Nobena tehnična naprava se ne more kosati s pasjim smrčkom

Nobena tehnična naprava se ne more kosati s pasjim smrčkom, ko gre za iskanje pogrešanega človeka. Pes je sposoben iskati v ruševinah – po eksplozijah, potresih –, kar je brez dvoma najtežja naloga reševalnega psa, na prostem, po sledeh in v plazovih.

Kariera reševalnega psa se začne z igrivimi učnimi uricami med običajnim osnovnim šolanjem kosmatincev, kjer se pes in vodnik najprej naučita pravil sobivanja, pozneje elementov poslušnosti, hkrati pa inštruktorji skrbijo za to, da bo pes prijeten spremljevalec v vsakdanjem življenju.

"Delo s psom, ki se ga šola za psa reševalca, traja vse njegovo aktivno življenje. Delo z mladim psom poteka nekajkrat tedensko več let, da je dobro pripravljen za prve izpite, ki mu omogočijo udeležbo na preizkušnji za sodelovanje v enoti za iskanje pogrešanih oseb ali iskanje v ruševini. Pozneje, ko je pes že dobro izurjen, je treba redno vzdrževati njegovo in vodnikovo dobro pripravljenost. Tudi, ko mislimo, da smo ga že vse naučili, mora graditi na izkušnjah. Prav tako kot mi vodniki," je povedala vodnica reševalnega psa Jasna Šporar, tudi inštruktorica za reševalne pse in vodja enote iz Logatca, ki deluje pod okriljem Enote reševalnih psov Slovenije pri Kinološki zvezi Slovenije.

Do prvih opravljenih izpitov mine kar nekaj let, večinoma od dve do tri, nato pa je treba znanje nadgrajevati, opraviti vse težje in zahtevnejše preizkušnje, ki pse in vodnike pripeljejo do uvrstitev v enote za iskanje pogrešanih oseb v resničnih akcijah. Psu mora biti iskanje predvsem v užitek in vedeti mora, da bo ob najdbi sledila nagrada.

Nekateri bi vse naredili za dober priboljšek, igračo ali žogico

Učenje vaj poslušnosti je postopno. Najprej psa naučijo, da je pozoren na vodnika, nadaljujejo z lažjimi, krajšimi vajami, za katere psa nagrajujejo. Nagrade so lahko različne od psa do psa. Nekateri bi vse naredili za dober priboljšek, drugi za najljubšo igračko ali žogico. Vaje nato stopnjujejo v zahtevnosti, jih povežejo v celoto in tako vzgojijo psa, ki rad opravlja vaje in se ob tem tudi sam zabava.

Delo do pozne starosti

Dobri reševalci so lahko katerikoli psi, različnih velikosti in pasem.

Za to, da bo neki pes dober kot reševalec, ni nobenega recepta. Dobri reševalci so lahko katerikoli psi, različnih velikosti in pasem. Pomembneje je, da ima pes pravi značaj in da je njegov vodnik pripravljen žrtvovati veliko časa za načrtno delo.

Pes lahko v svojem "poklicu" deluje, dokler mu to dopuščata kondicija in zdravje, saj to dela z veseljem. Njegov vodnik ga mora dobro poznati, da lahko presodi, kdaj je čas za njegovo upokojitev. Večinoma čas za to nastopi po desetem letu starosti, ni pa nujno.

Psi se lahko šolajo tudi, ko so že odrasli. Vendar je mnogo lažje, če mladička že od začetka usmerjaš v delo, ki ga bo pozneje opravljal. "Veliko naših novih članov se nam pridruži po opravljenem osnovnem šolanju in ker bi radi še naprej nekaj počeli s psom, nas pridejo pogledat. Tako tisti, ki ima rad delo s psi in mu je obenem blizu humanitarno delo, v naši sredini velikokrat najde mesto, kjer začuti svoje poslanstvo. Tako postane naš, mnogokrat za vse svoje aktivno življenje," je povedala Jasna Šporar.

Od 60 do 80 iskalnih akcij letno

Reševalni psi se morajo letno podati na od 60 do 80 iskalnih akcij.

Največkrat iščejo pogrešane osebe v naravi, kjer je letno od 60 do 80 iskalnih akcij, redkeje morajo iskati v podrtih zgradbah. "Ena večjih v zadnjem obdobju je udeležba vodnikov v mednarodni enoti, ki je pomagala po potresu na otoku Sumatra v Indoneziji leta 2009," je povedala vodnica Jasna Šporar.

V Sloveniji vodniki delujejo v okviru Enote reševalnih psov Slovenije in so razporejeni v regionalne Enote reševalnih psov (ERP), Mobilno enoto reševalnih psov (MERP) in Skupino iskalnih psov (SIP). Vodniki se enoti pridružijo večinoma po končanem tečaju osnovnega šolanja ali po mali šoli.

Psi pri nas so izšolani za iskanje vonja živih ljudi

V okviru Kinološke zveze Slovenije je aktivnih več kot 150 reševalnih parov. "Ena od akcij, ki so se mi zelo vtisnile v spomin, je bila, ko smo pred leti iskali gospo v kočevskem gozdu. Ko je pes potegnil prek kupov vejevja za človeškim vonjem in smo za njimi našli gospo živo in zdravo, je bil gospod, ki je bil del iskalne skupine, zelo začuden: 'Pa saj tu sem jaz hodil že prej.' Verjetno je šel po drugi strani vej in skal in je v temi samo z žepno svetilko ni opazil. Pes jo je zaznal že nekaj deset metrov stran in mu sledil do mesta najdbe. Takšnih in drugačnih prigod je polno. Ene so srečne, druge na žalost z manj srečnim koncem. Svojci so vedno neizmerno hvaležni," je povedala Jasna Šporar.

Psi pri nas so izšolani za iskanje vonja živih ljudi. "Veliko naših psov je naučenih, da iščejo pogrešane osebe v gozdu in v porušenih stavbah. Za iskanje po potresih je nujno, da je pes naučen iskati vonj žive osebe. Iskanja vonja mrtve osebe je treba psa dodatno naučiti. Tu pa je v Sloveniji težava zakonodaja, ki nam učenja tega za zdaj ne omogoča," je še pojasnila naša sogovornica.

Na teren ne glede na vremenske razmere

V okviru Kinološke zveze Slovenije je aktivnih več kot 150 reševalnih parov.

Delo v enoti reševalnih psov poteka vse leto, ne glede na vremenske razmere. Znanje in usposobljenost reševalnih parov se preverja na izpitih, ki so sestavljeni iz vaj poslušnosti, premagovanja ovir in iskanja oziroma sledenja.

V okviru Kinološke zveze Slovenije je aktivnih več kot 150 reševalnih parov, ki delujejo v različnih kinoloških društvih, ki so predani svoji nalogi – čim hitreje priti do pogrešane osebe. Kako uspešni so pri tem, dokazujejo številne uspešne iskalne akcije doma in v tujini, uspehi na domačih in mednarodnih tekmovanjih ter stalna šolanja, ki so na zelo visoki strokovni ravni. Vodnik in pes se morata namreč stalno izpopolnjevati, da sta vedno vrhunsko usposobljena.

Njihovo poslanstvo je hitro najti pogrešano osebo in dokler so med nami, se lahko počutimo varne.

 * Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija