Slovenka, ki je odkrila največji luksuz: čas in svobodo

Ko je Jasna Tuta začutila, da je čas za spremembo, je leta 2009 kupila enosmerno letalsko vozovnico do Avstralije in se odpravila na svojo prvo samostojno odisejado. Potovanje je že zdavnaj preraslo v način življenja. Na jadrnici, s katero je želela iz Brisbana odpotovati v Sydney, je spoznala sorodno dušo, britanskega multipraktika Ricka, in zdaj kot partnerja že šest let skupaj živita na 11-metrski barki Calypso, s katero sta lani preplula del Tihega oceana. 35-letna zamejska Slovenka iz Sesljana na obali Tržaškega zaliva je po poklicu učiteljica razrednega pouka, po duši pa skavtinja, jamarka, jadralka, odkar živi na barki, pa tudi pisateljica. Geni njenega dedka Alojza Rebule so se očitno uspešno prenesli na mlajše rodove, pisanje pa je zdaj Jasnin glavni vir zaslužka. Njene zapise najdete tudi na spletni strani www.sailingcalypso.com Decembra lani se je po dveh letih in pol vrnila v Slovenijo, kjer blaži domotožje, ki ga občuti kljub lepotam Francoske Polinezije, kjer trenutno živi, na potopisnih predavanjih predava o življenju na morju in promovira svojo novo knjigo z naslovom Moj svet sredi oceana.

V Slovenijo ste se vrnili po dveh letih in pol. Opažate kakšno razliko v primerjavi s svojim zadnjim obiskom? Malo že. Opažam, da vse ni ravno v najlepšem redu. Ko pripotuješ iz dela sveta, kjer živim sama, se pravi na morju, v Francoski Polineziji, se te stvari občutijo še toliko bolj. Na morju vsi sprejemamo vse. Najbolj čuden je tam normalen. Ko sem se vrnila v Slovenijo ter spremljala odzive ljudi v zvezi z begunci in referendumom, me je pretreslo.

Preden ste se leta 2009 pri 29 letih odločili, da si vzamete prosto leto, ste delali kot učiteljica razrednega pouka. Vas je kaj tako motilo, da ste se odločili za zamenjavo države, celo celine, ali so bili razlogi povsem drugačni? O tem vprašanju sem veliko razmišljala. V Sloveniji in v Trstu – tam blizu živim – mi je všeč. Imela sem veliko prijateljic, pa tudi v šoli, kjer sem poučevala, sem se kar dobro znašla. Ne vem, zakaj, ampak prav gotovo se ne bi odločila za enosmerno vozovnico v Avstralijo, če bi bilo vse v redu. Nekaj me je že moralo motiti.

Slovenski šolski sistem me je ubijal. Zelo rada sem poučevala, a poučevanje je samo 20 odstotkov dela, ki ga opravljajo učitelji. Motilo me je, koliko energije sem morala vložiti v birokracijo, sestankovanja, posedanja v zbornici in podobno.

Me je pa od nekdaj vleklo v svet, a sem vedno našla izgovor, da sem ostala doma. Ali da nimam dovolj denarja ali da ne znam dobro angleško. Zelo me je skrbelo, kako se bo vse skupaj izteklo.

Običajno ljudje potujejo od majhnih do velikih korakov. Najprej kam bližje, potem pa čez ocean in podobno. No, vi ste se na svoje prvo samostojno potovanje odpravili kar v Avstralijo. Res je, tudi mama me je vprašala, zakaj se raje ne odločim za London (smeh). Avstralijo sem izbrala tudi zato, ker je eden od prijateljev, ki se je ravno takrat vrnil iz tega dela sveta, omenil, da tam ni težko dobiti dela. To me je dodatno spodbudilo. Kupila sem si enosmerno letalsko vozovnico in odpotovala.

Avstralija je krasna dežela za popotnike, za mlade. V mladinskih hotelih in hostlih ti svetujejo, kje lahko najdeš delo. Zdaj imam s tem že toliko izkušenj, da bi si upala odpotovati kamorkoli na svetu, ker vem, da bi se tam znašla.

Do zdaj na potovanju nisem imela nobenih slabih izkušenj. Vem, da so tudi slabi ljudje, vendar jih le redko srečam. Zaupam svetu in sočloveku. Včasih celo preveč.

