SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ob slovenski pop kulturi se mi le redko kocine postavijo pokonci"

4

termometer

Z vsestransko glasbenico Neisho smo se pogovarjali o pesmih, ki jih z veseljem poslušamo še leta pozneje, o trendih in minljivih atributih ter kako instantna ameriška pop kultura posiljuje ves svet.

Neisha je ena izmed številnih uspešnih slovenskih glasbenikov, ki letos praznujejo okroglo obletnico ustvarjanja. Leta 2005 je na slovenski pop sceni kot meteor zablestela s prvencem Neisha, ki je bil najbolje prodajani album leta. Temu so sledili ponatis (dvojni CD z bonus posnetki iz Cankarjevega doma), plošča Nor je ta svet nato Krila, Miles away za Hrvaški trg, Radiofonika z big bandom RTV Slovenija in seveda zadnja Za vesoljke in kavboje. Glasbenica ima zaradi dolgoletnih glasbenih izobraževanj širino, ki jo z veseljem izkorišča. Odri in rock'n'roll so njen adrenalin. "Konkreten odmerek tega si bom privoščila na bližajočem se koncertu v Cvetličarni," se glasi njeno povabilo na veliki koncert 12. novembra v Cvetličarni v Ljubljani, kjer bo v svojem žurerskem slogu proslavljala deset uspešnih let na glasbeni sceni.

Zdi se mi, da je to leto posebno, saj je med glasbeniki zelo veliko obletnic. Big foot mama so praznovali dvajset let, Društvo mrtvih pesnikov petindvajset, Mi2 jih bodo dopolnili dvajset, Siddharta dvajset, vi imate deset let. Krasno leto. Še Nino Pušlar morava omeniti. Teh deset let je res hitro minilo, a pri svojih mladih letih že lahko govorim o dobrih starih časih za glasbo. Smo tista generacija, ki je doživela javni krst, podpis pogodbe po tistih standardiziranih pogojih, kar je za današnjega glasbenika rahlo tuj pojem. Hitro je bilo treba odrasti in si odgovoriti na vprašanje, ali je to tvoja misija ali le hobi, boš samo poskusil ali od tega tudi živel. To je razlika med tistimi, ki so na sceni s srcem in glavo oziroma celim telesom, ter tistimi, ki so poskusili, kako je biti na sceni, in obupali.

Na dolgi rok preživijo najboljši. Na dolgi rok preživijo tisti, ki vlagajo v kakovost, v pesmi, ki jih boš z veseljem pel tudi čez trideset let. Obešanje na trende in minljive atribute me nikoli ni posebej zanimalo.

Leta 2005 ste izdali prvenec Neisha, ki je bil najbolj prodajan album tistega leta, na njem so bile pesmi, ki so postale velike uspešnice. Kar naenkrat se je pojavila nova oseba na glasbeni sceni, ki so jo poslušalci pograbili. Od kod je prišla ta Neisha? Moj uspeh ni bil instanten, za mano kot glasbenikom je veliko let izobraževanja, kaljenja, veliko prakse, da se znam vesti skladno s tem, kot se od tebe kar naenkrat pričakuje.

Tako uspešen prvenec je zelo redek pojav, ki je priletel kot meteor. Podrl je rekorde v prodaji, plošča je doživela ponatis. Ne trudim se tega ponoviti. Ne moreš namreč toliko presenetiti ljudi, kot si jih lahko prvič. Če bi meteor padel vsakih 14 dni, ga ljudje ne bi imeli za redek pojav. Vsa umetnost je v tem, da se čim bolj profiliraš in si vzgojiš občinstvo. Prizadevam si za to, da poslušalec pod imenom Neisha točno ve, kaj lahko dobi. Gledati široko in čim bolj komercialno je zame na dolgi rok samo shizofrenija.

Ne moti me, da je bila moja zgodba na začetku tako uspešna, potem pa se prizemljila, zbalansirala. Rada bi dosegla zdravo kontinuiteto, da ni zaletavosti, kot je bilo na začetku.

