SiolNET. Trendi Odnosi
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

TOP 10 stvari, ki jih morate starši vedeti pred začetkom šolskega leta

2

termometer

Za otroke od šestega do 18. leta starosti je pred vrati začetek novega šolskega leta. Kaj morate starši vedeti, da jim olajšate ta korak?

Prvega septembra bo okoli 174 tisoč učencev in 75 tisoč dijakov po dveh mesecih počitniškega direndaja, ki se je v izdihljajih avgusta pri marsikom že prelevil v nostalgijo po sošolcih, spet prestopilo prag šolskih prostorov.

Zbrali smo nekaj temeljnih šolsko obarvanih vprašanj, ki si jih te dni zastavljajo številni starši, in poiskali odgovore nanje.

1. Kako otroku pripraviti nepozaben prvi šolski dan?

2. Nikar ne pospravite igrač! Vsaj do 4. razreda osnovne šole.

3. Delo za šolo naj se začne prvi šolski dan

4. Otrok naj ima termin, ko "živi" samo za šolo

5. Učitelj je v šoli "šef", a ne vedno

6. Uči se sproti, ne kampanjsko!

7. Otrok naj bo čim bolj samostojen

8. Naloga: na jedilni mizi ali v svoji sobi?

9. Koliko dejavnosti je ravno prav in kako je z neprostovoljno taksi službo?

10. Pohvalimo trud, ne ocene

"Otroka ne pripravljate na šolo. Ne zganjajte panike. Poskrbite le, da mu bo prvi šolski dan ostal v lepem spominu. To v praksi pomeni, da po koncu uvodnega dne otroka peljite tja, kjer se rad zadržuje. To je lahko igrišče, slaščičarna, skratka nekaj lepega, kar otroku ostane v prijetnem spominu," svetuje Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, ki svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenaša na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke.

"Otroka ne pripravljate na šolo. Ne zganjajte panike. Poskrbite le, da mu bo prvi šolski dan ostal v lepem spominu," priporoča specialni pedagog Marko Juhant. "Otroka ne pripravljate na šolo. Ne zganjajte panike. Poskrbite le, da mu bo prvi šolski dan ostal v lepem spominu," priporoča specialni pedagog Marko Juhant.

Kot konkreten primer navaja zgodbo enega od vzhodnjaških narodov, ki je imel navado, da so otroci na prvi šolski dan dobili tablice.

"Te so bile sicer temne barve, a prvi dan so bile povsem bele, saj so bile premazane s sladkim premazom. Otroci so morali polizati premaz, pod njim pa se je skrival neki napis. Prvi signal, ki ga je otrok na ta način deležen, je, da sta učenje in branje nekaj sladkega. Nekaj podobnega bi se v prenesenem pomenu moralo zgoditi tudi našim otrokom. Pa s tem ne mislim nekaj v formalnem smislu, ampak nekaj, kar bi jih ob spominu na prvi šolski dan vedno pogrelo od znotraj," svetuje Juhant.

Tudi psihologinja Lea Beznik se strinja, da je prvi šolski dan za otroke poseben dan. "To je zanje prelomnica in tega ne smemo spregledati. Lepo je, da otroku polepšamo dan, da ga peljemo na sladoled, ga povprašamo, kakšna pričakovanja ima in podobno."

"Otroku ne govorimo samo, kako bo vse super in krasno, ampak mu prav tako povejmo, kaj ne bo tako prijetno," svetuje psihologinja Lea Beznik. "Otroku ne govorimo samo, kako bo vse super in krasno, ampak mu prav tako povejmo, kaj ne bo tako prijetno," svetuje psihologinja Lea Beznik.

"Torte vam sicer ni treba kupovati, pomembno pa je, da otrok lahko z nami govori o tem, kako je minil prvi šolski dan, da tega ne ignoriramo," svetuje Beznikova in dodaja: "Seveda pa je po drugi strani tudi pomembno, da otroku ne govorimo samo, kako bo vse super in krasno, ampak da mu prav tako povemo, kaj ne bo tako prijetno," nadaljuje Beznikova. "Da včasih kaj ne bo šlo v prvem poskusu in da se bo treba bolj potruditi, da bo včasih dolgčas, pa bo kljub temu treba zdržati in se zadržati, naj ne vleče sošolca za lase, klepeta itd."

Kar zadeva igranje in začetek "resnega" dela življenja, Marko Juhant svetuje, naj starši zaradi začetka šole nikar ne pospravljajo otrokovih igrač.

