Štiri Slovenke, ki so prehodile na tisoče kilometrov #video

Maruša Orel in njen štirinožec Piki veljata za prvo Slovenko in prvega slovenskega psa, ki sta prehodila celotno Dinarsko pot od Slovenije do Albanije, Hana Geder je prav tako s psičkom prehodila najprej del hrvaške Vie Adriatice, potem pa nadaljevala na Via Dinarica, Jera Musič pa je kot prva Slovenka sama premagala ameriško Apalaško pot. Trem pohodnicam se je na pogovornem večeru v Cankarjevem domu pridružila tudi slovenska pisateljica Janja Vidmar, ki je prehodila del Jakobove poti (Camino Franco) in napisala roman Niti koraka več.

Tri mladenke in ženska v zrelih letih, tri s tisoči kilometri prehojene poti, ena z nekaj manj, tri z nekaj meseci hoje, ena z nekaj tedni, a prav vse so se strinjale, da si je kdaj treba postaviti kakšen novi izziv, ki te vrže iz cone udobja.

Jera Musič, najmlajša med pohodnicami, se je že pri 17 odločila, da bo prehodila Camino de Santiago de Compostela. "Fotografije v reviji National Geographic so me tako navdušile, da sem iz najbolj lene srednješolke postala pohodnica. Ko se je ideja razvila, ji nisem mogla ubežati." Pri 19 je Jera potrebovala večji izziv in izbrala je 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot, prehodila jo je v petih mesecih. "Ko sem prišla s Camina, sem se počutila, kot da sem šla na malce daljši sprehod do plaže. Želela sem več."

Romarsko pot Camino de Santiago de Campostela je prehodila tudi Hana Geder. Tudi njej to ni bilo dovolj in da bi lažje prenesla bolečino po smrti partnerja, se je podala na daljši pohodniški izziv. Cilj zanjo ni bil pomemben, le pot, zato je cilj med potjo prestavila. Na poti se je pridružila še dvema hrvaškimi popotnikoma in nadaljevali so do Albanije.

"Na poti je bilo vsega, bolečine in zabave. Dobro sem se imela. Tako dobro, da sem se ob vrnitvi domov odločila za mesečno abstinenco od mesa in alkohola. Ljudje na poti so bili res zelo gostoljubni."

Maruša Orel je pot Via Dinarica prehodila od začetka do konca. Na poti ji je družbo delal kuža Piki. "Zelo rada si postavljam izzive, ki me prestavljajo iz cone udobja. Na takšen način se veliko naučim. Da sem imela s sabo psa, je bilo zame večino časa dobro, saj je bil dobra družba, a sem imela zaradi njega kdaj tudi težave. Včasih s srečanji z drugimi živalmi. Prav posebni so bili njegovi odzivi na divje zveri. Ko sva srečala medvede, je bil vedno zelo miren. Lepo je počakal ob meni, da naju je medved obhodil. A ko je srečal kakšno drugo divjo žival, je tekal za njimi. Za kače se sploh ni zmenil, jaz pa sem za njim vreščala. A sčasoma sem tudi jaz spoznala, da je v bližini kače najbolje ostati miren."

Za razliko od deklet, ki so šla na pot sama, je Janja Vidmar na romanje odšla še s štirimi prijateljicami. "Takšno potovanje je precej lažje, saj nekdo v skupini poskrbi za spanje in hranjenje, sam pa lahko daš možgane na pašo in precej bolj mirno hodiš."

Hoja in lačni želodčki

Prazna vreča ne stoji pokonci, je rek naših babic in dedkov. Premagovati na tisoče kilometrov brez dobre jedače ne gre. Na Balkanu hrana za Marušo in Hano ni bil problem. Hana je celo pridobila nekaj kilogramov, Jero pa je bilo strah, kako bo jedla v Ameriki:

"Dobra stvar v Ameriki je, da je veliko hrane že primerno pakirane in res ni treba veliko razmišljati, kako jo pripraviti. Najprej sem jedla posebne čokoladice, da sem se jih prenajedla. Pozneje sem se naučila jesti še kaj drugega. A skoraj pet mesecev nisem jedla tople hrane. Precej sem shujšala. Prva dva meseca se je mišična masa nabirala, nato je šlo samo dol."

Strahovi, ki jih je treba premagati

Po Apalaški poti se poleg divjih zveri vsakih toliko let sprehajajo tudi osebe, ki imajo zle namene. Jera je imela srečo v nesreči. Kajti prav v njenem času je nekaj sto kilometrov pred njo pohodnik z mačeto ubil drugega pohodnika. "Pomislila sem, če je bil pred desetimi leti umor na tej poti, letos ponovno pred nekaj dnevi, potem sem statistično gledano varna."

