Metelkova mesto skozi skrite vizualne intervencije

Umetnostna zgodovinarka in kritičarka Saša Nabergoj iz SCCA za vizualne intervencije zunaj klubskih in produkcijskih prostorov AKC Metelkova mesto pravi, da gre za Gesamtkunstwerk (celostno umetnino). Pravzaprav za prostor, kjer se umetniške intervencije pojavljajo, lahko prekrivajo ali plastijo že obstoječe, se dopolnjujejo, nove nastajajo, druge izginjajo. Predstavljajo posamične in skupnostne posege v prostor, ga zapolnjujejo z raznolikimi umetniškimi prijemi in izjavami metelkovskih vizualnih umetnikov, rokodelcev in gostujočih ustvarjalnih posameznikov in skupin.

Nevidni kraji umetnosti Na Metelkovi, kjer je danes približno 30 delujočih ateljejev umetnikov različnih generacij, že hiter pogled zaobjame kakofonijo umetniških posegov in izrazov. Nekatera med njimi zahtevajo še bolj budno oko, "raziskovalni pogled", ki posega tudi na neizpostavljene dele, kot je na primer luknja v zgradbi Metelkove 6. Tam je namreč miniaturni grad, "hiša v hiši", španska umetnika Dominga Pina Alcóna. V okviru gostovanja v ateljeju Azil v tem letu je Alcón posegel tudi na cesto pred omenjeno stavbo na Metelkovi, svoj miniaturni grad pa umestil tudi v Hajlends parku.

Na frčadi hiše, imenovane Garaža, nad ateljejem Edvina Dobriloviča je postavljen kip Damijana Kracine. Pod hišo, naseljeno z delovnimi umetniškimi prostori, pa interaktivna dela Boštjana Drinovca, ki so nastala v sodelovanju z glasbeniki in lahko ob posegu mimoidočega tudi zvenijo.

David, na steni, kjer domuje Galerija Alkatraz, je prav tako delo Drinovca, nastalo je v času njegovega študija kiparstva na ljubljanski likovni akademiji. Mozaik na stavbi Hlev sega v leto 1997, gre za celostno umetniško intervencijo. Takrat zbrani umetniki na mednarodni koloniji mladih so oblikovali idejo, da na stavbi naredijo mozaik, s čimer bi stavba postala kulturni spomenik in jo tako zaščitili pred rušenjem. Morda nekoliko naivna ideja, ki pa je postavila izhodišče z markantno mozaično steno, ki je danes ena od osrednjih vizualnih asociacij tega družbenega in kulturnega prostora.

Najdbišče psevdes, Urše Toman v Hajlends parku je še en vizualni spomin na začetke avtonomne kulturne cone, gre namreč za hommage zgoreli stavbi Šola. Okoli njega je nastala marsikatera intervencija, rokodelsko delo in drugo.

Železne konstrukcije, ki so v prostor v neposredni bližini Hajlends parka umeščene tako simbolno kot funkcionalno, so doživele že več posegov. Razglednega stolpa so se pred dvanajstimi leti lotili Axt und Kelle (skupina, ki je oblikovala tudi lesene konstrukcije zunaj kluba Gromka in Menze pri koritu, frčade nad Menzo pri koritu, Malo šolo in kipe v Hajlends parku). tolp je skozi leta menjal podobo, barvo in obliko. Dograjevalo, prenavljalo in barvalo ga je več metelkovskih umetnikov in umetnic. Je zanimiv primer značilne prakse kolektivnega sodelovanja na Metelkovi.

Rezultat večavtorstva in večkratnih posegov pa je tudi Paviljon, prav tako železna konstrukcija s klopmi in streho ob Razglednem stolpu. Idejna zasnova pripada Edvinu Dobriloviču, varil je Rajko Miladić, poslikavo z naslovom Multikulti pahljača pa je poslikala Tina Drčar.

Škratov vrt v ozadju hiše, kjer je klub Chanel Zero in med drugim tudi atelje Marka A. Kovačiča, je zaradi svoje lokacije verjetno eden izmed bolj ali manj nevidenih del vizualnih intervencij Metelkove. Ta je nastal v sodelovanju biologov in umetnikov, ki so organske skulpture dreves prepleti z umetniškimi postavitvami.

Predstavljene intervencije in rokodelska so le nekatere geste v AKC Metelkova mesto, ki ga opredeljujejo kot delo v nastajanju in osnovo, ki prepleta različne kontekste tega prostora. Začele so se na pobudo metelkovskih umetnikov, vse od leta 2004 pa za večino njih finančno in organizacijsko v okviru Urbanih likovnih projektov skrbi KUD Mreža. Oglede po tovrstnih estetskih, simbolnih, zgodovinskih in funkcionalnih zapisih v avtonomni kulturni coni občasno prirejajo v Zavodu za sodobno umetnost SCCA.