Zadnjih šest let jadrate skupaj s svojim partnerjem Rickom, ki ste ga spoznali na prav poseben način. Na jadrnici. Da, iz Brisbana sem želela odpotovati do Sydneyja in naletela na oglas, v katerem je nekdo do tja ponujal prevoz z jadrnico. To se mi je zdelo fantastično, tudi sama imam namreč kar precej jadralskih izkušenj in javila sem se na razpis.

Jadranje na daljših razdaljah je bila ena od želja, ki sem si jih zastavila za tisto leto. Med drugim sem se želela izpopolniti v angleščini, opraviti tečaj iz priprave koktajlov, kar bi mi lahko prišlo prav kjerkoli po svetu, delati na ladji in podobne stvari.

Skratka, javila sem se na oglas ter se udeležila prvega srečanja z lastnikom ladje Rickom in še nekaj dekleti. Rick je na sestanek namenoma pripeljal nekdanje dekle in jo predstavil kot svoje dekle. Samo zato, da bi dekleta, ki so na tak način iskala partnerja, takoj izpadla iz igre.

Na koncu sem ostala samo še jaz, ki pa kakšnih posebnih ljubezenskih ambicij nisem imela. No, po nekaj dneh mi je Rick povedal, da je bila poteza z "dekletom" izmišljotina, in kmalu sva bila zaljubljena do ušes. Po tednu dni na barki sva bila že par.

Kako dolgo sta potrebovala do Sydneyja? Sploh nikoli nisva prispela do tja (smeh). Najini načrti so se potem povsem spremenili. Od januarja do aprila 2010 sva jadrala ob severni avstralski obali, potem pa me je presenetil z vprašanjem, ali bi živela z njim na barki.

To se mi je najprej zdelo nemogoče, saj sem si predstavljala, da je to ogromen strošek. Rick mi je priskrbel kopico knjig o ljudeh, ki so se odločili za tak način življenja, in to z minimalnimi stroški.

Vedno bolj me je mikalo, a sem imela v Sloveniji še toliko nedokončanih stvari, da sem najprej morala opraviti z birokracijo, kot je odpoved zdravstvenega in avtomobilskega zavarovanja ter podobno.

Je starše šokiralo, ko ste jim sporočili, kaj nameravate? Da odhajate nazaj na morje in da boste živeli na jadrnici. Da, res jih je.

So vas skušali odvrniti od te odločitve? Ne, ker me poznajo in ker vedo, da se s tem ne bi nič spremenilo. Sicer pa pogrešam dom in domače, in če bi imela dovolj denarja, bi se vsako leto vračala v Slovenijo, tudi zaradi dogodkov, kot so poroke prijateljev, diplome in podobno. Vem, da je za moje starše hudo, ker me vidijo tako redko, po drugi strani pa tudi vem, da so srečni, če sem srečna jaz.

Menda ste ob prvi vrnitvi v Slovenijo prodali vse svoje imetje, prijateljem pa ob svojem 30. rojstnem dnevu, namesto da bi sprejemali njihova darila, oddajali svoje stvari. To drži? Da, vsak je dobil nekaj malega, zbirala pa sem tudi denarne prispevke, s čimer sem si potem lahko kupila fotoaparat in s tem nekako začela tudi služiti. Z eno od revij sem se dogovorila za sodelovanje in jim pošiljala reportaže s poti.

Še nikoli prej nisem pisala reportaž, a so mi dali priložnost. To je bil začetek moje nove službe. Kmalu sem ugotovila, da ljudem moje pisanje ustreza, da me radi berejo, in zdaj res veliko pišem. Tudi knjige, priročnike.

Enkrat tedensko izdajate tudi Polinezijske novice, ki so jih menda ljudje, čeprav so plačljive (za 30 člankov je treba odšteti 15 evrov), kar lepo sprejeli. Vsi so me opozarjali, da se to v Sloveniji ne bo uveljavilo, da se Slovenci izogibajo plačevanju s plačilnimi karticami prek spleta in da raje berejo zastonj. Kljub temu sem se odločila, da poskusim, da vidimo, kaj se bo zgodilo.

Zavedala sem se tveganja – tudi če bi se na novice prijavili samo trije, bi še vedno morala pisati vse leto –, a sem potrebovala denar, to pa je bil eden od načinov, da ga zaslužim. Vest o Polinezijskih novicah se je hitro razširila in prijav je zelo veliko.

