Ali obstaja zasvojenost z internetom?

Te spremembe pa so že vidne, med drugim pojasni Peter Topić, ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme ter predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije, s katerim smo se pogovarjali o internetni zasvojenosti oziroma težavah, povezanih z internetom.

Uradno težave, povezane z internetom, sicer (še) ne obstajajo, zato pa niso nič manj resnične Sicer si mnenja o tem, ali tovrstne težave obstajajo ali ne, zelo nasprotujejo. Po besedah našega sogovornika uradno težave, povezane z internetom, sicer (še) ne obstajajo, vendar pa zaradi tega niso nič manj resnične, čemur pritrjuje tudi obstoj različnih têrminov, ki jih opisujejo, kot so zasvojenost, odvisnost, zasvojenska motnja, motnja obvladovanja impulzov, problematična raba interneta ali kompulzivna raba interneta. Ob tem Topić poudarja, da so ključno merilo ljudje, ki se zaradi težav znajdejo v hudi stiski.

Kot nadalje pojasni, je za jasno opredelitev v uradnih medicinskih klasifikacijah potrebnih precej raziskav, preden tako težavo vključijo vanje. "Najpogostejši argument strokovnjakov in laikov je, da to ni zasvojenost, ker zanjo nimamo uradne diagnoze. Uradna medicina za prepoznavanje kemičnih zasvojenosti v diagnostičnem in statističnem priročniku mentalnih motenj (DSM) navaja 11 kriterijev, od katerih morata biti za potrditev prisotnosti zasvojenosti prisotna le dva. Vedenje nekaterih oseb na internetu potrjuje prisotnost več kot le dveh kriterijev. V takem primeru ga po mojem mnenju brez težav uvrstimo v kategorijo zasvojenosti."

Zasvojenost je kronična motnja v delovanju možganov in ne le vedenjska težava Ob tem pa naš sogovornik poudari, da se je treba, ko govorimo o fenomenu katerekoli zasvojenosti, najprej zavedati njegove večplastnosti, saj zadeva težave tako na telesni, duševni, duhovni kot tudi politični ravni.

Ob tem doda, da vsak nov fenomenom s seboj prinese še težave glede opredelitve in poimenovanja, vendar je to pomembno tako za ljudi v stiski kot tudi za strokovnjake, saj tako lahko težavo ustrezno prepoznajo in posledično oblikujejo ustrezne programe pomoči.

Zasvojenost se začne opredeljevati, ko se v populaciji pojavi kritična masa oseb z določenimi težavami in se stroka začne z njimi ukvarjati. Tako je bil na primer alkoholizem po Topićevih besedah v preteklosti opredeljen zlasti kot moralna šibkost oziroma težava nezrelih in neodgovornih ljudi. "Zdaj vemo, da imajo zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja zanje dobrih odločitev in vključevanja posledic v svoje odločitve. Nekaj podobnega se dogaja z nekemičnimi zasvojenostmi."

Ker je zasvojenost, kot že rečeno, izjemno kompleksna, je po njegovem mnenju ne moremo opredeliti le kot patološko ali neodgovorno vedenje. "Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila 2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, ki poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne le vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo, spolnosti ali dejavnosti na internetu."

S čim pravzaprav internet zasvoji človeka? Pri težavah, povezanih z internetom, pa se po Topićevem prepričanju ljudje ujamejo na stres in intenzivnost, ki ju doživljajo ob ogledovanju različnih vsebin oziroma ob različnih vedenjih, povezanih z internetom. "Ob upoštevanju preproste opredelitve zasvojenosti, da zasvojeni zlorabljajo določeno vedenje oziroma spremenijo svoje čustveno doživljanje, lahko rečemo, da se zasvojeni ujamejo na to, da v hipu lahko spremenijo, kar čutijo. Enako lahko svoja čustva otopijo in ne čutijo ničesar. Zapletenejša opredelitev zasvojenosti pa govori o zasvojenosti kot bolezni možganov."

Zasvojenost, pojasni naš sogovornik, je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. "Nagrajevalni krog je pomemben pri doživljanju ugodja in poznejšem ponavljanju vedenj, ki sprožajo ugodje. Zasvojeni si v resnici ne želijo več računalniških iger, več klepetalnic, več novic ali seksa, ampak si želijo več dopamina, pomembnega nevrotransmiterja, ki vpliva na doživljanje ugodja. Gre za kompleksen biološki mehanizem, ki se pri zasvojenosti kaže v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj."

V povezavi z internetom obstaja več pojavnih oblik zasvojenosti Sicer pa je sam têrmin zasvojenost z internetom, ki ne omogoča le stalnega dostopa do informacij, temveč tudi številne oblike komuniciranja in navezovanja stikov, po Topićevem mnenju preširok.

"Internet je ob pravilni uporabi samo zelo uporabno orodje. Pomembnejše je jasno opredeliti, kaj je tisto, kar oseba počne na internetu, in kaj s tem poskuša doseči. Isto vedenje ima pri različnih ljudeh lahko popolnoma drugačen namen. Stvar je precej podobna kot pri prepovednih drogah. Vedeti moramo, katere droge stimulirajo, katere pomirjajo in katere imajo psihedelične učinke. Ni vseeno, katere droge oseba zlorablja. Enako je z internetom – različna vedenja so namenjena temu, da dosežejo popolnoma drugačne učinke na naše počutje, drugačne oblike čustvovanja in sprožajo različne kemične reakcije v možganih. Nekdo, ki je zasvojen z branjem novic, lahko ure in ure prebira novice na internetu in si ne želi enakega učinka kot oseba, ki cele popoldneve preživi ob igranju nasilnih računalniških iger."

Tako v povezavi z internetom obstaja več pojavnih oblik zasvojenosti, najpogostejše med njimi pa so zasvojenost z igranjem iger na srečo, z igranjem računalniških iger, internetnim seksom in pornografijo ter zasvojenost s socialnimi omrežji.

Katere skupine ljudi so v povprečju dovzetnejše za tovrstne težave? Ned najranljivejše skupine ljudi po besedah našega sogovornika spadajo mladostniki in starejši ljudje. "Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so podobni kot pri kemičnih zasvojenostih. Genetski dejavniki prispevajo približno polovico verjetnosti, da bo posameznik zasvojen. Drugi dejavniki tveganja so: primarno družinsko okolje, travmatične izkušnje, socialno okolje in pa predvsem ponavljanje. Internet omogoča veliko število ponovitev ali dostopov do določenih vsebin v zelo kratkem času."

Kaj je značilna lastnost zasvojenosti? Po besedah našega sogovornika je kar nekaj ljudi prepričanih, da je razlika med zasvojenimi in nezasvojenimi ljudmi v količini ali pogostnosti uživanja alkohola ali drog, v pogostnosti zasvojenskih vedenjskih vzorcev, kot so na primer igre na srečo ali zapravljanje, ali pa izpostavljanja drugim zunanjim oblikam ugodja, kot so hrana ali spolnost. Toda značilna lastnost zasvojenosti je način, kako se posamezniki odzivajo na take izkušnje, dejavnike stresa in okoljske dražljaje.

"Poseben patološki vidik zasvojenosti je, da se škodljivo vedenje nadaljuje, čeprav se neželene posledice kopičijo. Zasvojeni imajo oslabljeno sposobnost sprejemanja zase dobrih odločitev. Najpogostejši argument, da zasvojenost ni bolezen, je ta, da se zasvojeni sami odločijo za uživanje drog ali alkohola in da gre v resnici le za nezrelo in neodgovorne vedenje. Tudi če bi bilo to res, zasvojeni le malo lahko vplivajo na delovanje določenih centrov v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja in v katerih se sproža zasvojensko hlepenje po omamnih substancah ali vedenju. Hlepenje je zelo resno mentalno trpljenje zasvojenih, na katerega ne morejo vplivati in ni odvisno od njihove volje, ampak je posledica zasvojenosti in delovanja njihovih možganov."

Kako ukrepati ob tovrstnih težavah, še zlasti pri otrocih? Na vprašanje, kako ukrepati ob tovrstnih težavah, še zlasti, če jih prepoznamo pri otrocih, in glede na to, da je internet dandanes tudi del socializacijskega procesa in izobraževanja, sogovornik odgovarja, da je še vedno najboljše zdravilo uravnotežena in omejena raba elektronskih medijev. "Sploh pri otrocih, ki so še zelo majhni. Res je, da se del resničnega sveta za mladostnike dogaja na spletu, a to ne pomeni, da je smiselno kar pozabiti na to, kako se razvijajo možgani."