"Barbike, 'wingsice', legokocke naj do 4. razreda ostanejo tam, kjer so. Eden največjih grehov je, da otroku rečemo, da je igre konec in da ga zdaj čaka šola," opozarja Juhant. "Barbike, 'wingsice', legokocke naj do 4. razreda ostanejo tam, kjer so. Eden največjih grehov je, da otroku rečemo, da je igre konec in da ga zdaj čaka šola," opozarja Juhant.

Tudi Beznikova se strinja, da starši igrač zaradi šole ne smejo umikati pred otrokom. "Nikakor! Otroci že tako nimajo dovolj otroštva. Otroci se danes že tako ali tako premalo igrajo. Že čisto majhne jih vozimo na krožke in jim tako jemljemo čas, ki bi ga morali imeti za igro. Vsaj popoldne moramo otrokom dovoliti, da se še vedno igrajo. Kocke in barbike naj ostanejo tam, kjer so bile. Dokler jih otrok želi, naj jih ima," pravi.

Če so danes, 31. 8., na koledarju počitnice, potem je 1. september začetek novega šolskega leta in pika.

Ritual priprave na šolo naj se začne že prvi šolski dan. "1. septembra naj se začne zares. Otrok naj zavije zvezke, spozna svoje knjige in začne z delom," predlaga Juhant.

Pametno je tudi, da otroci ponovijo poštevanko. Ogromno otrok jo med počitnicami pozabi. Pametno je tudi, da otroci ponovijo poštevanko. Ogromno otrok jo med počitnicami pozabi.

"Namesto tega, da mama že ves avgust zavija zvezke in knjige, naj to otroci skupaj z mamo storijo po prvem šolskem dnevu. Učbenike naj pregledajo doma, ne pa da prvo šolsko uro občudujejo knjige, namesto da bi sledili razlagi učitelja ali učiteljice. Pametno je tudi, da otroci ponovijo poštevanko. Ogromno otrok jo med počitnicami pozabi," opozarja Juhant.

Psihologinja Lea Beznik staršem svetuje, naj otroku že takoj na začetku šolskega leta določijo termin v dnevu, ki naj bo rezerviran za učenje.

"Ali bo to 20 minut, 45 minut ali ena ura, ni tako pomembno, pomembneje je, da se otrok na ta termin navadi. Če se nima kaj učiti, naj ta čas šili barvice ali kaj podobnega, skratka, počne naj nekaj za šolo," svetuje.

Če otroci na čas, rezerviran za učenje, radi "pozabijo", se staršem to ne sme pripetiti. Če otroci na čas, rezerviran za učenje, radi "pozabijo", se staršem to ne sme pripetiti.

To naj bo čas brez telefona in računalnika, še pravi Beznikova. "Čas, ko sedi za svojo mizo. Po nekaj tednih bo to za otroka postala rutina, ki ga bo na prijazen način prisilila, da se bo takrat ukvarjal s šolo. Seveda pa to zahteva precej naše doslednosti in vztrajnosti. Otroci na ta čas radi hitro 'pozabijo', mi pač ne smemo," še opozarja vodja centra za svetovanje in usmerjanje otrok, mladostnikov in staršev Platea.

Če je še pred nekaj desetletji beseda učitelja veljala toliko, kot da bi bila sveta, je v zadnjih letih v očeh otrok postala precej manj vredna. Predvsem po zaslugi staršev, ki pred otroci omalovažujoče govorijo o učiteljih in njihovem delu.

Juhant predlaga, da starši učitelja pred otrokom nikoli ne smejo blatiti, tako kot ne smejo blatiti policista in župnika, saj sicer otroci dobijo občutek, da ti ljudje niso v redu in da jih ni treba spoštovati. Prva tako naj se pred otrokom ne pogovarjajo o tem, kako nesposoben je učitelj ali kako nenormalno veliko dela nalaga njihovemu otroku, saj bo otrok to slišal in začel izkoriščati.

Beseda učitelja je v zadnjih letih v očeh otrok postala precej manj vredna. Predvsem po zaslugi staršev, ki pred otroci omalovažujoče govorijo o učiteljih in njihovem delu. Beseda učitelja je v zadnjih letih v očeh otrok postala precej manj vredna. Predvsem po zaslugi staršev, ki pred otroci omalovažujoče govorijo o učiteljih in njihovem delu.