O čem pištete? So to opisi poti, osebne izpovedi? Kako intimno se upate izpostaviti v teh novicah? Kar precej. Zato, ker vem, da ti zapisi niso nikjer javno objavljeni, ampak jih v svoj elektronski nabiralnik dobijo samo tisti, ki so nanje prijavljeni. Vem tudi, da ne bodo pristali v neki knjižnici in da jih ne bodo brali naši zanamci.

Pišem tudi o intimnih stvareh, banalnostih s poti, ki se meni zdijo pomembne, pišem o ljudeh, ki jih srečujem, delim svoja razmišljanja, pa tudi težave na poti. Odziv je odličen, ljudje jih radi berejo. Morda tudi zato, ker na svoj elektronski naslov vsak teden dobijo "sonce", čudovite fotografije iz eksotičnih krajev.

Kaj je največji luksuz na jadrnici? Čas in svoboda. To, da delam, kar hočem in kadar hočem. Okvire mi postavlja samo narava, znotraj teh pa delam, kar želim. Na kopnem se sploh ne zavedamo, kako svobodni bi lahko bili. Tukaj ti lahko vsak sledi po telefonu, izvohajo tvoj domači naslov. Jaz ga sploh nimam.

Ima jadranje kaj skupnega s splošno predstavo o njem? Da je prvi dan jadranja na sporedu zabava s pijančevanjem, naslednji dan se zdravi mačka, tretji dan izbruhnejo medsebojna nesoglasja … Je nekako tako? Kako je potem pri vaju, ki sta že šest let skupaj 24 ur na dan? Res je tako in ljudje, ki se nama na barki pridružijo za nekaj dni, to tudi pričakujejo. Življenje na jadrnici zame niso počitnice, ampak moje življenje, kar vedno znova poudarjam. Imam svoje delo in tu ni prostora za popivanje. Najino pravilo je, da med plovbo nikoli ne pijeva alkohola, niti piva. Na morju moraš biti 120-odstotno osredotočen.

Enako velja za odnos. Življenje na morju je za odnos velika preizkušnja. Če si nisi usojen, potem bi razmerje na jadrnici tako ali tako razpadlo po dveh dneh.

Na barki se hitro naučiš preprostega dejstva, to je, da moraš zelo hitro reševati težave, da spori ne morejo ostati nedorečeni. Ne moreš se spreti in pustiti negativne energije v zraku, ker te zamori. Na barki nimaš kam zbežati, usesti se moraš in pogovoriti.

Kakšne so vajine naloge. Kdo je šef? Jaz sem navigator, Rick je kapetan in tu se včasih malo zatakne. Moje želje so take, njegove drugačne. Moja slaba plat je, da so moje želje včasih tako močne, da spregledam, da kaj ni varno. Za kapetana pa je ravno to najpomembneje. Na barki sicer ni demokracije, kapetan je tisti, ki mora sprejeti odločitev, tudi če mi to včasih ne ustreza.

Kdo je večji mojster na barki? Rick. Vse zna popraviti. Ne vem, kako, ampak on vse zna. Moje delo je, da mu pomagam pri motorju, čistim barko, vsa dela na jamboru opravim sama, tudi barvanje in lakiranje lesa je moje delo in tega je veliko. To so plati, ki jih večina ljudi ne vidi. Življenje na jadrnici ni samo poležavanje na plaži. Daleč od tega. Jadrnica zahteva ogromno dela.

Je res, da mesečno porabita samo 800 evrov? Manj, 600 evrov. Približno 20 odstotkov nameniva za barko, 60 odstotkov za hrano in 30 za vse preostalo, kot je internet in podobno.

Kako visok strošek je marina? Izredno visok, zato se nikoli ne zasidrava v marinah. Tokrat je to izjema. Najina jadrnica Calypso je trenutno v marini na Tahitiju.

V Slovenijo sem pripotovala s Fidžija, kamor sva odpeljala neko barko, pri čemer sva kar dobro zaslužila. Tako sva si sploh lahko privoščila počitnice.

