Zapis, ki je pretresel Slovenijo

S temi besedami se začenja nadvse oseben in čustveno pretresljiv zapis Nataše iz Trebnjega, ki si želi, da bi se iz njene izkušnje izgube otroka naučili dragocene lekcije odzivanja na smrt. Zapis se je prejšnji konec tedna širil po družbenih omrežjih kot požar, Nataši pa so se oglašale mamice s podobno zgodbo ali izkušnjo žalovanja v katerikoli obliki.

Celoten zapis si lahko preberete na Facebooku:

Neopremljeni z znanjem za odziv ob smrti

"Žal sem zaradi izkušnje smrti svojega otroka ugotovila, da so ljudje zelo slabo 'naučeni', kako se spoprijeti s smrtjo in kako se odzvati, kaj narediti in kaj reči pred žalujočim staršem," poudarja 32-letna socialna delavka, ki se v dnevnem centru v Trebnjem ukvarja z romskimi otroki.

"Žal je večina vas s svojim (ne)odzivom na mojo rano posula še več soli. Verjamem, da ste bili 'dobronamerni', vendar žal niste bili v tolažbo ali oporo. Kombinacija izgube otroka in napačnih odzivov okolice je 'za znoret boleča'," opozarja.

Foto: Osebni arhiv

Usodna diagnoza - razvojna napaka, nezdružljiva z življenjem

Natašina zgodba je pretresljiva iz več razlogov. Zanosila je po več kot petih letih spopadanja z neplodnostjo, se vso nosečnost borila s hudo slabostjo, potem pa v 20. tednu nosečnosti na rutinskem morfološkem pregledu, kjer bodoči starši na ultrazvoku prvič vidijo organe svojega otročička, dobila diagnozo, ki ji je spodnesla tla pod nogami.

"Zdravniki so nama z možem povedali, da ima najin otrok hudo razvojno okvaro in da verjetno ne bo preživel," nam je Nataša pripovedovala dobra dva meseca po smrti sina, ki sta ga z možem poimenovala Alen.

"Naslednjih devet tednov je bilo zelo bolečih in napornih," se spominja sogovornica. Nesprijaznjena z usodo sta opravila vse mogoče preglede in posvete, obiskovala različne zdravnike, iskala kanček upanja, a je bila novica vsakokrat samo še slabša: razvojna napaka, nezdružljiva z življenjem.

Umetna prekinitev nosečnosti in porod v 29. tednu

Čustveno izčrpavajočim tednom sta sledila umetna prekinitev nosečnosti in porod v 29. tednu. "To pomeni, da sem imela devet bolečih tednov časa, da se pripravim na sinovo smrt. Morda je to olajševalna okoliščina, če jo primerjamo z izkušnjo, s katero se morajo spoprijeti mamice, ki otroka izgubijo povsem nepričakovano. S tem se tolažim."

Rodila je po naravni poti, ne s carskim rezom. "To je praksa medicinskega osebja, saj se telesu tako naredi manj škode, tudi za nadaljnje nosečnosti," je razložila.

O vsem, kar jo čaka, se je izdatno podučila. "Tako sem dokaj natanko vedela, kaj se bo zgodilo. Tudi to, da bom morala vložiti na roke napisano in podpisano prošnjo za prekinitev nosečnosti, kar je grozljiva izkušnja, in da se bom takoj po porodu morala odločiti za obliko pokopa."

Načini žalovanja so različni

Poudarila je, da žalovanje za otrokom poteka na več različnih načinov. Da si dobri in katastrofalni dnevi podajajo roko iz dneva v dan, da je včasih zelo težko in da si pomaga s tem, da preprosto sprejme svojo žalost. Takrat ji vsaj malo odleže.

***

Nataša avgusta letos. Foto: Osebni arhiv Zakaj ste se odločili napisati besedilo, v katerem ste opozorili na neprimeren odnos do žalovanja oziroma smrti, s katero se spoprijemajo znanci? Kaj vas je pri odzivu okolice najbolj zmotilo in prizadelo?

Ni me zmotilo prvih 50 napačnih odzivov, ki sem jih bila deležna, mi je bilo pa vse težje, ko so se neprimerni in boleči odzivi, komentarji, ignoranca in delanje, da se ni nič zgodilo, kopičili. Na primer odziv, saj sta še mlada, saj bosta imela drugega otroka, in podobni.

Ste bili v porodnišnici, kjer ste 8. septembra v 29. tednu nosečnosti rodili mrtvega otroka, deležni psihološke pomoči? So vas pripravili na to, da proces žalovanja lahko traja več let, ne samo mesecev?

Da, poleg tega sem že prej poskrbela za zelo dobro podporno mrežo. Tako pri svojem možu kot družini in prijateljih, svojih psih, največjo pomoč pa sem dobila v podpornih skupinah, kot so društvo Solzice za pomoč po smrti otroka ter FB-skupini Mamice angelčkov in Mamice, ki smo izgubile svojega otroka. V teh skupinah sem se ogromno naučila, vendar zdaj tam nisem več aktivna. Ko sem se priključila skupini Mamice angelčkov, nas je bilo tam 650, čez tri mesece je številka narasla že na 709. Grozno. To so številke, ki so me šokirale. Trga se mi srce, ko vidim, koliko je takšnih primerov smrti.

