Neža Maurer: Znanstveno fantastiko imam neskončno rada

Od egoistične ljubezni do detektivskega novinarstva Neža Maurer je v četrtek, 22. decembra, lanski osemdesetici prištela eno leto, in prvič v svojem življenju osebni praznik preživela na literarnem večeru – tokrat kot gostja Tjaše Koprivec, glavne urednice založbe Sanje, v Hiši sanjajočih knjig.

"Ljubezen je nujno egoistična, ker ne ljubiš vsega sveta. Samo za duhovne veličine bi lahko rekla, da ljubijo ves svet, pa še o tem rahlo dvomim. Vsak predvsem ljubi tistega, ki ga trenutno ljubi. Ljubezen mora biti egoistična, da je lahko močna, tako kot plamen ne sme biti razkopan po vsej planjavi, ker izgubi moč," je v pozdrav strastno razložila Maurerjeva, katere poezijo prežema eros. A do pesniške dobe je zdaj Škofjeločanka obredla dobršen del dežele na sončni strani Alp. Rojena na Štajerskem je s trebuhom za učiteljskim kruhom že mlada odšla na Primorsko, nadaljevala pa v televizijskih in časopisnih novinarskih vodah v Ljubljani in po Sloveniji. Kot terenska reporterka je spoznala, da v novinarstvu prav pride malce detektivstva in drznosti ter z nostalgijo obudila spomin na nekoč drugačno novinarstvo: "Novinarke in novinarji se danes prav trudijo stvari kriminalizirati, takrat pa smo se obratno trudili, da bi jih povedali strpno, četudi so bile kriminalne, kot so nas učili: da se ne sme zavajati, vzbujati negativnih strasti. Ne da bi jih lepšali, ampak naj ljudje sami presodijo o njih."

"Imela sem samo dve možnosti: ali pišem ali znorim" Nežina prva "jata pesmi" – Zveza mora ostati – je vzletela relativno pozno, pri pesničinih 37 letih, a je Maurerjeva v naslednjih letih stkala dih jemajoč opus, izdan v 44 ali 45 knjigah – še sama ne ve točno. Pri ponatisih podira vse rekorde, njena pesniška zbirka Od mene k tebi pa je dosegla zavidljivih 15 tisoč prodanih izvodov. "Pisala sem preprosto zato, ker sem morala, saj sem imela samo dve možnosti: ali pišem ali znorim," se spominja odkritosrčna sogovornica, ki je na začetku pesniške poti poslušala očitke, da s svojim pisanjem kvari slovenski jezik, a je bila neomajna. Pesmi o nosečnosti, otroku in materinstvu so ji dvignile samozavest in že takrat visoko cenjeni pesnik Ivan Minatti jo je spodbudil, naj vztraja, in ji upravičeno priznal, da je tu brez konkurence.

Z leti je Maurerjeva v svoji poeziji ustoličila neustavljivi vitalizem, optimizem v poeziji. "Peter Kolšek je to zdaj končno priznal, a ne?" je brez dlake na jeziku udarila Maurerjeva, ki so ji zaradi pesniškega erosa očitali lahkoživost. "Za lahkoživko sta mi manjkali lepa obleka in zunanja lepota," je zbrane nasmejala pesnica in razkrila svoj uporabnostni pogled na svet, ki ji ni dopuščal "kikle na faude" (ni imela časa, da bi jo likala) in bele bluze (oblečeš jo enkrat in je že umazana), kot si je zaželel njen takratni prijatelj. Si je pa naredila prav posebno torbico iz papirnate škatle: "Če nimaš denarja, moraš imeti vsaj domišljijo."

Neusahljiv ustvarjalni studenec v stalnem boju za mir Rezultat takšnega razmišljanja je njen neusahljiv ustvarjalni studenec, ki preživi tudi vsa sušna obdobja, ko Neža prisega na branje, pogovarjanje in zaznamovanje, dokler ustvarjalnost spet ne zažubori. "Letošnjega leta se spomnim kot leta bolezni ali sivine. V Škofji Loki smo imeli ves čas meglo in sem si mislila, da je tako v ječi. To gotovo ni bil čas za pisanje pesmi. Nisem pa nikoli imela občutka, da me to izčrpava." Ohromila jo je le druga svetovna vojna, ki je kar nekako zamrznila otroka v njej, ki se je prebudil šele pri 27 letih in kar živi in jo poganja, zato se Neža svojim otrokom še danes zdi kot velik otrok.

Ravno zaradi izkušnje vojne je znala pesniško krikniti v Litanijah za mir, zbirki, nastali v času osamosvajanja Slovenije in prebujanja narodove zavesti, ki se zdi brezčasna: "S polno odgovornostjo in mirom še vedno stojim na strani teh pesmi. Kako se še danes bojujemo za mir, za posameznika, hkrati pa urejeni in siti na velikih mizah podpisujejo iztrebljanje za cele narode. Ravno včeraj sem slišala, da je v Iraku padlo deset tisoč ameriških vojakov in še veliko več Iračanov – in to je bil boj za mir. Zato mislim, da bodo te pesmi vedno aktualne." Enainosemdesetletnica, ki še vedno vestno spremlja družbeno-politično dogajanje v Sloveniji in po svetu, je spomnila na problem zasvojenosti in alkoholizma, ošvrknila prodajo Mercatorja, izrazila nestrinjanje s preveč novoletne razsvetljave, ki udari po žepu davkoplačevalce, in izrazila nemoč pri propadanju hotela v Škofji Loki. "Sama sebi sem ukazala, da je bolje, da umrem, kot da se žalostim nad sedanjim stanjem, ker nimam več moči."

"Težko verjamem, da bi bile moje pesmi večne" "Znanstveno fantastiko imam neskončno rada. Še v časih Juge, kot smo jo imenovali, smo bili pri hiši naročeni na srbske prevode dobrih znanstvenofantastičnih knjig. Najboljši mi je tisti poljski pisatelj, ki je napisal knjigo Nepremagljiva, ki se mi zdi čudežna znanstvena fantastika," je z malce nenavadno strastjo presenetila prikupna srebrnolaska, ki od slovenskih avtorjev obožuje Miho Remca, neskončno pa se je razveselila tudi darila založbe Sanje, romana Metro 2034 Dmitryja Glukhovskega. "V znanstveni fantastiki sta dve možnosti: ali opisujejo prihodnost – ni rečeno, da bo takšna, gotovo pa bo drugače kot danes – in to me zelo vleče ali pa dobre in slabe lastnosti tako predimenzionirajo, da jih moraš razumeti, tudi če si totalen bedak."

Za veliki finale je pesnica v družbi zaupljivih poslušalcev odprla svojo "samopostrežno trgovino" in notranjost Hiše sanjajočih knjig napolnila s svojimi pesmimi – že poznanimi, uspešnicami, njenimi najljubšimi in nekaterimi še neobjavljenimi, ki se zdijo še bolj pronicljive, odkritosrčne in cinične od njene že poznane poezije. Čeprav si je bilo zbrano občestvo enotno, da njena poezija pušča večen pečat, se dvomljivka ni pustila omehčati: "Veste kaj, nič ni večno. Težko verjamem, da bi ravno te pesmi bile večne, kajti nekoč bo že prišel nek vesoljni potop in naša 'Atlantida' se bo potopila. Nisem še slišala, da bi v Atlantidi našli kaj papirja, klinopisov na skalo pa ne bodo naredili iz mojih pesmi."