Kako je mlada Primorka dosegla neverjetni rekord?

Ana Čufer se že vse življenje ukvarja s tekom, tekmovalno pa je h gorskemu teku pristopila pred petimi leti. Foto: Jan Lukanović

Kdaj ste se navdušili nad gorskim tekom? Od kje izhaja to navdušenje?

Že od majhnega smo hodili po okoliških hribih in po drugih gorah Slovenije. Naša Vipavska dolina ima kar nekaj hribov in kot majhni smo pogosto hodili gor ali celo kar tekli. Ko pa sem šla na svojo prvo visokogorsko tekmo v Italiji – ker pri nas v Sloveniji jih ni dosti –, kjer dejansko tečeš na dva tisoč ali celo tri tisoč metrov nadmorske višine, me je pa to čisto prevzelo. Občutek je bil vrhunski in takrat sem vedela, da je to to.

Kako je sploh videti, ko pritečeš na takšno nadmorsko višino? To so že povsem druge razmere kot v dolini, če tako rečem … Telo je že tako pod naporom zaradi teka na goro, potem je tu še manjši delež kisika v zraku. Kaj se dogaja s telesom gorskega tekača na takšni nadmorski višini?

Pri sebi na takšni višini pogosto opazim težave, ker pred tekmami do zdaj nisem nikoli imela višinskih priprav. Mnogi gorski tekači pri nas gredo namreč prej na priprave na Pokljuko, kjer s pomočjo posebnih naprav, ki jih imajo na voljo, spreminjajo atmosfero v sobah in simulirajo višjo nadmorsko višino. Jaz pa živim v Ljubljani, kjer študiram, ali sem na Primorskem, od koder prihajam, kar je oboje slabo z vidika gorskega teka (smeh, op. p.).

Tako da na tri tisoč metrih, kamor sem pritekla z izhodišča na recimo 1500 metrih nadmorske višine, se mi je včasih začelo precej vrteti. Vsekakor se pozna ta sprememba, zlasti če se nanjo telo ni prej pripravljalo. Tudi zdaj, ko sem tekla gor in dol na Triglav, sem na Planiki začutila, da se nikakor ne morem nadihati. Saj če greš počasi, če hodiš z nekim svojim normalnim tempom, tega niti ne boš opazil. Mogoče se ti zdi, da si malo bolj utrujen, pa misliš, da zato, ker je za tabo že lep kos prehojene poti, ampak tudi zaradi kisika je tvoje telo bolj izmučeno.

Ana je na našega očaka pritekla v eni uri in 54 minutah, za sestop je potrebovala 58 minut – skupaj torej dve uri in 52 minut. Foto: osebni arhiv/Gašper Knavs

Kdaj so se začele intenzivne priprave na tek na Triglav in z njega?

Marca sem se začela pripravljati na tekme, ki bi morale biti konec maja, ampak potem so zaradi pandemije novega koronavirusa odpadle. Mene pa je zelo zanimalo, ali sem se v zadnjem času, odkar sem začela bolj strukturirano trenirati, kaj izboljšala. In ker tega nisem mogla preveriti na tekmah, smo začeli razmišljati, kako bi drugače testirali mojo formo.

Pred tremi leti sem že tekla gor in dol na Triglav, tako da sem že imela nek rezultat, s katerim bi lahko primerjala novega. Takrat sem za tek gor in nazaj dol porabila tri ure in 13 minut. Ampak takrat sem šla dosti nepripravljena na Triglav, lačna sem bila, s sabo sem imela gele za pojesti, ki jih prej nisem preizkusila – ker eni geli so ti v redu, ko jih zaužiješ, drugi pa te lahko silijo na bruhanje. In meni so geli, ki sem jih vzela s sabo za lakoto, povzročili slabost. Tako da sem vedela, da lahko naredim boljši rezultat kot takrat. In moja tiha želja je nekako bila, da bi prišla pod tri ure.

