Barbra Drnač: Mislim, da sem si raka priklicala kar sama

Barbra Drnač, ambasadorka združenja Europa Donna, voditeljica, plesna strokovnjakinja, je primer ženske, ki je svojo s pozitivno naravnanostjo, čiščenjem starih zamer in z zdravim načinom prehranjevanja uspešno premagala rakovico, kot raku na dojkah reče sama, in je navdih številnim bolnicam s to diagnozo. Srhljiva statistika nas namreč opozarja, da v Slovenji vsak dan za rakom dojk na novo zbolijo tri ženske, več kot ena umre. Osemdeset odstotkov žensk zboli po 50. letu starosti, a zbolevajo tudi mlajše. A rak dojk je ozdravljiv, če ga odkrijemo dovolj zgodaj, strokovnjaki opozarjajo še posebej v rožnatem oktobru, mesecu, ki ga tradicionalno posvečamo ozaveščanju o tej bolezni.

Letos ste se ozaveščanja o raku dojk lotili malce drugače, obarvali ste ga malce bolj plesno. Ko smo dekleta iz združenja Europa Donne razmišljala, kaj bi letos ekskluzivnega naredila, smo se odločila, da naredimo videospot. Kar spet ni tako posebno, saj so v tujini že naredili videospot na pesem I will survive Glorie Gaynor. Ker nismo želele ameriške skladbe, sem pomislila na krasno pesem Lep je dan. Anja Rupel je bila pripravljena sodelovati z nami, naključje pa je hotelo, da Anja samo za to skladbo ni imela videospota.

Zdaj ga ima (nasmeh). Plesalo nas je 40 bolnic ozdravljenk in 40 plesalcev. K sodelovanju smo povabili še Matevža Česna iz plesne šole Bolero, režija pa je delo Žige Župančiča, ki ima za sabo težko izkušnjo, saj je prebolel levkemijo. Brez lažne skromnosti mislim, da smo letos naredile res dober projekt. S pozitivno naravnostjo želimo poudariti, da diagnoza rak ni nekaj, česar bi se človek v življenju razveselil, a vseeno ne pomeni, da si z njo že odšel s tega sveta.

A pozitivna naravnanost ni samoumevna. Kje pa. Moje življenje je bilo do 16. septembra 2010 eno življenje, po tem datumu pa nekaj drugega. Ženske me kličejo in rečejo: "Barbra, tebi je lahko, ker si taka pozitivna oseba." Daleč od tega, da je zame vedno vse super. So trenutki, ko bi ponorel. A sem človek, ki vedno vidi, da je kozarec napol poln, nikoli ni napol prazen, skozi življenje plujem v pozitivnem smislu ne glede na to, kakšne težave so v življenju.

To je bila moja velika izkušnja in še vedno je. Vsak dan zjutraj in zvečer se zahvalim za vsak dan posebej. Do vsega tega moraš priti sam, a delo na sebi je najtežje. Najlažje je svetovati drugim.

Ko imaš enkrat raka, te spremlja vse življenje in spremeni pogled na smisel bivanja. Kako ga je spremenil vam? Stereotipno, a res te spremeni, ker drugače ne gre. Takšna izkušnja, takšno trpljenje, ki ga preživiš, te seveda spremeni. Žal nas mora udariti po glavi kaj hudega, da se zavemo svoje minljivosti. Mene je na trenutke še vedno strah, a imam ob sebi ekipo, ki mi pomaga ozavestiti, da je strah največji zaviralec naših življenj in da lahko z njim bolezen vedno prikličeš nazaj. Kadar nisem dobro, grem na prano terapijo k svoji Dragici Paulović, da mi očisti vse čakre.

Ali ste med zdravljenjem uporabili alternativne metode? Uporabljala sem jih in jih še vedno, to tudi zelo na glas povem. Zdravnikom zaupam do meja njihovega znanja. Vem, da mi bodo oporekali, ampak tradicionalna medicina zmore priti do neke faze. Zakaj je toliko ponovitev raka? To pomeni, da nekaj ni okej.

