Nedelja, 1. 1. 2023, 22.06
1 leto, 10 mesecev
Intervju s slovenskim glasbenikom Dejanom Dogaja
Slovenski glasbenik razkril, zakaj se s člani nekdanje skupine ne razumejo več #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,92
39
Z Dejanom Dogaja smo se pogovarjali o njegovi prvi baladi Najlepša si, ko zaspiš, solo karieri, razhodu s Poskočnimi muzikanti, otrocih, slovenskem glasbenem trgu in izzivih, ki ga čakajo v prihodnosti.
"Z mojim bivšim bendom (Poskočni muzikanti) smo bili razdeljeni na dva pola – jaz in oni. Ko se nečesa lotim, hočem narediti res vse. Ne poznam odgovora ne. Tako sem pač narejen. Nekateri pa niso. Rekel sem, da na takšen način, kot mislijo delati oni, jaz ne morem več. S Poskočnimi muzikanti nismo več v stiku, ni z nobenim nič narobe, ampak mislim, da mora preteči nekaj vode. Rekel bom, da je novi glavni pevec (prav tako Dejan) zelo dober glasbenik, ni pa on jaz," je razhod s Poskočnimi muzikanti pojasnil slovenski glasbenik Dejan Krajnc, ki se je po razhodu preimenoval v Dejana Dogaja. Novega imena se je domislil Jan Plestenjak, ki Dejanu na njegovi samostojni glasbeni poti pomaga z nasveti.
Dejan Krajnc je približno deset let vodil ansambel Poskočni muzikanti.
Devetindvajsetletni vokalist in klarinetist, ki prihaja iz Laškega. Dolgo časa smo ga poznali kot vodjo ansambla Poskočni muzikanti, s katerimi so se pred približno enim letom zaradi različnih pogledov razšli. Dejan je tako stopil na samostojno glasbeno pot in se preimenoval v Dejana Dogaja.Pred tem je deloval tudi v družinskem ansamblu Vigred in ansamblu Posavskih 5.
Za glasbo se je zanimal že v osnovni šoli, v tretjem razredu je začel obiskovati ure klarineta in klavirja. Glasbeno pot je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju (smer umetniška gimnazija) in jo tudi uspešno zaključil. Je študent Akademije za glasbo v Ljubljani.
Nastopal je na številnih glasbenih festivalih, bil je spremljevalni glasbenik v oddaji Slovenski pozdrav na TV Slovenija, na TV Veseljak je vodil samostojno oddajo z naslovom Adijo Madam, na TV Golica pa "Poskočni Dejan show". Je tudi radijski moderator, njegov glas smo lahko slišali na radijskih postajah NET FM, Štajerski Val, Radio Celje in Radio Center.
Z njim smo se pogovarjali o njegovi prvi baladi Najlepša si, ko zaspiš, solo karieri, razhodu s Poskočnimi muzikanti, otrocih, slovenskem glasbenem trgu in izzivih, ki ga čakajo v prihodnosti.
Lahko bi rekli, da ste eden izmed slovenskih glasbenikov z najbolj poskočno, igrivo in pozitivno energijo na odru. Kaj vam gre po glavi, ko ste na odru? Od kod črpate toliko energije?
Najprej hvala za pohvale. Dejansko ima vsak en talent, s katerim je poslan na ta svet. Nekdo je mizar, nekdo je novinar, nekdo natakar, nekdo gostinec. Dobro je, da nekaj ne delaš samo zaradi denarja, ampak ker to rad delaš. Zdi se mi, da dandanes številni starši hočejo, da so njihovi otroci že v osnovni šoli športniki ali glasbeniki in da kasneje obiskujejo gimnazijo. Ni jim treba. Zdi se mi dobro, da zna kdo narediti tudi kaj drugače. Žal nimam dara, da bi pisal pesmi, da bi pisal besedila, obstaja milijon darov, ki jih nimam, imam pa ta dar, da znam nagovoriti ljudi. Znam jih prepričati, jim predati odrsko prezenco, da gredo konec večera domov in rečejo: "Matr, je bilo fajn." Ne čutijo potrebe po prekomernem pijančevanju, ampak da rečejo, "tu sem se imel pa res dobro, pridem še kdaj". Zdi se mi, da znam komunicirati z ljudmi. Včasih pošalim, da je boljše kot orgazem, ko se postaviš na konec odra, dvigneš roke, stegneš mikrofon in ljudje pojejo tvoje pesmi. To je res nekaj najboljšega.
Kdo na slovenskem glasbenem trgu vam predstavlja največjo konkurenco?
Vsi se bojimo. Tudi tisti, ki rečejo, "jaz nimam konkurence", nabijajo sto na uro. Jaz se imam kot Dejan Dogaja bend za nek "party bend", ki zabava ljudi. Ne igramo samo odprtih žurov, igramo tudi maturantske plese, poroke in takšne stvari. Dejansko smo nekje, kjer so Zvita feltna in Tequila. To je nek krog, kjer se imamo res luštno. Glede vzornikov je, kar se Slovenije tiče, definitivno Jan Plestenjak, ki se je tudi spomnil imena Dejan Dogaja, potem evropsko gledano Andreas Gabalier, čigar priredbo pesmi Hulapalu pojem tudi jaz, svetovno gledano pa Justin Bieber. Odkar sem bil na njegovem koncertu. To morate videti, več ni na tem svetu.
Z Janom se posvetujem o vsakem avdioizdelku in če ga "požegna", jaz bolje spim. Enkrat na dva meseca grem tudi k njemu v Strunjan, kjer prespim. Skupaj spijeva kakšno steklenico vina in se pogovarjava o glasbi, naslednji dan pridem domov tako poln, da imam še en mesec kaj za razmišljati.
V intervjuju za Siol.net je Dejan Krajnc med drugim razkril, da bo kmalu postal somelje prve stopnje.
Kaj si kot glasbenik v Sloveniji želite doseči? Kakšne so vaše sanje? Mogoče napolniti dvorano Stožice?
Ja, zagotovo. V Sloveniji se več kot razprodati Stožice ne da. Ne bom rekel, da si tega ne želim, ampak to ni moj cilj, ker zaenkrat še nisem takšen glasbenik. Tja spadajo glasbeniki in glasbene skupine, ki dvorane polnijo izključno s svojo avtorsko glasbo. Jaz svojo avtorsko glasbo izvajam manjšinsko, večji del so svetovni, evropski in slovenski hiti. Moj nek višji cilj je, da bi bil kot lik še bolj prepoznaven, kot sem, in da bi dejansko prostore, ki jih polnim zdaj, polnil tudi čez deset let. In pa mogoče, da sem dve ali tri leta vnaprej razprodan. To je moj cilj. Pa seveda višja cena, se ve (smeh).
Zakaj ste se odločili za solo kariero? V enem izmed intervjujev ste dejali, da je razlogov za razhod s Poskočnimi muzikanti veliko. Lahko zaupate, kakšni so bili ti razlogi?
Ja, zagotovo. Tako kot gresta dva narazen, ko se poročita in se potem ločita, tako kot se dva poslovna partnerja razideta, ker nimata istih pogledov, tako smo bili tudi mi z mojim bivšim bendom razdeljeni na dva pola – jaz in oni. Jaz sem takšen tip, da ko se nečesa lotim, hočem narediti res vse. Ni mi treba spati, delam, delam, delam. Ne poznam odgovora ne. Če mi bo nekdo rekel ne, bom imel še večje veselje, da bom od njega dobil ja in ga bom tudi dobil. Tako sem pač narejen. Nekateri pa niso. Po drugi strani, za nekoga pomeni veliko, če ima eno stvar dopoldne in eno popoldne, to zanj pomeni, da ima poln dan. To jaz naredim kot "keks". In tu se ljudje razlikujemo. Korona je dala pa še samo piko na i, ko smo se dejansko imeli čas usesti in se najprej pogovoriti sami s sabo, potem pa še z ostalimi, kaj bi radi v življenju. Jaz sem rekel, da na takšen način, kot mislijo delati oni, ne morem več. Ne bom rekel, da je tisto slabo. Vedno sem bil hvaležen, ker sem bil del njihove ekipe, dosti sem se naučil, dosti sem pokazal, tudi ime sem si ustvaril tam, ampak takšen način meni ni blizu in jaz bom delal po svoje. In odkar se je glasbeni svet in šovbiznis postavil nazaj na noge, mislim da se je pokazalo, kdo je šel v pravo smer.