Torej sem nekako od marca že pridno trenirala za tekme, zadnjih nekaj tednov potem ne več tako intenzivno, ker se me je lotil še prehlad, ampak sem bila kljub temu pripravljena za Triglav. Malo sem sicer že razmišljala, da vseeno ne bi šla, pa so me potem prijatelji "zbrcali" in rekli, da je čas za akcijo (smeh, op. p.). Edino, kar sem seveda naredila prej, je bilo to, da sem si šla prej pogledat progo, kjer bom tekla. Tako sem potem lahko tudi na določene točke postavila prijatelje, ki so posneli in dokumentirali postavljanje rekorda.

Sportal Nori posnetki treh Slovencev, ki so smučali s Triglava #video

Kateri dejavniki, poleg dobre kondicije, vzdržljivosti in hitrosti tekača, so še pomembni pri podvigih, kot je bil ta?

Veliko dejavnikov se mora ujeti. Pomembne so razmere na poti – če so skale mokre od rose ali dežja, tečeš počasneje, bolj previdno, zlasti pri sestopu. Vreme je pomembno. Jaz sem šla na Triglav na precej vroč dan, nekateri so rekli, da celo prevroč, ampak če bi šla gor, ko bi bilo zunaj deset stopinj Celzija, kar bi mi bilo idealno, potem bi nad dva tisoč metrov nadmorske višine bila ničla, kar spet ni v redu.  Gneča na grebenu je vsekakor velik faktor, ker moraš toliko bolj paziti še na vse preostale, greš malo počasneje, da krušiš kamenja, da ne ogrožaš drugih, s čimer izgubiš na času.

Sicer pa je pri gorskem teku pomembno stanje želodca. Mora ti dobro delati, ker če imaš najmanjšo težavo z želodcem, se to pozna. Če si nekaj dni prej živčen, ne ješ dobro, ti prebava ne dela normalno, imaš lahko zlasti pri teku dol, ko ti vse notri poskakuje, nevšečnosti. Povedano po domače: lahko te hitro prime, da bi šel v grm opravit potrebo, pa potem s tem izgubiš čas (smeh, op. p).

Na zamisel o teku na Triglav je prišla za tem, ko so zaradi pandemije koronavirusa odpadle vse tekme, na katere se je pripravljala. Foto: Jan Lukanović

Na kateri podvig ali rezultat ste najbolj ponosni?

Na četrto mesto, ki sem ga pred dvema letoma dosegla na tekmi Ultra-Trail Vipava Valley. Na to sem ponosna bolj kot na katerokoli prvo mesto. Ker tekma je bila en mesec pred tem, ko so ugotovili, da imam endometriozo, in so me operirali, tako da sem tekmo pretekla v tako hudih bolečinah, da se ne da povedati. Vrtelo se mi je, bruhala sem – pa sem na koncu vseeno prišla do cilja in to še kot četrta.

Vas je endometrioza, kjer se sluznica maternice razrašča zunaj maternične votline, pri športu verjetno močno ovirala?

Ja, me je. Zdaj po operaciji, torej v teh zadnjih dveh letih, se mi je zgodil velik preskok. Počutje je veliko boljše, ni več bolečin, res je velika razlika. Okrevanje po posegu je trajalo približno pol leta, v tem obdobju sem bila precej slabotna, nizek pritisk sem imela, vrtelo se mi je, ampak potem se je stanje izboljšalo in sem se lahko spet spravila nazaj v formo. Čeprav je bil povratek težek, po pol leta premora ni bilo prave motivacije. Ampak ko sem se enkrat lotila in nekaj mesecev spet trenirala, je bilo pa super. Sem bila spet stara jaz.

Sportal Kaj storiti, če nas v gorah ujame nevihta?

Nekateri planinci bi rekli, da gorski tek ni v skladu z duhom gora oziroma s splošnimi pravili, ki narekujejo, da se v visokogorje ne odpravljamo v supergah, da ne tečemo po grebenih oziroma skalnatih predelih in podobno. Kaj bi rekli na to?

Pri nas gorski tek še ni toliko razvit in poznan kot na primer v Italiji ali Franciji, kjer je tek po izpostavljenih grebenih na dva tisoč metrov nadmorske višine in več nekaj običajnega. Zato so potem morda pri nas še vedno deljena mnenja okrog tega oziroma se pojavljajo zadržki.

