Marchel Duchamp: Dvajseto stoletje je banalno

Dve leti pred Duchampovo smrtjo leta 1968 je belgijski režiser Jean Antoine z umetnikom v njegovem ateljeju v Neuillyji poleti 1966 posnel intervju. Pet let pozneje so ga na francosko govoreči belgijski televiziji predvajali, kopijo pa med drugim shranili v videoknjižnici neprofitne organizacije Jeunesse et Arts Plastiques. Intervju je po tem doživel samo še nekaj predvajanj pred študentskim občinstvom in bil skorajda pozabljen, dokler niso transkripta leta 1993 objavili v The Art Newspaper. Ob letošnji razstavi z naslovom The Bride and the Bachelors: Duchamp with Cage, Cunningham, Rauschenberg and Johns so to potezo v istem mediju ponovili.

Duchampov intervju z Antoinejem so v The Art Newspaper označili za eno od najbolj iskrenih predstavitev umetnika, ki je s svojim delom zaznamoval sodobno umetnost in pomembno opozoril na vprašanja statusa in opredelitve umetnine, vlogo umetnika, ki sam postavlja mejo med umetnostjo in neumetnostjo, ter gledalca, ki naj bo pri sprejemanju umetniškega dela aktiven. Položaji in vprašanja, ki glasno med drugimi odmevajo tudi v sočasni umetniški praksi.

Slikarstvo in neumnost Antoine je pogovor z umetnikom začel s citatom: "Malo po tem, ko ste prenehali slikati, vas je Andre Breton poimenoval kot 'najbolj pametnega človeka dvajsetega stoletja'. Povezujete slikarstvo z neumnostjo?" Duchamp se je v uvodnih taktih pogovora najprej osredotočil na izjavo, povezano z njegovimi umskimi sposobnostmi, in rekel, da bi se najprej "rad ubranil pred obtožbo, da je najbolj pameten človek na svetu". Precej preprosto je nekomu pripisati to oznako, a težko je prepričati sebe, da je res tako, je dejal leta 1966. "To je težko verjeti, predvsem pa je najprej treba razumeti pomen besede pameten, kot je bila mišljena, in nisem prepričan, da vem, kaj točno je Breton s tem mislil. Obstajajo namreč številne ravni tega, kaj pomeni biti pameten. Kakorkoli pa oznako sprejmem, ker globoko spoštujem Bretonovo mnenje."

A ker Duchamp ni razdelal razmerja med slikarstvom in neumnostjo, kot mu je provokativno vprašanje zastavil Antoine, je režiser vztrajal in umetnika prosil, da naj mu odgovori še na ta del vprašanja. Ducham je pojasnil, da neumnosti niti slučajno ne povezuje s slikarstvom. "Gre pa za aktivnost, ki je nekoliko precenjena in jo dojemajo kot izjemno pomembno. Osebno se s tem sicer ne strinjam. Je ena od človeških dejavnosti, ki ni ključnega pomena. To menim še posebej zdaj, ko je slikarstvo postalo tako ezoterično in ko so se ga že vsi lotili. Vsi kupujejo slike in vsi o tem govorijo."

"Ko ste se odločili, da prenehate slikati, ste bili mnenja, da je slikarstvo mrtvo?" je intervju nadaljeval Antoine. Na to je umetnik odgovoril nikalno in poudaril, da ni prenehal slikati, in da bo, če bo dobil idejo za slikanje, sliko tudi naredil, že jutri, če se bo tako zgodilo, je pojasnil. "Nisem sprejel kakršnihkoli težkih in hitrih odločitev. Slikati sem prenehal, ker v tistem času nisem imel česa povedati. Zmanjkovati mi je začelo idej, saj teh niti ni lahko imeti. Nikoli nisem imel navade, da bi začel delati na primer ob osmih zjutraj. Delo me je poklicalo takrat, ko sem dobil kak vzgib. Zanj sem nato začel iskati najbolj primeren način, da ga izrazim, dolgo to ni bila slika. Le to lahko rečem in poudarim, da ni se nikoli nisem odločil, da preneham slikati."

Fontana, ki je pisoar Zgodbo o svojem delu Fonatana, pisoarjem s podpisom R. Mutt, ki je temeljno spremenilo koncept umetniškega dela in zgodovinsko zaznamovalo razumevanje umetnosti in njenega občinstva, je Duchamp opisal z naslednjimi besedami: "Poslal sem ga na prvo razstavo Independent Exhibition v New Yorku, kjer izbor del naj ne bi bil zaznamovan s potrjevanjem strokovnega odbora. Bistvo neodvisne razstave, kot so jo poimenovali, naj bi bilo, da umetniki lahko razstavljajo dela, ki bi jih za predstavitev izbrali sami, ne da bi jih potrdil poseben odbor. Pod vtisom, da s tem ne bo težav, sem v Ameriko poslal delo Fontana, pri katerem sem želel spremljati, kako se bo nanj odzvalo občinstvo. A organizatorji razstave oziroma odbor so se odločili, da dela ne bodo razstavili. Bilo je preveč provokativno, predvidevam, četudi ni šlo za obsceno, pornografsko ali erotično vsebino. Ker pa organizatorji niso mogli najti pravih argumentov, da bi razstavljanje dela zavrnili ali ga prepovedali, so ga skrili, tako ga nihče ni mogel videti. Dokler vse razstave niso podrli, tudi sam nisem vedel, kje je. Šele takrat sem ga našel in ugotovil, kaj se je pravzaprav zgodilo."

"Tudi sam sem bil član organizacijskega odbora, a po tem sem izstopil in nikoli več nisem razstavljal na tej razstavi."