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by improliga potovanja (@jera_music_)

Maruša je imela na poti resne zagate. Spala je na območjih migrantskih poti, vmes je tudi resno zbolela. "Sploh nisem vedela, da sem spala na migrantski poti in da bo nadaljevanje poti še vedno na nevarnem ozemlju. Na to so me opomnili policisti in za nekaj časa sem se premaknila bližje obali. Tri dni sem razmišljala, kako naprej. Na policijski postaji so me nato pomirili, da sem večino nevarne poti že prehodila."

Njena velika nadloga je bila tudi zastrupitev s hrano in bila je tako brez moči, da si ni mogla postaviti šotora. K sreči se je nekako privlekla do samostana, od koder jo je pater odpeljal v bolnišnico ter ji poiskal sobo, da je lahko počivala s Pikijem ob sebi.

"Grozen je občutek, ko si slab in nimaš nikogar, ki bi ti skuhal čaj. Hrana v nahrbtniku ni bila primerna za pokvarjen želodec. En dan sem šla z vročino nekaj kilometrov stran v trgovino po prepečenec. Takrat sem se zavedela, kako je dobro, da imam doma ljudi, ki poskrbijo zame."

Spanje pod milim nebom

Na začetku so dekleta imela težave s spanjem, a po nekaj dnevih so se navadila spati povsod, ker so bila močno utrujena. A noč v divjini ima svojo moč in strahove. "Šotor sem si vedno postavila po svetlem, ker ko se je znočilo, sem že bila na varnem. Strah pred čudnimi glasovi sem mirila s tem, da sem nekoč slišala, da se najmanjše živali oglašajo najglasneje," je razložila Maruša.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maruša Orel (@_the.hippiesoul)

Tudi Jera je na Apalaški poti večino časa spala v šotoru, včasih je imela možnost za spanje v lesenih hiškah na poti. A v njih ponavadi ni bila sama. Poleg številnih ljudi tam rade spijo tudi miši. "Če hrano primerno pospraviš, miške sploh niso problem. Sem pa videla, kako je osebi, ki je spala poleg mene, ko se je zbudila, miš hodila po puloverju in jedla ostanke hrane."

Kaj pa žulji, higiena ...

Hana je srečnica, saj na celotni poti ni dobila niti enega žulja, druge so se morale z njimi spoprijateljiti. "Žulji postanejo del telesa. Najprej je hudo, nekaj minut sem stokala, a ko se je telo ogrelo, jih nisem več čutila. Stisnila sem zobe in šla naprej," je razložila Jera.

Prh na poti ni, niti stranišč. Torej so dekleta uporabila darove mati narave: reke, potoke, mlake.

Orientacija

Na poti so si dekleta pomagala z navigacijo, saj poti niso tako dobro markirane, kot smo navajeni v Sloveniji. Via Dinarica vodi celo po ozemljih v bližini minskih polj. Torej če zaideš s poti, te lahko to stane življenje. "Velikokrat sem vmes preklinjala, ker je bila pot slabo označena, a če sem na poti videla kravji iztrebek, sem vedela, da je to dobro zame, kajti na tem območju ni min."

A lahko se izgubiš kljub odličnim markacijam. "Kar naenkrat sem se med hojo tako zamislila, da sem izgubila svoje sopotnike in zabredla v temačen gozd. Gozd je bil mrakoben, a čudovit. Moje misli so postale temačne kot gozd. Razmišljala sem, da se moram prepustiti in uživati ob odtenkih barve. Ko sem zaslišala hrup avtoceste, sem vedela, da sem rešena. Prečila sem jo in na drugi strani srečala moje sopotnike," je dogodivščino delila Janja. 

Hoja in tišina

Takšne tišine, kot je na divjih poteh Balkana ali vzhoda Amerike, v Sloveniji ni. Hana se je nagledala zvezd, neba in se naužila tišine. Jero je navdušila ameriška narava. "Samo hoja po gozdovih je lahko zelo dolgočasna, zato sem si pot kar malce sama krojila. Ko sem bila mlajša, sem brala Ronjo, razbojniško hči in v ameriških gozdovih sem se zabavala z otroškimi občutki. Uživala sem ob sončnih zahodih, ko se je pokrajina potapljala v temo. To so bili najlepši trenutki, ko je zelena dobila rdeč odtenek."

Maruša je uživala ob hoji po Velebitu in pogledih na Jadransko morje.

Janja je po koncu Camina napisala knjigo Niti koraka več, ki spodbuja človeka, da uzre lepote življenja. "Včasih je naporno zaradi vseh pritiskov družbe, da je treba življenje živeti na polno. A pravim, da je vsako življenje polno za tistega, ki ga živi. Ni vam treba daleč stran, da bi živeli polno, mogoče stopite kar v najbližji gozd. Tudi takšno življenje je dovolj dobro."

Hoja je po besedah norveškega pustolovca Erlinga Kaggeja protistrup za hitrost, v kateri živimo. Maruša pa je k temu dodala: "Premagovanje daljinskih poti je način življenja. To pomeni, da živiš preprosto, ker vse, kar potrebuješ, nosiš v svojem nahrbtniku. To je enostavno, osnovno življenje. Hrana, hoja in spanje."