Kar zadeva opremo, je tako, da sem jaz tako vajena mojih tekaških čevljev, da sem bolj varna pri teku na goro v njih kot pa na primer v gojzarjih, v katerih sem čisto okorna, ne čutim podlage, in bi si hitro kaj poškodovala. Poleg tega smo gorski tekači res v dobri pripravljenosti, poznamo meje svoje zmogljivosti in smo tudi usposobljeni za to, kar počnemo. Jaz sem recimo naredila tudi tečaj za mlajšo alpinistično pripravnico in se v goro vedno podam z veliko mero spoštovanja in previdnosti. Nikoli ne grem z glavo skozi zid in se z goro nikoli ne šalim.

Pri sestopu s Triglava zdaj sem čutila, da nisem več 100-odstotna, da so noge že utrujene, in sem raje malo upočasnila, pa čeprav sem imela zaradi tega na koncu malenkost slabši rezultat. Ampak raje tako, kot da bi si kaj naredila. Zato tudi naslednje dni nisem imela nič razbolelih mišic ali kakšnih drugih težav. Vsak dan sem normalno hodila teč, nič ni bilo drugače.

Ker je bila pri sestopu že precej utrujena, je raje ubrala malce počasnejši tempo, da se ne bi poškodovala. Foto: osebni arhiv/Boštjan Ciperle

Ste si sicer že od nekdaj želeli priti na Triglav, tako kot si mnogi Slovenci to želijo?

V preteklih letih nisem nikoli razmišljala o Triglavu, pa čeprav smo z družino veliko hodili po hribih, ker je gori vedno gneča in me zato ni vleklo tja. Nisem imela posebne želje, da bi osvojila Triglav. Potem pa se je ta ideja o teku na Triglav rodila nekako sproti že takrat pred tremi leti, zdaj pa tudi. Tako da zdaj ne nameravam v prihodnje spet kaj kmalu gor hoditi (smeh, op. p.). Tako ali tako sem bila zaradi priprav na tek gori že šestkrat ali celo sedemkrat, ne vem več točno … Saj je lepa gora, ampak imamo tudi veliko drugih, prav tako lepih gora, ki so manj obljudene in ni takšne hude gneče.

Sportal Glasujte za naj planinsko kočo 2020!

Ste veganka. Kdaj in zakaj ste se odločili za ta način prehranjevanja?

Veganka sem postala pet let nazaj. Nekako takrat, ko sem se tudi resno lotila treniranja gorskega teka. Že prej pa sem bila dolga leta vegetarijanka, od svojega 12. leta. Ko sem nato pred petimi leti odšla od doma na študij v Ljubljano in sem začela sama zase kuhati, sem pa potem preklopila v popolno veganstvo. Doma namreč ni bilo veliko posluha za moje posebne prehranjevalne želje, meso sem pogosto pod mizo na skrivaj dajala mački za jest (smeh, op. p.). Za vegetarijanstvo in nato veganstvo sem se odločila preprosto zato, ker se mi smilijo živali.

Imate sicer poleg gorskega teka še kakšne zadeve, ki vas prav tako navdušujejo?

Všeč mi je skorajda vse, kar je povezano s športom. Želim se preizkusiti tudi v surfanju in tenisu, to dvoje je nekako trenutno na vrhu mojega seznama, pa plezanje mi je zelo všeč, tako da bi rada poskusila tudi športno plezanje v dvorani, ne samo plezanje v skalah. Drugače pa se tudi rada družim s prijatelji ob kakšni pijači in rada obiskujem koncerte.

Imate že zastavljene kakšne cilje, nove izzive za naprej?

Nekoč si želim preteči celotno Slovensko planinsko pot, ampak za to potrebujem še nekaj kilometrine. To je nek večji cilj. Sicer pa upam, da se bodo počasi stvari vrnile v stare tirnice in bo konec oktobra vendarle izvedeno tekmovanje na Azorih Golder Trail Series, čeprav za zdaj slabo kaže. Tako da bom videla tudi sproti, kaj in kako. Če še nekaj časa ne bo tekem, si bom zagotovo kmalu spet omislila kakšen izziv.

V prihodnjih letih si želi preteči Slovensko planinsko pot. Foto: Jan Lukanović