Vam je težko govoriti o svoji izkušnji?

Ne, ne moti me, če moram govoriti o tem, ravno nasprotno, to mi pomaga. Ker sem bolj depresivne narave, se zavedam, da bi me, če bi se zapirala vase, to sesulo. Zelo zavestno sem se odprla svetu. Pravijo, da pomaga, če govoriš. Meni res pomaga, vem pa, da drugim ni všeč, če govorim o tem. Češ, kar govori, samo z mano se ne pogovarjaj o tem.

Z možem sta se odločila novico o smrti sina deliti na Facebooku, tako kot bi to storila v primeru rojstva.

Res je, tako kot bi objavila novico o sinovem rojstvu, sva objavila tudi novico o njegovi smrti. Če tega ne bi storila, bi to pomenilo, da se pretvarjava, kot da se to ne bi zgodilo.

Mamice s podobno izkušnjo so mi tudi svetovale, naj Alena fotografirava, naj narediva odtise njegovih nogic in rokic, vzameva pramen las, ga oblečeva ... Danes vse hraniva v posebni škatli spominov. Tudi dokument o rojstvu. Na centru za socialno delo, kamor sem ga odnesla zaradi porodniške, so ga vzeli, češ da ga ne potrebujem, a sem se vrnila ponj, ker čutim, da ga potrebujem za spomin. Želim imeti vse, kar je povezano z njim, saj so spomini vse, kar imam, vse, kar sem odnesla iz porodnišnice.

To je težka, predstavljam si, da najtežja preizkušnja za posameznika, preizkusi pa tudi partnerski odnos. Kaj je to pomenilo za vajinega?

Najin odnos je zelo trden že od nekdaj. Vem, da se moški po takih preizkušnjah pogosto zaprejo vase. To mi pišejo tudi mamice na Facebooku. Svojega sem spodbujala, da je govoril o najinem otroku, da se je zjokal. Veliko sem prebrala na to temo. Vem, da mama in oče žalujeta po svoje in da je najbolje, da to tudi sprejmemo. On sprejema moje pisanje, moje žalovanje, jaz pa razumem, če je nekaj dni bolj slabe volje ... Vidim, da se nekaj dogaja. Dovoliva si, da žaluje vsak na svoj način, sva pa drug drugemu v oporo in tolažbo, ko imava slabe trenutke.

Foto: Osebni arhiv Kdaj mislite, da si boste spet dovolili biti veseli?

Že zdaj si dovolim, na začetku pa se nisem mogla veseliti. Ves čas sem bila žalostna. Moje žalovanje se je začelo zelo zgodaj. Že po 20. tednu in diagnozi na morfologiji. Mamice angelčkov so mi svetovale, naj se ne krivim, naj si ne zastavljam vprašanj, zakaj se to dogaja ravno meni in mojemu otroku … Po razumski plati razumem, da novorojenčki in dojenčki umirajo, po čustveni plati pa je seveda precej težje. Zakaj ravno moj otrok? Razumem statistiko, ni pa mi všeč. Žal mi je, da sem postala del te žalostne statistike.

Kaj pri naših odzivih vas je najbolj zabolelo?

Razumem, da je ljudi strah in da ne vedo, kako bi se odzvali. Zase lahko rečem, da so mi zelo veliko pomenili izrekanje sožalja, ponujena roka in pozornost. Najhuje je, če se pretvarjamo, da se ni nič zgodilo, in se pogovarjamo o banalnih stvareh, na primer o vremenu. Celo paleto čustev sem okusila ob vsem tem.

S svojim zapisom ste dodobra razburkali naše razmišljanje o tej temi. Vaš zapis se je razširil po spletu, oglašajo se vam mamice s podobnimi zgodbami. Lahko iz vsega tega potegnemo kaj dobrega?

Da, zaradi zapisa se je name obrnila babica iz ene od porodnišnic in se mi zahvalila za zapis. Povedala je, da imajo tudi pri njih težave s spoprijemanjem s takimi izgubami in da bo poskrbela za izobraževanja kadra. To me je zelo razveselilo. Veliko mamic angelčkov je namreč reklo, da neprimerne besede v porodnišnici pustijo globoke in boleče sledi še leta po smrti otroka.

Moja babica je bila pravi angel na dveh nogah. Mojega mrtvega otroka Alena je po porodu nežno prijela, ga očistila, zavila v pleničko in mi ga podala v roke. Z njim je delala, kot da je živ. Pogovarjala se je z njim, rekla, da je lep otroček. Tega ne bom nikoli pozabila.

Pri vsem tem ni pomembna moja zgodba, sem samo ena od mnogih, ki so izgubile otroka med nosečnostjo. Pomembna sta proces žalovanja, ki se lahko zgodi vsakemu izmed nas, in ozaveščanje o načinih odzivanja okolice.

***

Nataša še vedno nosi zapestnico, ki so ji jo nadeli v bolnišnici, nekaj dni pred porodom mrtvega sina, tisto, ki jo je dobila v porodnišnici, pa si bo v spomin na sina Alena nadela 21. novembra, na predvideni datum poroda.