SiolNET. Trendi Svet znanih
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rambo Amadeus: Za pametnega komaj čakamo, da umre, da nas ne ogroža

3

termometer

Glasbenik, ki čuti nostalgijo po prihodnosti. Sluti, upa, da najboljše stvari še prihajajo. Sicer pa je vrhunski performer, zavzet ekolog in kritik kapitalizma.

Rambo Amadeus je zahteven sogovornik v najboljšem pomenu besede. Zabaven s presenetljivimi miselnimi obrati. Glasbenik, ob tem pa družbeni kritik. V 90. letih so ga opredelili za političnega aktivista, poimenoval je turbofolk, samooklical pa se je za Svetovnega Kilo Carja. V tem je sporočilo o pomenu skromnosti. Rambo Amadeus je sicer tudi zavzet ekolog. Intenzivno se ukvarja z vprašanjem podnebnih razmer. Je tudi velik kritik kapitalizma. Zase pravi, da je najboljši v prepoznavanju šibkih točk sistema. Poleg tega je še navdušen jadralec. Ob 25. obletnici svoje kariere bo na Koncertu za fene 19. februarja nastopil v ljubljanski Cvetličarni, dan pozneje še v Mariboru. Slišati bo mogoče njegove največje uspešnice, predstavil bo tudi izdajo svojih pet albumov Six pack. O tem je zapisal: "Imenuje se Six pack, v njem pa je pet albumov zato, ker je en gratis! Nekoč je bila kila kruha kila, danes pa je 800 gramov! 'Pojela maca.' Kapitalizem!"

Je vaša mama edina, ki vas še kliče Antonije? Ste za preostale Rambo? Nepoznani ljudje na cesti, ki mi želijo izraziti oboževanje, me naslavljajo z gospod Antonije.

V enem izmed svojih razmišljanj ste se v kontekstu popularne kulture v tehnološki dobi ukvarjali z vprašanjem razmerja med performerjem in občinstvom. Pravite, da danes ni več dovolj poziv performerja občinstvu z odra, na primer "dvignite roke", "gremo vsi skupaj", če je to sploh kdaj bilo dovolj … To je odvisno od občinstva, kakšnemu je dovolj že, če mahaš z rokami. Sam delam to, kar je všeč meni. Ne sledim temu, kar išče in ima rado občinstvo, temveč temu, kar me zanima in kar rad delam. Pri tem imam veliko srečo, da se vedno najde dovolj ljudi, ki jim je zanimivo to, kar je meni.

Kakšna je sodobna srbska glasbena scena, glede na to, da ste videli njene različne faze? Spomniti vas moram, da sem rojen v Jugoslaviji, kjer sem se tudi razvil tako osebno kot profesionalno. Odrasel sem v ligi, ki je štela 22 milijonov ljudi. Sam sem tako bolj del te lige kot pa teh posameznih republiških kontekstov, ki imajo manjše dimenzije v različnih pogledih.

Ste (jugo)nostalgik? Obstaja samo ena nostalgija, in to je nostalgija po mladosti. Sam sicer še vedno ne čutim posledic staranja.

Ne v telesu ne v glavi? V telesu, z glavo se nisem nikoli ukvarjal, zato nimam pojma. V telesu ne čutim znakov staranja. Slutim, da se bodo najpomembnejše stvari šele zgodile, zato čutim nostalgijo po prihodnosti.

Katere so te najpomembnejše stvari, ki naj se zgodijo oziroma naj bi se zgodile? Nimam pojma, le slutim, da bo nekaj pomembnega. Upam.

Kakšen pa je vaš odnos do svoje preteklosti, imate doma arhiv svojih del? Doma nimam zbirke svojih plošč. Prijetno sem bil presenečen, ko sem pri prijateljih videl, da hranijo moje stare plošče, fotografije, izrezke iz časopisov … Mene to ne zanima, zame to nima smisla, ker upam, da se bo najpomembnejše šele zgodilo. Če pogledamo razvoj človeštva od kamene dobe do danes, vidimo, da je vse bolje.

Napredek torej razumete linearno, v smislu, da poznejše vedno pomeni boljše? Danes so življenjske okoliščine zagotovo boljše kot nekdaj. Poglejmo samo romantično 18. stoletje, ko si zjutraj vstal zato, da si v peč naložil drva. Življenjska doba se je podaljšala. Pomislite na žensko z rdečimi lasmi pred 300 leti, ki hodi po Ljubljani, sežgali bi jo.

Kaj pa, če pomislimo na čas pred samo nekaj desetletji, na družbena gibanja tistega časa, na vlogo humanističnih idej in podobno? To je časovno preblizu. Ko gre človek v hribe, se mora na poti do vrha kdaj tudi spustiti. V 70. letih prejšnjega stoletja smo doživeli civilizacijski vrh, saj se takrat še nihče ni zavedal tega, da ogrožamo zemeljski ekosistem. To takrat ni bila težava, nihče ni niti slutil, kakšne bodo posledice. Danes plačujemo blagostanje zadnjih 200 let. Tako bo, dokler se ne bo spremenila tehnologija, ki jo uporabljamo. V Bangladešu, kjer 90 odstotkov gospodinjstev nima električne napeljave, se je država odločila, da bo elektriko zagotavljala s sončnimi celici.

Takšno napeljavo imate tudi vi doma. Imam jo za gretje vode, sicer se to v okoljih z električnim omrežjem za gretje prostorov ne izplača. Smo na točki, ko se sprašujemo o alternativah družbeno-ekonomskemu sistemu. Tudi sami ste kritični do kapitalizma. Zdaj hodimo po hribu navzdol, kar je v razvoju civilizacije popolnoma normalno stanje. Za desetletji stagnacije, destrukcije ali celo nazadovanjem se spet začne vzpon. Naš cilj je vrh in dosegli ga bomo. Človek je najpametnejše bitje, zato lahko od njega pričakujemo tudi rešitev.

V kapitalističnem kontekstu lahko razumemo tudi vašo novo izdajo prvih petih albumov pod imenom Six pack. Pet jih je, ker je eden gratis, ste zapisali. Gre za ironijo današnjega časa, polnega nakupovalnih akcij. In to je ravno tisto, kar pravi Mladen Dolar: da kapitalizem ni uspešen zaradi našega pohlepa, temveč skoposti. Ko sem videl, da čokolada Milka nima več sto gramov, temveč 80 gramov, sem se odločil, da naredim Six pack s petimi albumi.

Ampak kapitalizem je le faza. Ob upoštevanju prvinskih človeških lastnosti gre za najbolj naravno ureditev. Še vedno nas namreč obvladujejo nekatere živalske lastnosti, ki se jih še nismo znebili. Ena od teh, ki je popolnoma iracionalna, je potreba po posedovanju. Danes se na primer veliko bolj izplača, da najameš počitniško hišo, kot da imaš vikend. Vikend in ladja sta najboljši ilustraciji tega, da je naša potreba po posedovanju nesmiselna. Vzrok pa je v strahu pred smrtjo. Na stvari in opeke se navezujemo zato, ker imajo skoraj neomejeno dobo trajanja. Zaradi njihove dolgoživosti. Vendar se bo tudi to spremenilo. Tako kot smo se nekoč bali ognja, danes pa je pozitiven in neobhoden del naše kulture, bo potreba po posedovanju postala sramoten vzgib.

V trajnostnem oblikovanju, oblikah bivanja, ki odgovarjajo na sodobne okoliščine z idejo po varovanju okolja, obstajajo različne pobude, v katerih je vloga imetja drugačna. Na primer v praksah sobivanja, deljenju avtomobilov in podobnem. Gre za pionirje, ki napovedujejo spremembo diskurza. To, kar je danes marginalno, napoveduje preobrazbo miselnosti, ki bo čez sto let postala najbolj običajen del življenja. Takrat bo marginalno, da boš nekaj imel. Samo obskurni posamezniki bodo nekaj posedovali.

Air b'n'b je, na primer, že precej razširjena storitev najemanja tujih stanovanj. Pri tem gre, čeprav ob plačilu, za deljenje svoje lastnine … Seveda. Ali pa Couch surfing, menjanje stanovanj in podobno. V prihodnosti bomo menjali tudi ženske. Refleks po posedovanju žensk je prav tako nesmiseln. To ne bi smela biti težava. Danes svoje ženske nihče ne bi delil z drugimi, a imel bi še tri druge.

Z Markom Brecljem sta prijatelja. Omenjam ga, ker ga prav zdaj koprska občina meče iz prostorov MKC, kjer ste imeli tudi sami pred leti koncert. Kako vidite to avtoritativno vmešavanje lokalne politike v alternativno in mladinsko sceno? Marku Breclju s tem delajo uslugo. Zaradi vsega tega je postal spet popularen. Namesto da sedi v zakotnem koprskem prostoru, je na turneji. Brecelj zdaj potuje in nastopa. Zahvaljujoč nekaterim lokalnim prebivalcem, ki ne razumejo njegove veličine, genialnosti in pomembnosti za razvoj zavesti nekega naroda, doživlja svojo drugo mladost.

Kako je z alternativno in mladinsko sceno pri vas? Beograd je velik, pri dveh milijonih prebivalcev ni mogoče vsega nadzorovati. Obstaja veliko zapuščenih tovarn in stavb, ki so jih zasedli mladi skvoterji, umetniki. Na vsakem vogalu tako vrvi neka alternativna scena, tako kot je bilo nekdaj v Berlinu, dokler tega ni zatrl interes kapitala. V Beogradu ta za zdaj še ni na tako obsežnem pohodu.

Kako politični kontekst vpliva na glasbeno dogajanje pri vas? Politična scena nima pojma, kaj se dogaja. Zanima jih samo to, kar je na televiziji Pink. To, kar jim je všeč. Alternativa jih ne zanima, s tem se ne ukvarjajo. Položaj v Srbiji je danes primerljiva z okoliščinami v drugi svetovni vojni. Tako kot takrat je tudi danes najpomembnejše tisto, kar rečejo Nemci.

Nevarno. Ne, zabavno.

Se vidite kot del alternativne scene? Nemogoče me je umestiti v kakšen žanr ali sceno. Zgodovina umetnosti bo morala določene stvari ponovno premisliti, a to se bo zgodilo šele po moji smrti, saj je balkanska družba nekrofilska. Vrednotijo le mrtve umetnike, živih ne obravnavajo s spoštovanjem.

O tem se vsako leto sprašujemo ob našem državnem prazniku kulture, ki je izbran na dan Prešernove smrti. In ne na dan rojstva, kajne? Smrt slavimo, ker nas živi moti. Za pametnega komaj čakamo, da umre. Zato, da nas ne ogroža s svojim talentom in sposobnostmi. Niti s svojo veličino.

Torej, da se ohranja povprečje? Pravzaprav nikomur ni v interesu, da bi bilo slabo. Tudi črnemu hudiču ne. Kaj pravzaprav pomeni Lucifer? Nosilec svetlobe.

Veliko je prostovoljcev, ki prevajajo vaša besedila. V slovenščino, angleščino, nemščino … Je to morda povezano s proizvodnjo za izvoz, čeprav ste pred leti rekli, da o tem niste nikoli zares razmišljali? Nisem, ker ne maram letenja. Vsaka bolj oddaljena tujina pa je povezana z letalom. Če bi me to zanimalo, bi se izučil za pilota. Zame je najboljša kariera zabavljača Zorana Radmilovića. Enkrat mesečno je igral v Ateljeju 2012, vstopnice za njegove šove pa so bile razprodane tri mesece vnaprej. Živel in delal je le v Beogradu. Nikamor ni potoval in od tega je živel. Sam svojega nastopa še nisem tako izpopolnil, da bi si to lahko privoščil, zato moram iste štose pripovedovati v različnih mestih. Ko se bom tako izostril, da bom vedno nov, bom lahko ostal le v Beogradu.

Živite od svoje glasbe? Poleg glasbe delam tudi kot svetovalec za trajnostni razvoj. Svetujem predvsem nevladnim organizacijam s tega področja. S polno paro dela tudi moj glasbeni studio, ki ni toliko namenjen mojemu preživetju, temveč daje predvsem mladim možnost produkcije. Tu in tam delam še kot piarovec, a le za dogodke, ki so v skladu z mojimi načeli. Letos je bil to festival dokumentarnega filma.

Še pišete za folk pevce, na primer za Vesno Zmijanac? To sem delal kot mulec, predvsem med vojno. Takrat ni bilo veliko možnosti za preživljanje, če nisi šel v vojno.

Za koga ne bi nikoli napisali pesmi, tudi če bi bila to strategija preživetja v kritičnih časih? Tudi če bi grof Drakula takrat želel, da pišem zanj, bi to naredil.

Po razpadu Jugoslavije so se politične okoliščine vidno vpletle v jezik. V hrvaščini so nastajale nove besede. Kako je opazovati to razmerje med srbščino in črnogorščino, glede na to, da ste povezani z obema državama? Ali to vpliva tudi na vaše pisanje, na uporabo jezika? Določene spremembe je mogoče opaziti, v črnogorščino so vpeljali nove črke. Zame je to vse kot nekakšna anekdota. Rojen sem v SFRJ in sem Jugoslovan. Zame so hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik isti jezik, ki se le zaradi političnih razlogov imenujejo različno. To pa je desničarsko maslo.

Gre za nacionalistične težnje … Desničarji se le izdajajo za domoljube, saj po drugi strani prodajajo državne naravne viri, prodajajo državno zemljo in podobno.

Vrniva se k vašemu delu. Pravite, da niste kritični in da le postavljate vprašanja. A ironija in satira sta del vašega dela. Kako vidite vlogo satire v kontekstu nedavnih pariških dogodkov? Nad tem moramo biti tako zaskrbljeni kot nad tem, da na Irak in Afganistan padajo bombe. Vsak dan po sveti umre veliko ljudi, temu moramo vedno posvečati pozornost.

Za vami je 25 let delovanja, v tem času se je veliko zgodilo. Bili so grozni časi, ki pa so bili navdihujoči. Umetniku, ki je doživel razpad države, vojno propagando, nastajanje novih držav in prehode iz ene partije v drugo, ne more parirati ustvarjalec, ki živi in dela v mirnem okolju, polnem blagostanja. Čustva so stvar izkušenj.

Gre za spolzek teren, mit o umetniku, ki mora delati v neznosnih razmerah in okoliščinah, da lahko ustvarja dobro. Umetnost je nadomestek za življenje. Zdrav in miren človek nima nobene potrebe, da dela in sprejema umetnost. Umetnost je uteha. Tako za tistega, ki jo proizvaja, kot tistega, ki v njej uživa.

Razmišljujoča oseba verjetno v nobenih razmerah in okoliščinah ne more priti do točke, na kateri si ne bi zastavljala vprašanj. Za to bi morali izvesti eksperiment, da bi videli, kako bi se vedli v idealnih življenjskih razmerah.

Kakšne bi bile te idealne razmere? 25 stopinj Celzija, rahel veter, delno oblačno, lesena jadrnica, dolga od devet do 12 metrov, posadka z dvema zanimivima sogovornikoma in tri lepe ženske.

Po koncertu v Ljubljani greste v Maribor. Pravite, da je na tej poti vedno obvezna postojanka s kremno rezino. Si jo boste tudi tokrat privoščili? Vsekakor. Nekatere stvari rad ponavljam, rituali morajo obstajati. Rituali so kot psihološki stebri, na podlagi katerih se prepričate, da niste nori.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin