Film o Štefki Drolc in Ivanki Mežan – film o tistem, ki ne mine

"Film Deklica in drevo vidim kot poklon Štefki in Ivanki, kot poklon dvema bitjema, ki sta me vsaka na svoj način zelo zaznamovali," je na današnji novinarski konferenci pred premiero filma pojasnil režiser in avtor scenarija Vlado Škafar. "Ko sem razmišljal, kaj naj povem o filmu, sem se spomnil na Prešernov citat Pesem moja je posoda tvojega imena, pri čemer je moje delo le posoda za imeni velikih umetnic." Kot je razkril, Ivanka Mežan na začetku sploh ni hotela slišati o filmu, a ker je bila ta posoda namenjena prav Ivanki in Štefki, je po letu dni razumela, da namesto nje v filmu ne more igrati nobena druga."

Zakaj ravno Štefka in Ivanka? Obe igralki sta se Škafarju v spomin vtisnili z vlogami v filmih Matjaža Klopčiča. Ivanka Mežan s svojo upodobitvijo Maruše v filmu Cvetje v jeseni, kjer odigra Škafarjev najljubši prizor v slovenskem filmu, Štefka Drolc pa s svojo mojstrovino v filmu Papirnati avioni. "Film je tako na nek način tudi poklon Matjažu Klopčiču, saj sta obe igralki vstopili vame prav prek njegovih filmov," je pojasnil Škafar, avtor filmov Stari most, Peterka: leta odločitve, Otroci in Oča.

Trema in velika odgovornost velikih dam slovenske igre Ivanka Mežan, kljub kilometrini na slovenskih odrih, navsezadnje je na odru Drame stala že leta 1945, torej pred 67 leti, ni mogla, niti želela skrivati treme in vznemirjenosti. "Nekaj me hudo teži," je začela in priznala, da zlepa ni imela takšne treme in odgovornosti, kot jo čuti danes. Svoje sodelovanje pri filmu Deklica in drevo je označila kot izredno hudo preizkušnjo. "V filmu ni bilo ne besedila, ne naloge, le režiserjevo navodilo: Tukaj bosta v naravi in spominjajta se gotovih stvari," je dejala 86-letna Mežanova. "Razumela sem, da poudarek ne bo na najini igri, delu, ampak na najinem življenju, in upam, da nam je to kolikor toliko tudi uspelo," je dejala in pozvala še kolegico: "Štefka, ti še kaj reci …"

"Tudi jaz imam podoben občutek kot Ivanka," je začela igralka Štefka Drolc. "Gre za poseben občutek odgovornosti. Ne vem sicer s kakšnimi občutki boste po ogledu filma odšli domov, a meni se zdi delo z Vladom Škafarjem prelepo. Človeku pusti odprto pot in ima nek svoj pogled, ki ga izjemno cenim. Glede na to, da sem videla njegovo preteklo delo, bi storila, karkoli bi od mene zahteval, ker vem, da bo izpadlo dobro. Je pa seveda stvar vsakega posameznika, kako bo film sprejel. Naredili smo tako, kot smo mogli (globok vzdih) …" "Zmogli," jo dopolni Mežanova.

Film o minevanju, ki je prerasel v tisto, kar ne mine Film govori o minljivosti, vendar to tudi presega, je poudarila Mežanova in izpostavila režiserjeve besede: "Mislil sem, da delamo film o minevanju, zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, kar ne mine." "Če bi bilo samo minevanje," pripomni Mežanova, "bi šlo lažje," jo dopolni Drolčeva.

V Beli krajini pod mogočnim hrastom Snemanje 83 minut dolgega filma je potekalo zgolj na eni lokaciji, natančneje streljaj od Škafarjevega doma v Beli Krajini, v Velikih selih nad Adlešiči v Krajinskem parku Kolpa, pod režiserju ljubim hrastom. "Drugega nisem potreboval in verjamem, da bodo enako čutili tudi gledalci. Ena in edina lokacija in ti dve bitji. Eni in edini," je dejal v nekoliko melanholičnem tonu. Snemanje je potekalo v vseh letnih časih, v različnih postavah. V filmu poleg Ivanke in Štefke namreč nastopajo še Joni Zakonjšek, Helena Koder in Breda Smolnikar oziroma kot pravi Škafar: "Zbranih je pet žensk, ki so me najmočneje zaznamovale."