Konteksti v umetnosti Po gesti s pisoarjem je sledilo še globlje razvijanje Duchampove teze in vzpostavitve koncepta ready-mada, za kar je umetnik izjavil, da je bila logična poteza, s katero je pokazal, da je ključni element umetniškega dela avtorjeva odločitev. "Slike, podobe, barve, forme in ideje so izraz umetnikove odločitve." Zato ni nujno, da je umetnina plod fizičnega dela umetnika, temveč izvira iz umetnikovih idej in odločitev. Zato je lahko artefakt tudi nekaj, kar je že obstajalo, je tezo o ready-madu ponazoril Duchamp.

Dostopnost umetnosti? "Da in ne, ker je vse dostopno, saj veste," je bil odgovor umetnika na vprašanje, ali je njegovo delo dostopno širšemu občinstvu. "Tako kot tudi za analize umetniških del ni nujno, da imajo vrednost. Kot tudi ni toliko pomembno, kaj sem sam nameraval doseči skozi delo. Kar zares šteje in je pri tem zanimivo, je učinek, ki ga ima delo na gledalca. Občinstvo odloča, ali je neko delo dovolj pomembno, da bo preživelo. Če publika ne sprejme dela ali se jih to ne dotakne, potem bodo prenehali govoriti o njem. Kar se lahko v 20 ali 10 letih ali še celo prej hitro zgodi. To nima nič opraviti z mano. Sam samo ustvarjam, ali bo neko delo preživelo ali ne, pa je stvar občinstva."

"Torej sodbi umetnostnih kritikov ne zaupate," je sledilo vprašanje. Duchamp je odgovoril, da verjame, da ima tudi umetniško delo omejeno življenjsko dobo. Tako kot živa bitja se rodi, živi in umre. Od 50 do 60 let je življenjska doba, ki jo je pripisal umetnini, nato postane del umetnostne zgodovine, ki se po njegovem začne šele po smrti umetniškega dela.

Lepota je nevarna beseda Do pojmov, kot sta lepota in resnica, je bil umetnik skeptičen, pravil je, da gre za šibka koncepta brez bistva. Pravzaprav gre za besede in besede so nevarne, je pojasnjeval. "Ko poskušaš z besedami analizirati sliko, lahko to storiš le približno. Likovna in umetnostna govorica na sploh, še posebej vizualna umetnost, je jezik zase. To je skoraj tako, kot če kitajsko pesem prevedemo v angleščino – nič več ne pomeni. Zavedam se poetičnosti besed, zvoka besed, glasbe, ki jo ustvarjajo, ki pa ni povezana s pomenom. Pomen besed se menja vsakih 50 let. Enaka beseda ni imela istega pomena v času Ludvika XVI., kot ga ima zdaj."

"Naše stoletje je banalno" Za dvajseto stoletje je Duchamp menil, da ni tako zanimivo, kot je bilo na primer osemnajsto stoletje, ki ga ne moreš drugače kot ljubiti, je bil prepričan umetnik. Osemnajsto stoletje je zanj imelo lastno integriteto in identiteto, za sočasje pa je trdil, da ga bodo opredeljevali kot čas omejitev in banalnosti ter da ga ne bo mogoče predstavljati s ponosom.

Igra kot zabava Umetnik je bil šahovski mojster. Šah ga je spremljal vse življenje, na sploh pa so igre odražale njegov odnos do življenja. Igranje igre je bilo zanj zelo pomembno, zase je pravil, da je izjemno igriv. "Mislim, da so igre edina oblika mogoče zabave v svetu, ki sam po sebi ni preveč zabaven, pa čeprav sem nagnjen k humorju, ki ga dojemam kot eno od vitalnih sestavin življenja. Bolečina in žalost nista nič bolj esencialni od veselja. Ni dobrega razloga za to, da bi se ljudje čutili bolj obvezane, da jokajo, kot da se smejijo."

Nacija ne obstaja, gre za kraje, kjer imaš prijatelje Umetnik, ki je imel o pop artu zelo pozitivno mnenje in ga je razumel kot fenomen, ki je bil popolnoma drugačen od vsega, kar se je v prejšnjem stoletju zgodilo, se je skozi svoje delo in življenje želel oddaljiti od vpliva svojega rojstnega okolja, Francije. V Ameriki mu je občutek, da je tam brez korenin, prijal in ga osvobajal. Pravil je, da je bilo tam zato lažje delati.

Tradicijo je razumel kot mrežo, ki omejuje in preprečuje, da stvari vidiš jasno. Na vprašanje, ali se, ker je sprejel ameriško državljanstvo, zdaj počuti ameriškega umetnika, je odgovoril: "Gre samo za to, da imam ameriški potni list, nič drugega. Biološke funkcije se popolnoma nič ne ozirajo na nacionalnost. Roke delujejo na enak način ne glede na to, ali si Evropejec ali Američan. Zame nacije ne obstajajo, gre samo za kraje, kjer imaš prijatelje."

Svoje življenje lahko uravnavaš "Če bi doživeli veliko retrospektivo v eni od osrednjih galerij in bi vas nekdo vprašal: Marchel Duchamp, kaj je za vas največji dosežek v življenju, kaj bi odgovorili?" "Za ustvarjanje modusa vivendi in razumevanja življenja sem uporabljal slikanje, umetnost. Svoje življenje sem želel spremeniti v umetniško delo, raje kot da bi porabil življenje za to, da bi ustvaril umetniško delo v obliki slike ali kipa. Verjamem, da lahko svoje življenje zlahka uravnavaš: način, kako dihaš, deluješ in si v stiku z drugimi ljudmi. To so moji sklepi, ki pa jih pred 20 leti nisem poznal."