Zakaj ste se v Slovenijo vrnili ravno zdaj? Zaradi domotožja. Z družino in prijatelji se sicer slišimo po Skypu in elektronski pošti, vendar to ni enako. Preprosto sem si zaželela, da bi po sedmih letih božič znova preživela doma. Tu bom tudi med pustnim rajanjem. Pri nas na Krasu je pust pomembna stvar.

Kaj slovenskega ste odnesli na morje? Kuhate slovensko hrano, se spomnite slovenskih običajev ali sta z Rickom zdaj že državljana sveta? Mislim, da sva res kar bolj internacionalna. Jeva indijsko, italijansko in drugo hrano, gotovo pa se vmes najde tudi kaj slovenskega.

Kje je vaš partner trenutno? V Slovenijo ste pripotovali sami. Rick je na Novi Zelandiji, kjer piše novo knjigo in se ukvarja s turizmom.

Na zemljevidu sem si pogledala, kje natančno je Francoska Polinezija. Sredi ničesar. Težko si predstavljam, kako je potovati do tja. Vi ste za pot od Mehike do Francoske Polinezije potrebovali 32 dni. Ste občutili paniko v trenutku, ko je kopno izginilo z obzorja? Panike nisem čutila, strah pa je bil stalno prisoten. Bilo ga je malo, a je bil in tega vsekakor nisem pričakovala. Na odprtem morju so dnevi lahko čudoviti, so pa tudi dnevi, ko si stalno zaskrbljen. Zavedaš se, da ti, če se karkoli zgodi, nihče ne more pomagati.

Ko sva se pripravljala na to pot, je Rick barko pripravljal tako, kot da se odpravljava na Antarktiko. Takrat se mi je zdelo, da pretirava, ko sva se znašla sredi Tihega oceana, pa sem vedela, da je imel prav. In zato sem mu bila zelo hvaležna. Sredi oceana moraš namreč imeti zagotovilo, da bo vse v redu. To, da sva poznala vsak kotiček svoje barke in da je bila odlično tehnično pripravljena, me je po psihološki plati zelo razbremenilo.

Na morju se lahko zgodi marsikaj. Imata pripravljene rezervne scenarije, če bi se zgodilo kaj hujšega? Seveda. Vse te scenarije trenirava. Kaj storiti, če eden pade v vodo, kako ga rešiti, kaj storiti v primeru res visokih valov in podobno. Pri tem so izkušnje ključnega pomena in toliko pomembneje je, da več let jadraš ob obali, si tako nabiraš izkušnje in se šele potem opogumiš za potovanje po Tihem oceanu.

Na potovanju srečujeta veliko ljudi. Kakšne so vajine izkušnje? Predvidevam, da piratov v tem delu sveta ravno ni. Pirati so, ampak na drugem koncu sveta, v Somaliji, pa tudi Indonezija postaja vedno bolj nevarna. S sosedi na morju je tako kot na kopnem. Imaš dobre in slabe sosede. Ena od prednosti življenja na morju je tudi ta, da če ti sosedje niso všeč, preprosto dvigneš sidro in se premakneš drugam.

Je pri morjeplovcih tako kot pri alpinistih in klicu gora? Njih pokliče gora, vas pa morje? Natanko tako. Mene je Tihi ocean klical že dalj časa in vedela sem, da bom enkrat morala odpotovati tja. Ricka ni klicalo tako kot mene, on bi bil povsem srečen tudi kje drugje. V Mehiki, na primer, kjer sva bila nazadnje. Je pa zdaj obema lepo. Polinezija je res prečudovita.

Kaj počneta? Kakšen je vajin vsakdan? Odvisno. Veliko je jadranja, ker so razdalje med skupinami otokov, ki spadajo pod Francosko Polinezijo, ogromne. To je tako, kot če bi jadral od Pirana do Turčije, na primer.

Vsaka stvar mi vzame ogromno časa. Če grem nakupovat, mi to vzame skoraj ves dan. Najprej moram s kajakom odveslati do obale, nakupiti stvari, se vrniti na barko. Vsako stvar moram odviti iz embalaže, saj si ne moreva privoščiti, da bi na ladji imela odpadke. Na vsako konzervo moram napisati, kakšna je njena vsebina, če bi se embalaža zmočila, tega namreč ne bi več mogla razbrati. Vso sadje in zelenjavo moram umiti, zaviti v časopis. Težava je tudi v tem, da je treba kupiti različno zrelo sadje in zelenjavo, da ne dozori in se pokvari vse naenkrat. No, vse te smeti moram potem odnesti nazaj na obalo in tako naprej.

