Ledene jame, svetovno čudo

Temačen gozd je bil čudovita senca v vročem poletnem dnevu. Nikjer nikogar, le narava. Po slabih dvajsetih minutah hoje smo prispeli do jame. Na videz niti ni dejala vtisa, da je jama, bolj globočina. Začeli smo se spuščati. Z vsakim korakom nas je bolj zeblo. Drevesa so ostala visoko zgoraj, rastje je postalo redko, kot da bi se v resnici vzpenjali na goro. A smo se spuščali. Na dnu jame, tam, kjer se je v resnici začel vhod v podzemno jamo, je bil sneg. Sredi avgusta je bilo in neznansko smo se razveselili zrnastega južnega snega. Dolgo smo sedeli v hladu. Nato pa odrinili nazaj gor, v gozd, v vroč poletni dan.

Ne, tole ni bilo v eksotičnih krajih. Ali pač, če je Trnovski gozd eksotična destinacija. V Trnovskem gozdu imamo ledeno jamo, ki je nekoč slovela daleč naokoli. Uradno se imenuje Velika ledena jama v Paradani ali Velika ledenica v Paradani. Globoka je 650 metrov, dolga pa dobre štiri kilometre. Vhod vanjo je na višini malo nad tisoč metrov, ob vznožju Golakov. Njena slava je bila na vrhuncu v 19. stoletju, ko so iz jame led v velikih kladah vozili v Trst in Gorico. Menda so ga prodajali tudi ladjam, ki so robo vozile v Egipt. Ni sicer znano, ali je zdržal vse do Egipta, a v času pred hladilniki je bil zelo pomembno blago.

Zgodba o ledeni jami je res primerna za vroče dni. Je pa tudi primerna za recesijske čase. Znova se moramo naučiti, da nenavadnih stvari ne vidimo le v daljnih krajih, temveč tudi tu, pri nas, v Podalpju. Mogoče bi se lahko tako kot pri hrani, kjer se vračamo nazaj na slovensko, tudi pri potovalnih doživetjih spet vrnili pred domači prag. Ker se pri nas skrivajo takšna čudesa, kot je ledena jama, res ne potrebujemo Eifflovega stolpa, da bi doživeli otroško radost navdušenja. Kot rečeno – dovolj je že nekaj metrov snega v avgustu.