Ko sem se odločila za injiciranje z belo omelo, sem preizkusila vso uradno medicino, in ko sem onkologu povedala, da sem se odločila za to, je rekel, da je to moje življenje in da spoštuje mojo odločitev. Ko sem prebrala tri stavke o zdravljenju o beli omeli in o načinu zdravljenja po antropozofski medicini, ki trdi, da vedno zbolita telo in duša, sem začela inicijiranje. Skozi zdravljenje me vodi Iva Ebner, Slovenka, ki je napisala knjigo o beli omeli. Z belo omelo spodbujaš imunski sistem, poleg tega pa rakavim celicam ne dovoli, da bi se širile.

Uradna medicina se drži svoje smeri in alternativo zavrača. Naši zdravniki se vse preveč ukvarjajo s centimetri tumorja. Pa saj je ta tumor od nekod prišel. Saj ni zrastel kar tako in pri tem nimajo odgovora, od kod. Če bi mi povedali, kako, bi sprejela in ne bi iskala alternative. Zakaj je toliko različnih diagnoz? Meni so najprej postavili diagnozo, da imam vnetje, pozneje, da imam raka. Kako sem ga lahko dobila, če sem se 20 let redno pregledovala na mamografiji dojke, a mi ne znajo povedati, kako. Potem morajo dopustiti, da si bolnik izbere še drugo pomoč. Človek bi pričakoval malce več razširjenega obzorja.

Louise Hay je ena od prvih oseb, ki so predstavile povezavo med telesnimi težavami, miselnimi vzorci in čustvenimi težavami. Pri svoji diagnozi je spoznala, kako je za zdravljenje pomembno odpuščanje ter kako lahko, če se znebimo zamer, pozdravimo celo raka. To je res. Strinjam se. Sama se moram s tem še malce ukvarjati, številnim sem že odpustila. Negativna čustva, zamere so lahko zakopane zelo globoko v otroštvu. Moja mama je umrla zaradi ALS in to je bilo zame zelo težko obdobje. Mislim, da sem si raka kar sama priklicala.

Imela sem zelo slabo vest, da za svojo mamo nisem naredila dovolj, čeprav je ASL neozdravljiva bolezen. Bila sem kruta do sebe, saj sem želela nekaj narediti in nisem vedela, kaj. Žrla sem se, da sem naredila premalo, čeprav sem naredila vse. A najprej je treba odpustiti sebi, tega se še učim.

Kakšen vpliv imate znane osebe pri preventivi odkrivanja raka na dojkah? Ko znani ljudje spregovorimo o tem, je navadnim smrtnikom lažje sprejeti, da se to lahko zgodi vsem. Moja bolezen se je zgodila pred štirimi leti in najprej nisem bila pripravljena o tem javno govoriti. Ko sem se počutila dovolj dobro, ko sva si z rakovico podali roko in se ločili druga od druge, sem spregovorila. Treba je podpirati srečne konce, konkretno, koliko žensk z rakom dojke živi še dolgo let po diagnozi.

Ste spremenili način prehranjevanja? Vsa družina je spremenila način prehranjevanja. Velik vpliv je imela moja hčerka Tereza, ki je ugotovila, da hrana, ki smo jo uživali, ni bila prava. Zelo hitro smo ugotovili, da je treba ves sladkor, belo moko izločiti. Zdaj smo bolj pozorni na to, kje kupujemo hrano, kako in kje je pridelana. Nisem več vegetarijanka, jem vse v mejah normale. Jem Terezine presne tortice, poleti veliko rib, polnozrnate testenine. Spremenila sem tudi način življenja, zdaj hodim pravočasno spat, spim dovolj, poskušam se čim manj obremenjevati. Že prej nisem pila alkohola, tudi kadila nisem, vse to je enako tudi zdaj.

Veliko žensk po diagnozi piše bloge in izda kakšno knjigo. Ste počeli tudi vi? Pisala sem in še vedno pišem. Imam zapiske, ki niso redni, napišem, kadar se kaj dogaja, kadar se moja počutja drugačna, zapišem si vprašanja, ki mi jih pošiljajo bolnice. Imam mapo z naslovom Rakovica, v kateri je mnogo zapiskov, mnogo razmišljanj, mnogo besnenj, pisem bolnic, fotografij dojke z bulo, dojke brez.

Zdaj imate dojko kirurško popravljeno s silikonom. Tako je. S silikonom nisva ravno najboljša prijatelja. Plastična kirurgija je prišla do točke, ko ne zna naprej, a plastiki tega ne bodo priznali. Veliko nas je, ki nas silikon tišči, razmišljam, da bi si ga odstranila, saj je na trenutke bolečina prehuda. Tako tudi bolnicam ne morem pametno svetovati, ali je bolje imeti vsadke ali ostati brez njih. Moje kolegice silikon sploh ne moti, jaz pa trpim.

Dobro je, da o tem tako odprto govorite ter da na družabnih omrežjih delite fotografije brez las. Kako ste se spopadali z izgubo las? Lasuljo sem imela predvsem zato, ker me je pozimi zeblo v glavo. Lasje imajo poleg estetskega učinka tudi toplotnega. Poleti pa so mi toliko zrastli, da sem nosila zelo kratko postrižene.

Kako ste se počutili med zdravljenjem? Med kemoterapijo ni bilo tako grozno, hujše je bilo med obsevanjem. Veliko jih ima po kemoterapiji slabosti, jaz sem slabost premagovala s kitajsko akupunkturo.

Kako dolgo je trajala terapija? Moje terapije so trajale leto in pol, poleg sem imela tudi biološka zdravila. A to sem vzela kot nekakšen svoj projekt, ker sicer ne vem, kako bi zmogla.

Poznamo zgodbe, ko so se partnerske zveze v teh težkih trenutkih zlomile. Kako je bilo pri vas? Ni bilo preprosto, bilo je strahotno. Pred mojo diagnozo je za levkemijo zbolel Terezin fant Žiga, med mojo diagnozo je izvedel, da se mu je bolezen ponovila. Težko je bilo za Terezo, za mojega partnerja Bojana, a vedela sem, da se nanj lahko nanesem.

V tem obdobju smo se zelo povezali. Mislim, da nam je bila moja bolezen namenjena, da smo se povezali in stopili skupaj. Če ne bi bilo njih treh, ne vem, kako bi zmogla.

Sem pa žal poslušala mnogo zgodb, kako so ženske same ležale na kemoterapiji in jih nihče ni prišel obiskat. Takrat sem dekletom svetovala, da si ti ljudje ne zaslužijo njihove pozornosti in da je bolje za njimi zaloputniti vrata. Takrat je priložnost, da se postaviš zase.

Kakšne je vpliv Angeline Jolie in njene odstranitve dojk na ženske tega sveta? Kaj bi vi svetovali bolnicam? Težko vprašanje. Stališče Europe Donne je naklonjeno temu, da se jih preventivno odstrani. Nataša Dobelšek je to naredila in spoštujem njeno odločitev. Dr. Brecelj mi je svetoval, ko sem želela odstraniti še drugo dojko: "Zdravih tkiv ne režem." Mislim, da je imela Angelina okoli sebe najboljše strokovnjake in zagotovo so ji svetovali najboljše, kar je mogoče. Verjamem, da je pred to odločitvijo naredila vse.

Po ozdravitvi raka ste se s partnerjem odpravili na romarsko pot Camino v Španijo. Je bil to del ozdravljenja? Nezavedno (smeh). To je bila moja ideja, ki jo je Bojan uresničil junija 2013, tri leta po moji diagnozi, ko sem končala vse svoje kemoterapije. Bojan je prinesel domov film Pot (The Way).

Ko sva gledala, sem mu rekla, da je Camino najina naslednja destinacija počitnic. Prve tri dni sem prehodila 80 kilometrov, Bojan je prehodil skoraj vse, pridružila sem se mu na zadnjih 100 kilometrih. Moje telo ni zmoglo več, saj je pot naporna. Bila sem prepričana, da to zmorem. Glava je zmogla, a telo ne.

To je bila tudi moja velika zmaga: da sem priznala, da ne gre. Če bi bilo to pred rakom, bi grizla, plazila čez Camino, samo da bi prišla na cilj. Navadila sem se reči ne, zdaj ga pogosto uporabljam, pogosteje kot prej.

Ko te Camino enkrat zagrabi, te ne spusti več. Kaj je tako čarobnega na tej poti, da si jo želi prehoditi toliko ljudi? To je preizkušnja, za katero vam bo vsak rekel, da je na njej nekaj čarobnega. Res je na nekaterih mestih zelo turistično, a večino časa si na poti sam. Tam si odvisen samo od sebe, nihče ne hodi namesto tebe. Res je nekaj posebnega, a da ljudje to razumejo, morajo iti tja.