Vaša posebnost je tudi to, da se dobro znajdete na vseh mogočih odrih in v različnih zasedbah. Mene se lahko posluša v vsaki zasedbi, akustično ali na velikih koncertih, v Cankarjevem domu ali Križankah s simfoniki. Imam širino, ki jo z veseljem izkoriščam. Najintimnejše vzdušje pa spada h koncertom v kabaretnem slogu, ker rada kramljam in imam pristen stik z občinstvom. Svoj čar imajo tudi rokenrol in veliki odri, kar te lahko zelo hitro zasvoji. Pravzaprav to kar malce pogrešam.

S člani Big foot mame ste na njihovem koncertu dobili nov odmerek rokenrola. Noro mi je, da zažigajo kitare, da se prižgejo velike luči in dam vse od sebe, se izmučim ter padem dol. Vsaka stvar ima svoj čar, na glasnih odrih se počutim kot doma.

To, da lahko glasbenik nastopa na tako različnih odrih, pa kaže na njegove odlike. Predvidevam, da vsak tega ne zmore. Nekateri izvajalci dejansko ne zvenijo dobro, ko jim vzameš ves balast same pesmi. Če je tvoja glasba preveč računalniško obdelana, je težko imeti akustične koncerte.

Trudim se, da ne bi potrebovala glasbenega "mejkapa", da sem glasbenik z mesom in kostmi, zato še vedno vadim vsak dan, se učim in poskušam napredovati.

Za nas, poslušalce, je bila Neisha kot strela z jasnega, uspeh čez noči. Nismo videli veliko let glasbenega izobraževanja. Na splošno je zanimivo, kdaj izvemo za glasbenika. Recimo Amy Winehouse je bila že deset let na sceni, preden smo slišali zanjo. Ogromno let koncertiranja je bilo že za njo. Zanimivo je slišati izvajalce in njihovo glasbo. Ta postane računalniško obdelana, potem ko podpišejo pogodbe z veliki založbami. Zanimivo je opazovati, kam gre njihove žanr, koga ubogajo in kako jih pogoltne instantna industrija. Sploh ameriški pop sistem je narejen na način "izpljuni in splakni". Množično posiljevanje z vzorci, kaj je hit, je na dolgi rok naredilo več slabega kot dobrega.

A če pogledamo razprodana koncerta Big foot mame in Društva mrtvih pesnikov, lahko vidimo, da je občinstvo hvaležno za dobre koncerte, kakovostne izvajalce in jih zna nagraditi z obiskom. Čutim, da se na slovenski glasbeni sceni nekaj dogaja, da slovensko občinstvo zna ceniti izvajalce, nastop v živo. Ko se ti hiti naberejo, si obrišeš pot s čela in rečeš, da bo koncert super. Vse se vrača in na vse se ne gleda skozi denar, skozi to, koliko je treba dati za eno vstopnico. S plačano vstopnico ovrednotiš trud izvajalca.

Ste ena redkih glasbenic, ki živi zgolj od glasbe. Živim za glasbo in živim od glasbe. To me stoodstotna zaposluje. Delam kot avtorica, studijska glasbenica, pevka, pianistka, koncertantka in pedagoginja, imam namreč šolo nastopanja, kjer za svoje učence stoodstotno poskrbim. Poskrbim za njivo znanje, jim pišem avtorske pesmi, se trudim, da imajo realen pogled na sceno, ter skrbno bdim nad potjo, k jo skupaj utiramo do uresničevanj glasbenih sanj.

Še sodelujeta z Demetro Malalan, ki je zmagala na Slovenija ima talent? Napisala sem ji dve pesmi, ki sta bili zelo uspešni. Zelo dobro se je znašla v tem, a je še mlada, veliko je pred njo in mora še marsikaj poskusiti.