Kako si pereta perilo? Na roke.

V reki? Da, v reki ali deževnici, ki jo zbirava na barki.

Deževnico tudi pijeta? Da, do zdaj zaradi tega nisva imela nobenih težav. Tudi filtrirava je ne. Verjetno je to na odprtem morju manjša težava, kot bi bila nekje ob obali. Od časa do časa prosim katerega od domačinov, da mi rjuhe opere v pralnem stroju, drugače pa jih postaviš malo na dež, malo na veter in je čisto (smeh).

Kako ohranjate žensko plat na barki? Predvidevam, da manikira, ličenje in podobno ne pride v poštev. Ne, sicer se res nikoli nisem ličila ali nosila visokih pet. Na barki sem večinoma oblečena v paree. Naučila sem se ogromno načinov zavezovanja in ugotovila, da si lahko lep tudi, če si ogrnjen samo v "cunjo". Verjamem, da je to na kopnem čudno, na obali pa ni nič posebnega. Svojo ženskost izražamo na drugačen način.

Kako pogosto na barko sprejmeta goste? To bi lahko bil znaten vir zaslužka. Zelo redko. S tem so tudi za naju običajno stroški višji. Hitro se namreč kaj zgodi, poškoduje in ponavadi sva finančno na koncu na ničli.

Gostov nimava zato, da bi s tem kaj zaslužila, običajno se nama pridruži kdo, ki bi želel živeti tako kot midva. Sicer vsakemu dava vedeti, da to niso počitnice, ampak življenje.

Kaj je poleg pisanja vajin vir zaslužka? Prej ste omenili, da sta neko barko pripeljala do Fidžija. Je tega veliko? Na tem področju je veliko možnosti in zaslužek je zelo dober, vendar mislim, da tega ne bova nikoli več izkoristila.

Zakaj ne? Ker je to preveč stresno, dosti lažje je napisati dva članka. Običajno je tako, da si, če je obdobje pravo za plovbo in vreme lepo, barko peljejo sami, če so razmere slabe, pa prosijo druge.

Živita na 11-metrski jadrnici z imenom Calypso. Vmes sta jo želela prodati, pa si skoraj premislila, na koncu si je na vajino srečo premislil kupec. Koliko sta plačala zanjo? 27 tisoč evrov, kar je res zelo malo za tako dobro barko.

No, zdaj je že kar znana. Vsi vaši bralci jo poznajo. Da, tudi na televiziji so jo že predstavili. Lani naju je obiskala osemčlanska ekipa iz britanske televizije Channel5 z znanim avanturistom Benom Foglom. Ta obiskuje ljudi, ki živijo kot v divjini (New Lifes in the Wild).

Vse skupaj je bilo zelo naporno in drugače, kot sem si predstavljala, izdelek pa je zelo ličen. Režiserka nama je napisala scenarij in vse skupaj smo morali odigrati. Očitno si je oddajo ogledalo veliko ljudi, saj naju zaradi nje večkrat prepoznajo na cesti (smeh).

Kako predvidljivo je vajino življenje, če sploh? Zelo nepredvidljivo. Lahko sicer narediva načrt, vendar je čar takega načina življenja ravno v tem, da ga lahko spreminjaš.

Kako realni so vajini načrti o potovanju s konji po Evropi, z barko po evropskih kanalih in podobno? Bomo videli. Verjetno bova še kar nekaj časa živela na barki, če bova počela karkoli drugega, pa mora biti to nekaj takega, da se bova s to službo lahko premikala po svetu ali da bo šlo za krajše projekte.

Je pa res, da včasih pogrešam kopno. Rada bi imela pse, Rick pa konje, vendar so to želje, ki bi naju preveč vezale na kopno. V igri je več različnih možnosti.

Je povečanje družine ena izmed njih? Za zdaj še ne, vendar mislim, da bi bila tudi družina povsem združljiva z življenjem na morju. Poznam kar nekaj takih družin in s tem nimajo težav.

Ti otroci me vedno presenetijo. Pogovarjajo se kot odrasli, so spoštljivi, odgovorni, radovedni, govorijo več jezikov. Vedno se spomnim na svoje učence in se vprašam, koliko dobrega šola sploh naredi.