Dejan Dogaja zase pravi, da ne pozna odgovora ne.
Ste s člani skupine še v stiku? Se razumete?
Žal, ne. Z nobenim od njih ni nič narobe, ampak mislim, da more preteči nekaj vode. Tako kot dva soseda, ki se borita za en meter meje. Nekaj časa nista navdušena eden nad drugim, ko pa mine leto ali dve, sta pa spet prijatelja. Verjamem, da bo tako tudi pri nas.
Kako pa zdaj, ko ste zapustili skupino, gledate na Poskočne muzikante? Jih spremljate?
Tudi če bi rekel ne, mi nihče ne bi verjel (smeh). Tudi oni spremljajo, kaj jaz delam, pa lahko vsi zanikajo, da to ni res. Jaz še vedno spremljam, s kom hodi moja bivša punca iz osnovne šole. Ko si z nekom enkrat v življenju, ga imaš rad in ti je mar zanj, tudi če je največja svinja, si ga imel enkrat rad. Tako da ne razumem ljudi, ki rečejo "njega nikoli več nočem videti". Če si ga imel enkrat rad, če si delal z njim, ti najbrž ni vseeno zanj. Na takšen način jaz delujem.
Menite, da delajo dobro? Vam je njihova glasba všeč?
Rekel bom, da je novi Dejan (Golob), ki je prišel, zelo dober glasbenik, ni pa on jaz.
Dejan je pred kratkim izdal svojo prvo balado Najlepša si, ko zaspiš.
Raje delate sami ali v skupini?
Če bi me to vprašali, ko sem bil še pri Poskočnih, si v življenju nisem predstavljal, da bi delal sam. Nisem si predstavljal, da ne bi bil vodja, da ne bi bil frontman in nisem si predstavljal, da ne bi bil v bendu. Čas in epidemija sta prinesla ta razhod, zdaj si pa dejansko ne predstavljam, da bi šel nazaj. Mislim, da preveč demokracije v ekipi ni okej. To ne leti na bend, tudi v politiki in zdravju je tako. Ko zagovarjamo, da lahko vsak pove svoje mnenje, se mi ne zdi prav, da lahko vsak pove čisto vse, kar si misli. Nekje je meja. Pravijo, da se z zadnjo pravico nekoga začne prva pravica naslednjega. To je treba spoštovati. Bodimo toliko ljudje in komentirajmo tiste, ki delajo na področju, na katerem smo tudi mi močni, in ne tam, kjer ne vemo dosti. Ko pridem do kakšnega politika, se težko pogovarjam z njim, težko komentiram nekaj, ker sicer vem dosti več kot marsikdo drug, ampak premalo, da bi lahko bil strokovnjak na nekem področju, ki meni ni blizu. Bolje, da najdeva neko temo, kjer sva oba povprečna.
Torej vam je všeč, da ste v središču pozornosti, da ste vodja, da imate največ pozornosti od vseh?
Kako pa je s prepoznavnostjo? Vas na ulicah veliko ustavljajo? Vam je to všeč?
Jaz imam srečo oziroma nesrečo, da imam to frizuro. Frizuro imam samo za nastope in za TV intervjuje, pa tudi radijske, ker je danes tudi že na radiu slika. Imam pa vmes tudi še kakšen opravek, ki ni načrtovan. Ravno zadnjič sem šel čez nakupovalni center in ker sem imel to frizuro, so ves čas prihajale mamice s svojimi otroki in najstnice, če se lahko fotografiramo. Meni se zdi to super, ampak tistemu, ki je tisti trenutek z mano, pa ni najboljše. Tako da takrat, ko imam nek prosti, zasebni čas, imam vedno kapo. In je to to. V 98 odstotkih manj me prepoznajo. Ta frizura je res postala neka ikonska in verjetno jo bom ohranjal še kar nekaj časa.
V več vaših videih in na splošno lahko vidimo dva "različna" Dejana (glede na frizuro). Ima to kakšen poseben pomen?