Ob omenjanju šovov iskanja talentov sem se spomnila na Nino Pušlar, ki je dober primer, da se lahko iz takšnih šovov razvije tudi kaj dobrega. Da, Nina je res dober primer. Zdi se mi, da je pri nas produkcija talentov in javnih oseb prevelika za majhen trg. Ljudje so zasičeni in ne ločijo hrušk od jabolk. Ne ločijo glasbenika, ki ima za sabo dolga leta izobraževanja, od nekoga, ki je skočil na oder in zmagal. To je za gledalca zelo begajoče. Instantni uspeh je, kot rada ponavljam, strel v koleno. Z danes na jutri se moraš znati javno izražati, nastopati, govoriti o sebi in imeti vsaj repertoar za soliden koncert. Obenem pa nimaš veliko možnosti, da prepričaš, saj prehitro na enak način servirajo novo porcijo talentov. Če si premlad in preveč naiven, je to lahko slaba izkušnja.

Veliko ljudi si želi samo slave in uspeha, ne želijo pa biti dobri v tem, kar delajo. A slava in uspeh sta posledica tega, da si dober v tem, talentiran in priden. Najpomembnejša sta profesionalna ekipa okoli tebe in dejavnik sreče, ki ga povezujem s tem, da te imajo ljudje preprosto radi in da si na pravem mestu ob pravem času. Ter da si to, kar si. Če se moraš pretvarjati, bo ta fasada slej ko prej padla.

Koliko so slovenski mediji vsiljivi glede zasebnosti javnih oseb? Želimo preveč, premalo? Mogoče so vsiljivi, saj jih pogosto bolj zanimajo zasebne stvari kot to, kar počneš in kar bi rad oglaševal. Včasih jih bolj kot moja glasba zanima vse drugo, neuradne zadeve. Zelo dobro razlikujem med kredibilni in manj kredibilnimi mediji. Nočem se obešati na ekscese v zasebnem življenju, da bi zato prodala kakšno vstopnico več. Najbolj preprost marketing je, da z dobrimi koncerti naslednjič dobiš še več poslušalcev. To je to.

To hočem delati, dokler me ne zmanjka, ste rekli v enem od intervjujev. Glasba tako še prihodnjih deset let ali več ostaja vaša glavna spremljevalka. Upam, da še veliko let, stavim pa na več. Pravzaprav sem že pri štirih letih, ko sem imela prvi koncert, ugotovila, da sem na odru doma. Med odraščanjem me je ves čas vleklo v ustvarjalnost, dovolj sem imela poustvarjanja glasbe drugih, želela sem nekaj narediti sama. Igranje sonat, ki jih v istem času igra še nekaj sto tisoč ljudi, zame ni bilo dovolj. Na urah baleta so nastajale ideje o novih pesmih, tam so nastajali tudi vsi moji valčki. Ker pa menim, da se moraš eni stvari popolnoma posvetiti, da bo uspelo, sem se odločila le za svojo glasbo.

Vedno me navdušuje to, da za vsakim uspehom stoji res veliko dela in da instantne stvari na dolgi rok padejo. Da, res je. Del tega dolgega uspeha je tudi to, da znaš prebroditi čez črne čase. V tem poslu ni bolniških dopustov. Pripravljen moraš biti delati na vso moč, se odrekati marsičemu, se navaditi na to, da te iste osebe enkrat hvalijo, drugič grajajo. Narediti si moraš milni mehurček, v katerem te vse to ne zadene. Naučiti se moraš biti zdravo sebičen in se imeti rad.

Rajši imam adrenalin negotovosti kakor kokon udobja, ker sem prepričana, da se velike stvari zgodijo, če jim daš priložnost. Bolj ko poženeš korenine, bolj si nedostopen za veter.

Optimizma, srčnosti je veliko v vaših besedilih. Pridejo časi, ki nagovarja ljudi k optimizmu, je na YouTubu vaš najbolj gledan videospot. Avtor besedila je Rok Vilčnik, z njim se popolnoma strinjam. Vse je treba delati s pozitivnim predznakom. Življenje je sestavljeno iz svetlih in temnih trenutkov, a zavedeti se moraš, da za dežjem posije sonce. Nihanja so edina stalnica življenja. Zdrava ljubezen do sebe je tisto, kar moraš doseči. Kar daješ, to dobiš nazaj.

Skupinsko petje združuje ljudi in daje vznesen občutek kot recimo molitev. Vidim, kako lahko z glasbo na zdrav način manipuliraš, lahko zdraviš, dviguješ vibracije. Glasbeniki moramo paziti, kaj delamo in kaj s tem sporočamo.

Še enkrat omeniva besedila. Poslušalci cenimo dobra besedila, kakršna ima skupina Mi2, saj pripovedujejo zgodbo. Tudi pri vaših besedilih se čuti velik vložek. Omenili ste Mi2, ki so ena mojih ljubših skupin. Upam, da bom v prihodnosti sodelovala z njimi. Obožujem njihova besedila in pristen rokenrol. Ni dobre pop glasbe brez dobrih besedil. Preprosto moraš živeti to, o čemer pridigaš. Vseeno je, kdo ti je to napisal, ali sam ali kdo, s katerim se lahko poistovetiš. Zagovarjam pristnost in originalnost. Rada imam zgodbe in sporočila, to, da besedila govorijo o tem, o čemer se tudi sama sprašujem.

Vaša pesem Gloria je družbeno angažirana pesem z zgovorno zgodbo, ki opozarja na prisilno prostitucijo, na trgovino z ljudmi. To zgodbo sem naredila s Karitasom, s katerim sem podprla akcijo proti prisilni prostituciji, naredila sem tudi razstavo fotografij. Tina Gorenjak je vrhunsko odigrala vlogo v videospotu. Glorio, ki hodi po robu in jo bo slej ko prej skupila, a noče sprejeti roke, ki ji ponuja pomoč, nagovarjam, da ni sama in da ni nikoli prepozno za to, da se postaviš nazaj na noge. Marsikatero besedilo pesmi na plošči ima višji namen.

Kdaj bo izšla nova plošča? Trenutno sem zatopljena v nov akustični projekt. Prej sem razlagala o vplivu vibracij na človeško telo, o subtilnih sporočilih in tem, da ima glasba lahko zdravilno noto. Vse to zdaj raziskujem. Uporabila bom čim več uglasitve 432 Hz, kar je tudi naravna frekvenca Zemlje. Projekt ne bo obremenjen s pojmi radijska shema, aktualnost, trendi. Narejen bo z vrhunskimi glasbeniki, vrhunskimi glasbili in vrhunsko opremo. Upam, da bo plošča izšla do konca zime.

Tujina je za vas izziv. Kot ste enkrat povedali, izzivov v domačem okolju ne najdete. Zdrave konkurence sploh ne čutim, prav tako nisem tekmovalen tip. Ne želim se primerjati, sledim sebi, obenem pa izražam globoko spoštovanje vsem, ki so dolgo na glasbeni sceni.

Čeprav se je v zadnjih časih glasbena pop scena začela izboljševati, si sama postavljam nove izzive. Od Slovenije pač ne pričakujem presenečanj, zaradi slovenske pop kulture se mi le redko kocine postavijo pokonci. Skok v neznano bo potreben, da srečam nove ljudi in dobim nove ideje.

Naj vas kot glasbenico vprašam, kako je lahko Taylor Swift takšen svetovni fenomen. Večini ljudi, s katerimi se pogovarjam, se zdi njena glasba nadležna. Ima dobro produkcijo, a po mojem mnenju je preveč podobna glasbi Katy Perry in Miley Cyrus. Zame je to instantna produkcija, samo obrazi se menjajo. Taylor ima simpatična besedila, glas pa zelo konfekcijski. Verjamem, da ima peklensko pogodbo. Saj veste: "There's no business like show business." Vprašanje je tudi, kdo so njeni starši, veliko zvezdnikov je rojenih v ta posel. Poglejte hčerko Madonne –težko bi bila karkoli drugega kot pevka ali manekenka. Ni ji težko priti zraven. Slava ji je bila položena v zibelko.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin