Neža Maurer: Lahko le trpiš ali postaneš neobčutljiv

S pesnico, pisateljico, velik del svojega življenja pa tudi novinarko Nežo Maurer smo se pogovarjali po predstavitvi njene dvojezične pesniške zbirke Živeti, ljubiti in oditi, ki je pred dnevi izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Priznava, da letos zaradi šibkega zdravja pesniško ni ravno v vrhunski kondiciji (v dvojezični zbirki je objavljen venček 50 že uveljavljenih pesmi), si pa želi spisati vsaj še nekaj: zgodbo o starem atu, človeku, s katerim je preživela svoje otroštvo.

Kljub temu da jo je pred vrati knjigarne, v kateri je ravnokar stiskala roke vsem, ki so jo želeli pozdraviti, delila avtograme in sprejemala cvetje, že nekaj časa čakal taksist, bržkone z vklopljenim taksimetrom, si je za pogovor vzela čas. Ker bi rada še marsikaj povedala in zapisala …

Na predstavitvi vaše najnovejše, angleško-slovenske pesniške zbirke Živeti, ljubiti in oditi je bilo težko spregledati, kako se vsi sodelujoči izogibajo omembi staranja, veliko je bilo besede o tem, kako ste vi kljub 81 letom še vedno mladi in podobno, očitno pa je bilo, da sami s tem nimate nikakršnih težav. Kako to, da se vam je uspelo sprijazniti s staranjem, ko pa je nekako splošno znano, da je za ženske ta tema dokaj občutljiva?

Strah pred staranjem je podzavesten strah. Ženske še vedno mislijo, da so odvisne od moških, ki pa si lahko dovolijo biti stari in ki, kot vemo, vedno planejo za mlajšimi ženskami. Ne vem, zakaj tak strah. Navsezadnje tudi moške, ki gredo z mlajšimi ženkami, to enkrat mine, me pa ostanemo. Ne vem, zakaj v sebi čutim to gotovost ali samozavest, ampak v življenju se mi je takšno razmišljanje kar dobro obneslo.

Ko sva se srečali pred dvema letoma, tik pred vašim 80. rojstnim dnem, ste dejali, da vas organizatorji kulturnih dogodkov vabijo na vse konce Slovenije, da imate toliko nastopov, da ste že, kot ste se izrazili, rahlo "odrgnjeni". Čez dober mesec boste praznovali 82. rojstni dan, kakšna je evforija letos?

Letos me ne vabijo več toliko, 82 let je dokaj neugledna številka. Morda bo drugače, ko bom dopolnila 85 let, če pa dočakam 90-letnico, potem bo to sploh nekaj posebnega. Ko si enkrat precej v letih, ljudje to začnejo ceniti. Mladost je sicer zelo lepa, ampak takrat te bolj izrabljajo, kot pa cenijo.

Kako pesniško produktivni ste bili letos? Si pesmi še vedno beležite na majhne lističe, jih nato shranite v zvezek in jih, če vas čez pet let še vedno prevzamejo, uvrstite v ožji izbor?

Ne vem, ali je krivo vreme ali kaj drugega, ampak na splošno sem letos precej šibka in bolj malo pišem. Moram se kar prisiliti, saj bi izredno rada napisala kaj o svojem starem atu. To je precej nenavadno, saj običajno vedno govorimo o babicah, ki pazijo na svoje vnuke, jaz pa sem svoje otroštvo namesto z babico preživela s starim očetom. Ta zaradi okvare nog ni mogel kaj dosti pomagati pri delu, pa so mu v roke porinili majhno štruco – mene (smeh). Mama je morala vsak dan na dnino, midva pa sva ostala sama, še posebej v vojnih letih sva bila veliko skupaj. In to bi zdaj rada spravila še na papir.

Ali pri pisanju še vedno uporabljate pisalni stroj?

Zadnji dve leti vse pišem na roko. Ne vem, ali zaradi moči prstov ali koncentracije oči, ampak pisalnega stroja ne uporabljam več.

Prevajalec Andrej Rijavec je s pomočjo Mihe Pintariča izbral 50 vaših pesmi, jih prevedel v angleški jezik in razdelil v tri sklope, sklop o življenju, ljubezni in odhajanju. Se strinjate s temi tremi poudarki, ki označujejo vašo življenjsko pot?

Joj, ta zbirka je prekrasna in dovršena. Ob tej knjigi sem prvič občutila, kaj pomeni dodana vrednost. V tej zbirki so pesmi res več vredne.

Zakaj? Ker so pesmi izbrane na pravi način, ker so primerno razvrščene v sklope …?

Vse od naštetega, pa še zato, ker so podprte z ilustracijami Bronislava Fajona. Ko sem knjigo dobila v roke, prvi večer od vznemirjenja sploh nisem mogla zaspati. Ne vem, kaj me je bolj ganilo, podoba, ureditev … Dvojezična zbirka je odličen dokaz, koliko je vredno, če še nekdo drug doda svoje videnje, svojo umetniško moč. Ni res, da je pesem samo last avtorja, je last vseh, ki ob njej nekaj začutijo in potem dodajajo svoje.

Namignili ste, da bi vaše pesmi želeli prevesti v kitajski jezik. Ste to mislili resno ali je šlo bolj za šalo?

Ne, ne, povsem resno. Razmišljala sem, koliko ljudi govori angleško, pa se mi zdi, da je kitajsko govorečih še vedno več.

Zanimivo bi bilo slišati samo melodiko …

Ne znam si predstavljati, kako bi se to slišalo, bi si pa tega želela. Vsaj eno svojo pesem bi želela slišati v kitajščini. Nekaj pesmi imam sicer prevedenih tudi v japonščino, pa ne razumem niti besede. Pred leti sem nekega študenta japonščine prosila, naj preveri, ali so to res moje pesmi. No, pa so res bile (smeh).

"Sama sebi sem ukazala, da je bolje, da umrem, kot da se žalostim nad sedanjim stanjem, ker nimam več moči," ste dejali nekoč. Ali se tega še vedno držite?

Absolutno. Spremljam, kolikor zmorem, ne gledam pa televizije, pravzaprav je sploh nimam in je niti ne želim imeti. Vidim, da ljudem pobere preveč časa in moči. Ko v živo vidiš vse grozote, ki se dogajajo, imaš samo dve možnosti: ali postaneš neobčutljiv ali pa trpiš.