V tem zadnjem, Najlepša si, ko zaspiš, tu imam pol pol. V videospotu za Nenormalno lepo pa dvakrat igram sebe. Tam igram "badboya" in "niceguya". Lahko bi rekli, da sta to dva "različna" Dejana. Tisti Dejan, ki nima frizure, je rad na kavču in gleda Netflix, rad gre v kino, tudi sam, in v savno. Ko imam pa urejeno frizuro, ki jo nosim že približno deset let, mogoče malce manj, se je moje telo že navadilo, da takrat, ko imam frizuro, je akcija, takrat ko pa ne, smo pa bolj "v izi".
Kdo skrbi za vašo frizuro? Kako vam uspe, da tako dolgo stoji pokonci?
To si naredim sam, tega ne zna noben frizer. No, najbrž bi znali. Imam zelo enostaven postopek, pet minut in sem konec. Postavim se na glavo, dam šampon in balzam, počešem s fenom in krtačo, dodam lak, fen, lak, fen. In to je to, pet minut in stoji. Zdrži tudi po več dni, če ne greš pod tuš, da si zmočiš glavo.
Veliko delate z otroki. Kaj vam pomenijo in ali si v prihodnosti tudi sami želite družine in otrok?
Ja, zagotovo. Če bo vse po sreči, bi rad imel dva, če bo vse tako kot mora biti, pa mogoče še enega. Ampak to so pač želje. Z otroki rad delam, ker niso hinavski. Meni gre na živce stavek "saj veš, kakšni so ljudje, to samo šimfajo". V ljudeh načeloma vidim dobro in ne delam na način, da nekdo pride do mene in si mora izboriti moje zaupanje, ampak ko spoznam nekoga novega, mu stoodstotno zaupam, potem pa, ali to zaupanje izgubi ali gre pa samo navzgor. Pri otrocih je to povsem neomadeževano, oni ti direktno povedo: "to je zanič" ali "to je pa dobro", tako kot živali načeloma. Zato rad delam z njimi. Enkrat na leto izdam še kakšno manjšo pesmico, otroško zgodbico, ker tudi na naših nastopih, kadar je daljši nastop, izvajamo otroški program. Ampak to je nek plan B Dejana Dogaja, glavno je seveda ta varianta s celim bendom.
Se vam je že kdaj zgodilo, da vas zaradi prepevanja otroških pesmi kdo ne bi jemal resno?
Zagotovo. To se mi ni zgodilo osebno, se pa zagotovo dogaja. Mislim, da imam v življenju srečo, da mi ljudje ne zamerijo, ko ob štirih popoldne pojem: "Kje si palček, kje si palček, tukaj sem, tukaj sem," ob 9. uri Na Golici, ob pol 2. zjutraj pa: "Jeee jeee." Vsi žurajo z mano. Zdi se mi, da imam obraz, ki to zdrži. Imaš pa nekatere ljudi, ki poskusijo eno in drugo, pa so tam pajacki. Potem je bolje, da tega ne delajo. Meni se zdi, da mi to gre. Mogoče je res boljše, da se držiš ene stvari, kar počnejo bolj koncertni izvajalci, jaz si pa, kot sem že prej povedal, sicer želim napolniti Stožice, si želim biti koncertni izvajalec, ampak ne za vsako ceno, ker se tukaj počutim res dobro.
Dejan je sicer študent Akademije za glasbo in umetnost, do konca pa mu manjka le še en izpit.
Kako usklajujete svojo glasbeno kariero s študijem, ki ga še niste zaključili?
Narediti bi moral še en izpit, ampak na faksu nisem bil že dve leti. Upam, da bom to enkrat dokončal. Rad bi, da ko bom umrl, da mi na nagrobniku piše "tukaj počiva profesor magister Dejan Krajnc". Na naši Akademiji za glasbo in umetnost je pomembno, da vadiš. Ni problem pisati izpite. Če imaš dar, to ni problem narediti.
V tem mesecu ste izdali več priredb pesmi, pred kratkim pa je izšla tudi nova pesem z naslovom Najlepša si, ko zaspiš, ki je pravzaprav balada. O čem pesem govori?
Nimam tega dara, da bi pisal pesmi. Pesem govori o povezavi med moškim in žensko, ker dejansko, če gremo v prazgodovinske čase, smo bili mi lovci, ženske pa nabiralke. Če damo feminizem malce na stran, pa s tem ne mislim nič slabega, mislim, da bi bila tudi tista prava feministka vesela, da moški očisti avto, ženska pa speče pito, ali da moški objame žensko, ženska pa pomije okna. Ne pravim, da moški ne sme delati tega in obratno, ampak se mi zdi lepše, da med spanjem moški občuduje ženski obraz in jo poboža po licu kot pa obratno. Tudi obratno je prijetno, ampak danes se mi zdi, da smo že vsi moški in vsi ženske, meni se pa zdi, da je dobro, da se malce ločimo. Da smo moški z Marsa in ženske z Venere, da obstaja ta razlika, ker če je vse isto, je dolgočasno. Če bi imeli vsi isti okus za hrano, pijačo, glasbo, bi bilo povsem dolgočasno. To je tako, kot če dva nasprotnega ali istega spola, ki sta v zvezi, znata razporediti vloge, da je nekdo vodja na bolj čustveni strani, nekdo pa bolj na fizični. Se mi zdi, da to ni nič slabega. Bom rekel, da ne morem najbolj zagovarjati Inštituta 8. marec in podobnih, ampak se zavedam, da gredo časi naprej in tudi prav je, da imamo žensko predsednico države, kar zelo odobravam in prav je da so ženske povsod. Se mi pa zdi, da vsaka ženska potrebuje prijateljico, ki je lahko njena partnerka, ali pa moškega, ki ji nudi ramo, da se zjoče. Zdi se mi, da o tem govori tudi ta pesem.
Ko ste ravno omenili politiko. So vas že kdaj povabili, da bi igrali za kakšno politično stranko?
Seveda, ampak tega ne igram. Za december sem imel vsaj štiri takšne ponudbe, ampak je bil čisto enostaven odgovor. Ne rečemo, da ne igramo, ampak rečemo: "Joj, ta termin smo pa žal že polni. Pokličite drugo leto." In tako to vljudno prestavimo za eno leto. Ker se mi zdi, da če boš igral za leve, boš osovražen na desni, in obratno. Imam svoje prepričanje, se mi pa zdi, da imajo in eni in drugi dobre stvari, tako kot imajo in eni in drugi slabe stvari. Tako da raje ne igram za nikogar. Ni mi problem igrati zasebno, prav javnega političnega nastopa se pa ne bi udeležil.
Pri vas smo sicer vajenih bolj poskočnih pesmi. Vam petje balad ustreza?
Bolj ne kot ja. Ampak takrat, ko ja, mi pa zelo paše. Pogosto rečemo, da je Jan Plestenjak mojster balad ali pa gospod starejši Iglesias. To so res mojstri balad. Ampak jaz nisem in si tudi ne želim biti. Bolj mi paše, ko sem povsod po odru in je povsod neka energija. Vsako stvar je treba tudi umiriti in vidim, da je ta pesem mogoče tudi prikaz mojega staranja. Čeprav se v sebi še vedno počutim, kot da sem star 14, se mi zdi, da se tudi preko glasbe opazi, da bom kmalu star 30. Drugače razmišljam, kot ko je bil Dejan še najstnik in je bil nor. Zdaj sem še vedno nor, ampak imam tudi 15 let izkušenj in vem, kje se bom opekel.
"Pivo pijem, ko je vroče, za žejo in ob kakšni specifični hrani, kjer pivo paše zraven, sicer sem pa bolj vinoljub," je povedal.
Imate v prihodnosti namen zapeti še kakšno balado?
Zagotovo. V kratkem sicer ne, zdaj imam pripravljena že naslednja dva komada, ki sta res energična, naslednjo balado bom zapel mogoče celo leta 2024.
Za pesem Najlepša si, ko zaspiš, ste posneli tudi videospot. Od kje izvira ideja za videospot in zakaj ste se odločili, da na snemanje povabite tudi balerino Ano Klašnjo ter saksofonistko Nino Klinar?
Ta pesem je stara pet let. Z Alexom Volaskom sva jo namreč delala več let, ne sicer ves čas, vmes so bili še drugi projekti, letos pa je končno doživela svojo premiero. Za videospot sem imel najprej eno idejo in potem drugo, ki se je celo končala s samomorom, pa sem rekel, da sem jaz bolj tip, ki na obraze riše nasmehe. Te videospote je običajno kar težko posneti, zato sem se odločil, da to naredimo bolj v izi in gremo v Goriška Brda, kjer bomo pokazali vino, ki ga imam zelo rad, kmalu bom denimo postal tudi somelje. V videospot smo vključili bend, meglo in lučke. Sodelovala je tudi moja sošolka Nina Klinar in moja prva misel je bila, da je treba vključiti nek ples, tu mora biti balet, kjer pa, čeprav sem akademsko izobražen glasbenik, premalo poznam operni repertoar. Moja prva oziroma edina misel je bila primabalerina ljubljanske operne hiše Ana Klašnja. Z Ano sva se že malce poznala, ne prav dobro, ampak sem ji rekel, naj prosim reče ja, saj drugače ne vem, koga bi sploh poklical, ker ko rečem balet v Sloveniji, je to ona in nihče drug. In Ana je zelo v izi, je zelo nezateženo bitje, krasna je. To je bil pravzaprav moj najbolj enostaven spot, snemali smo ga samo en dan.
Dejan zase pravi, da je še vedno nor, kot ko je bil najstnik, ima pa 15 let izkušenj in ve, kje se bo opekel.
Omenili ste, da boste kmalu postali somelje. Lahko poveste kaj več o tem?
Ja, čeprav sem iz Laškega in je moj glavni sponzor Pivovarna Laško. Pivo pijem, ko je vroče, za žejo in ob kakšni specifični hrani, kjer pivo paše zraven, sicer sem pa bolj vinoljub. Doma imam tudi vinsko vitrino, v kateri imam zagotovo 400 buteljk kvalitetnih vin, če ne celo več. Tukaj ne gre za sladka vina, tu govorim samo o suhih vinih. Zelo redka sladka vina so res kvalitetna, malo za namig (smeh), ampak tista, ki so, so po navadi zelo draga. Tako da tista sladka vina, ki se pijejo pogosto in imajo neko povprečno ceno, imajo večinoma le sladkor. Navdušen sem predvsem nad slovenskimi briškimi vini, zato smo videospot posneli v Goriških Brdih. V kratkem bom postal tudi somelje prve stopnje. Ampak čisto za hobi, nikoli ne reci nikoli, ampak tega nimam namena početi za denar.
Kdaj pa ste se navdušili nad vinom?
Ko smo začeli igrati kakšne bolj elegantne stvari. Jaz zelo rad sprašujem ljudi, ki nekaj delajo s srcem. Ali so to kuharji, šefi, natakarji in someljeji. Vedno me je zanimalo, kakšno vino pijem. Vedno sem ga vohal, poslušal o njem in spraševal. Dejansko me je to tako zanimalo, da sem si rekel, da bom kupil kakšno dobro buteljko in bom poskusil. Tudi Jan Plestenjak je velik ljubitelj vin. Njegova vinska, ne vitrina, ampak soba, je precej večja od moje, in on je predvsem ljubitelj rdečih vin, zelo redko pije belo vino. Tako da se z Janom tudi o tem veliko pogovarjava, tudi to je ena najina skupna tematika.
Ste na splošno zadovoljni s slovenskim glasbenim trgom ali bi se morda želeli preizkusiti tudi v tujini?
To bi si želel vsak. Sem pa sicer blazno zadovoljen s slovenskim trgom. Ko rečejo, da je Slovenija premajhna, se meni ne zdi, da tako. Ni dovolj velika samo za enega, ampak za vse tiste, ki delajo dokaj kvalitetno. Zdi se mi, da je kruha dosti za vse. Že deset let živim profesionalno le od glasbe in se mi zdi, da nikoli, razen med korono, ni bilo vprašanje, ali bom imel dovolj nastopov. Je pa res, da ne smeš spati na lovorikah, ampak moraš delati. Ko ti uspe narediti nek hit, delaš naprej. Po navadi drugi komad ni hit in delaš, dokler ne narediš spet novega. Ne smeš obupati, ampak delaš naprej. Je pa res, da moraš dosti denarja, ki ga po navadi zaslužiš kar dobro, vložiti naprej. Če bi vlagal samo v neke druge stvari, potem to ne bi šlo na dolgi rok. Drugače pa mislim, da je Slovenija krasna, a si zagotovo želim, denimo Joker Out zelo privoščim, da gredo letos na Evrovizijo, kar je tudi ena izmed mojih želja.
Številne slovenske glasbenike pot zanese na Balkan. Obstaja ta možnost?
Veliko slovenskih glasbenikov se usmeri na Balkan, nikomur pa ni še zares uspelo. Liki, kot sta Luka Basi in Ines Erbus, ne igrajo na Hrvaškem, ampak samo pri nas. Luka Basi ima na Hrvaškem recimo pet nastopov na leto, Ines Erbus ima dva, Nina Donelli pa enega. V Sloveniji jih imajo pa ogromno. Ne govorim nič slabega, to so dobri glasbeniki, ampak jaz mislim, da je vsaj na začetku to nek lažji način, kako uspeti, sploh ker imamo dosti slovenskih radijskih postaj, ki predvajajo in imajo radi takšno glasbo. Jaz imam zelo rad hrvaško glasbo, imam tudi istega menedžerja kot Parni Valjak, takrat z Akijem in zdaj brez njega, in sicer Aleša Uranjeka. Mislim, da imajo naši sosedje zelo kvalitetno glasbo, pa tudi zelo kvalitetne TV-oddaje z živo glasbo. Tudi v našem repertoarju so hrvaški komadi, ker ni prave žurke brez teh komadov, ampak sebe pa ne vidim v tem. Mislim, da zaenkrat ni nekega pravega slovenskega glasbenika, ki bi kot Slovenec s hrvaškim tekstom blazno uspel na Hrvaškem oziroma na tem govornem področju. Da bi uspel, moraš tam imeti večino nastopov, ne pa samo nekaj.
Ena izmed njegovih želj je, da bi Slovenijo enkrat zastopal na Evroviziji.
Kaj je najbolj zanimiv dogodek z oboževalci, ki vam bo za vedno ostal v spominu?
Imel sem dve zanimivi izkušnji z dvema dekletoma. Ena je bila zelo nevsiljivo dekle, milo. Prišla je na vse nastope, kjer sva se samo pozdravila, ni bila nič predrzna. Potem sem pa šel s prijatelji v Koper in ona je bila tam. Sem šel smučat na Vogel, ona je bila tam. Videl sem jo samo na daleč, ni prišla blizu. Grem na Koroško, ona tam. Potem sem avto peljal na servis in so v podvozju našli sledilno napravo.
Druga stvar je, da jaz po nastopih dolgo spim, po navadi do kosila. In eno dekle, ko sem še spal, potrka na vrata in reče moji mami, da je prišla k Dejanu na kosilo, da sem jo povabil. Moja mama je bila vljudna in je mislila, da ji pač nisem nič povedal. In potem sem se zbudil in me je čakala v sobi. Bila je zelo zgovorna, tudi simpatična, jaz sem bil pa pač vljuden in sem pojedel tisto kosilo. Nisem delal scene, ker se mi to pač ne da (smeh). Imam same simpatične zgodbe z oboževalkami, prav žalostne nimam nobene.
Kako se soočate z negativnimi komentarji? Jih berete?
Prvič sem bil negativnih komentarjev masovno delež, ko sem bil v šovu Zvezde plešejo. To je res gledana oddaja in to je bil takrat zame največji šov. Jaz takim ljudem, ki pišejo negativne komentarje, pravim couch surferji. To so takšni ljudje, ki nimajo kaj za početi v življenju in iz svojega življenja niso naredili nič pametnega. Najlažje se je znašati nad drugimi. Ko se je takrat vsulo teh komentarjev, mi ni bilo lepo. Zdaj pa, ne bom rekel, da sem vesel, ko dobim takšen komentar, ampak mi gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Pravim da, ne samo v glasbi, imaš navadne ljudi, dobre ljudi, ki so po navadi seronje, potem imaš pa vrhunske ljudi, ki so pa super. Torej imaš seronje, navadne, dobre ljudi, ki so seronje, in pa vrhunske ljudi. Ne bom rekel, da me ti negativni komentarji motivirajo, ampak mi je zanje vseeno. Pa mi ni vseeno (smeh). Smilijo se mi.
Preberite še:
39