Pisma spominjanja kolektivnega

Bošnjaški umetnik Ibro Hasanović je svojo umetniško rezidenco v Kulturnem centru Tobačna 001 končal z razstavo Pisma, v kateri se ukvarja z individualnim in kolektivnim spominom.

Ko je umetnik premišljeval o projektu na tukajšnji rezidenci in kontekstu Ljubljane, se je navezal na svoj osebni spomin, tega pa vpel v širši kontekst, mrežo kolektivnega pozabljanja, spominjanja, rekonstruiranja in sprevračanja spomina.

Leta 1993, v času vojne, je Ibro Hasanović nekaj časa preživel v Ljubljani in takrat so nastajali različni spomini, zapisi tistega časa in njega v njem. Takrat je umetnik posnel tudi fotografijo sedmih otrok, ki stojijo pred stavbo, na kateri je narisan mostarski most, simbol bolečega kolektivnega spomina našega širšega prostora.

Z odaljevanjem časa bledijo tudi njegove podobe, lahko tudi spomini v njem, če teh ne obujamo, jih vedno znova, onkraj politike, morale in ideologije, vpenjamo v tukaj in zdaj. Kar v svojem projektu stori umetnik, ki skozi osebni spomin nagovarja kolektivnega, gledalcu pa ponudi možnost, da v to razmerje vnese še svoje spominjanje.

Ibro Hasanović je tako podobo zbledelega narisanega mostarskega mostu rekonstruiral na steni galerije s tem, ko je ustvaril zidno sliko mostu. Skozi gesto svoje umetniške prakse je posegel v proces izginjanja in podobo v galerijskem prostoru s svojo avtorsko gesto ponovil. To pa podaril mestu Ljubljana, kot pravi sam.

Videopisma Drugi del razstave predstavljajo videoposnetki, ki jih je umetnikov oče iz Sarajeva med vojno pošiljal sinu v Ljubljano. Gre za videospomine, videopisma, na katerih so otroci med igro v snegu.

Ob videoprojekciji se gledalec sprašuje, kdo so otroci na slikah, kaj počno, za kateri čas in prostor gre, kot se to sprašujemo za razstavljeni fotografiji nasproti videu. Na njih je več odraslih oseb. Na njih je vedno en moški v uniformi. Po pogovoru z umetnikom se razkrije, da so fotografije iz različnega časa in da so na njih njegovi sorodniki. Ponovitev, ki se je na njih zgodila, se zdi naključna, pomen odprt, kontekst pa izmuzljiv oziroma razprt za zapisovanje gledalca.

Ravno to pa je točka, s katero se je v svojem projektu ukvarjal Ibro Hasanović – poetizacijo spomina. Čeprav je izhajal iz zelo intimnih zgodb in osebnega spomina, pa je želel tega prepustiti tudi mehanizmom kolektivnega in posameznikovega spominjanja, ki se znajde v vlogi gledalca. Ibro Hasanović je želel skozi projekt doseči, da njegovi spomini delujejo tudi v širšem smislu in da stopijo onkraj osebnega in odpirajo vprašanje kolektivnega.