za levim bobničem, ki mi je že 'najedala' sluh, ne drži več in da mora biti v ozadju nekaj drugega." 

Pregled pri nevrologinji je pokazal sum na demielinizacijsko obolenje, verjetno multiplo sklerozo. "Šok – a brez slikanja glave še ni diagnoze. Prav tako sem bila vodena v specialistični ambulanti za bolezni ščitnice z diagnozo poporodnega vnetja ščitnice s primarno hipertirozo, še brez terapije, saj sem izključno dojila sina."

A porodniški čas ji je vseeno prijetno mineval in virus, ki je vmes zajel svet, na mlado družino ni preveč vplival, razlaga. 

V UKC Maribor so ji rešili življenje

Vse preglede si je Lidija izborila sama, samoplačniško, saj se je zavedala, da je naš zdravstveni sistem preobremenjen in da "moraš vztrajati in sitnariti". Za preglede je plačevala približno po 70 evrov na pregled, skupno je iz svojega žepa plačala 500 evrov.

A ko so ji enkrat postavili diagnozo, je vse steklo praktično takoj, razlaga. Kmalu po razglasitvi epidemije, 23. marca, je imela magnetno resonanco glave v Splošni bolnišnici Celje.

Slika je pokazala obsežen benigen tumor v malih možganih in nemudoma so me hospitalizirali. Sin je bil naslednji dan star komaj štiri mesece. Prekinila sva dojenje.

Ko se ji je povrnil tek. Foto: Osebni arhiv Že naslednji dan so jo prestavili na nevrokirurški oddelek UKC Maribor, kjer so dan kasneje izvedli obsežno operacijo.

"Za mojo operacijo je stal vrhunski tim strokovnjakov in iz srca bom večno hvaležna anesteziološkemu, nevrokirurškemu in negovalnemu osebju ter seveda vsem ostalim," pripoveduje Lidija in dodaja, da je bila operacija zelo uspešna, nad pričakovanji. "Rešili so mi življenje," hvaležno dodaja.

V času njene operacije in okrevanja v bolnišnici se je zdravstvo spopadalo predvsem z novim koronavirusom, kar pa na Lidijino zdravljenje ni bistveno vplivalo, poznalo pa se je predvsem v povezavi s protokolom, prepovedjo obiskov, čakanjem na triaži, različnimi testiranji. 

Napovedali so ji popolno rehabilitacijo

Čeprav je bilo osebje v UKC Maribor vidno preobremenjeno, pa je Lidija nad njimi navdušena in pravi, da je njeno zdravljenje potekalo nad pričakovanji. 

"Osebje premore ogromno topline, nežnosti, posvetijo se ti in dajo vedeti, da so tam zate, da si nekako celo ljubljen. Tudi hospitalizacija v SB Celje je bila prav prijetna. Osebje se je z nami, pacienti, veliko pogovarjalo, tudi pohecali so se, bodrili."

Vlivajo ti upanje, z mano so ogromno govorili o otrocih in me zelo razumeli, vse to mi je pomagalo. Prali so mi lase, sedaj sem pobrita. In ne samo zato, ker mi je bilo dolgčas v samoizolaciji. 

Ker bi morala vmes dojiti štirimesečnega sina, jo je mučil naval mleka, zato je dobila začetni mastitis in pristala na antibiotiku, a se je tudi to izboljšalo. Tudi pri tem jo je osebje prijetno presenetilo, saj so ji medicinske sestre prve dni celo stiskale dojke. "Da so mi pomagale skozi krizo odstavljanja. Naval mleka ni prenehal zato, sem dobila še delni mastitis in zopet ogromno podpore." Z antibiotiki se je vse skupaj umirilo, a sina ne sme več dojiti zaradi narkoze in antibiotikov.

Zdravniki so ji napovedali popolno rehabilitacijo, motorika je lepo odzivna. "Trenutno imam le rahlo parezo obraznega živca po levi strani, s tedni pa se tudi tu pričakujejo izboljšanja. Zaenkrat kaže vse precej dobro."

Lidija je z nami delila svojo pozitivno zgodbo, za katero meni, da jo ljudje v tem času potrebujejo. Foto: Osebni arhiv

Vsem ljudem bi vsakih nekaj let priporočila slikanje glave

Lidija bi na podlagi svoje izkušnje vsem državljanom na vsakih nekaj let priporočila obvezno slikanje glave, saj so tumorji res zahrbtni, pravi. Predvsem, če so prisotni znaki, ki jih ne morete ignorirati, in ne morete zanikati morebitne resnosti. 

Zdaj jo čakajo kontrolni pregledi, naslednje slikanje glave v roku treh mesecev, nato še pregled v UKC Maribor v naslednjih šestih mesecih. Rehabilitacija bo tako trajala več mesecev, a se trenutno počuti v redu. "Prvi šok doma je bil, ko nisem mogla držati dojenčka in iti brez partnerja na stranišče. Sedaj že kar hodim. Tudi malega že previjem, počivam veliko."

V okviru rehabilitacije bi ji pripadale toplice, a so te zaradi koronavirusa odpadle. "Pasalo bi. Vsekakor sem zelo hvaležna in pod potegnjeno črto smo srečni," nam je še zaupala. "Pravim, da sem ponovno rojena in res vsak korak šteje, korak po koraku. Vsak jutri zna biti boljši. In kot me je opomnil prijatelj - v takšnih trenutkih ne smemo pozabiti, da tudi male zmage štejejo!"

Trendi Slovenka s koronavirusom: Nikomur ne privoščim osamitve, ki jo trenutno izkušam jaz