"Ker bo vedel, da je mama na njegovi strani, da je tudi mama prepričana, da ima naloge preveč, se bo učiteljici kdaj tudi uprl, saj ve, da bo mama samodejno stopila na njegovo stran," razlaga Juhant in svetuje, naj starši ohranjajo ravnotežje, "zato pa jih imamo."

Seveda pa obstajajo tudi primeri, ko se morajo starši postaviti na otrokovo, ne učiteljevo stran. "Če se začnejo ponavljati hude stvari, če je otrok izpostavljen resnim nevarnostim, potem ga je treba zaščititi. Če pa ga učitelj zgolj užali ali kaj podobnega, pa ta zaščita ni potrebna," dodaja Juhant.

Pogovori o pomembnosti sprotnega učenja so običajno na sporedu takoj na začetku novega šolskega leta. Tako doma kot v šoli, ko učitelji hvalijo pomen sprotnega učenja, ki olajša delo na dolgi rok. No, žal se učencev običajno ne dotakne kaj dosti.

Beznikova zato svetuje, naj otrok na listek vsak dan sproti, takoj po pouku, zapiše seznam opravil, ki mu bo vse skupaj precej olajšal.

"Otrok naj na listek napiše seznam obveznosti. Ko jih opravi, naj jih obkljuka ali prečrta. Tako bo vsak trenutek vedel, kaj ga čaka, ne pa da se bo nanje spomnil ob 21. uri, ko bo za vse že zdavnaj prepozno," svetuje Lea Beznik. "Otrok naj na listek napiše seznam obveznosti. Ko jih opravi, naj jih obkljuka ali prečrta. Tako bo vsak trenutek vedel, kaj ga čaka, ne pa da se bo nanje spomnil ob 21. uri, ko bo za vse že zdavnaj prepozno," svetuje Lea Beznik.

Psihologinja predlaga tudi sestavo tedenskega popoldanskega urnika, kamor naj otrok vključi čas za učenje, za ponovitev snovi in za dejavnosti, starši pa naj potem pri tem urniku dosledno vztrajajo.

Otroci naj si seznam obveznosti zapišejo v koledarček, zadolžitve, kot so naredi nalogo iz matematike, pobriši posodo, sprehodi psa itd., pa označijo tudi na telefonu ali računalniku.

Starši se prehitro ujamejo v začaran krog pretirane uslužnosti (beri: strežbe otrokovim željam), kar pomeni, da otrokom pripravljajo torbo, v primeru pozabljivosti v šolo prinašajo šolske potrebščine in podobno.

Lea Beznik staršem svetuje, naj otroka že od prvega razreda navajajo na samostojnost.

"To pomeni, da otroci sami pripravijo torbo, starši pa naj potem samo preverijo, ali je vse na svojem mestu. Nikar mu ne zlagajmo potrebščin v torbo! Otrok naj sam poskrbi zase, mi smo mu v oporo le kot nadzor. Če v prvem razredu vse delamo namesto otroka, se bo na to seveda navadil in ga bo težko odvaditi."

Pripravljanje torbe je naloga otroka, nikar tega ne počnite namesto njega. Pripravljanje torbe je naloga otroka, nikar tega ne počnite namesto njega.

Pri vprašanju o tem, ali naj otrok nalogo dela sam v svoji sobi oziroma svojem kotičku ali za mizo v skupnem prostoru, kjer se zadržuje vsa družina, so mnenja naših sogovornikov različna.

"Otroci naj čim prej začnejo naloge pisati v svoji sobi oziroma v svojem prostoru," svetuje Beznikova. "Dogaja se namreč, da se otroci navadijo, da med pisanjem domače naloge pri starših preverjajo odgovore.

To pomeni, da mama kuha, zraven pa prikimava ali se mršči, če kaj ni v redu. Otrok se tako navadi, da takoj dobi neko potrditev oziroma opozorilo, če razmišlja v napačno smer. V šoli potem pričakuje podobno, in ker tega od učiteljev pri preverjanju znanja ne dobi, je zmeden in si ne zaupa, črta odgovore, posledično pa mu zmanjkuje časa. Če otrok nalogo izpolnjuje za jedilno mizo, je morda res videti, da nalogo dela sam, ni pa nujno, da jo res.

Zato je dobro, da vsaj del naloge naredi v svoji sobi ali na samem, da se sam skoncentrira in si začne zaupati, potem pa lahko nalogo pregleda skupaj s starši. Če ne gre drugače, kot da otrok nalogo dela v skupnem prostoru, naj se starši zadržijo in naj bo kimanja in druge mimike čim manj. Recite mu: 'Dokončaj, pa bova potem pogledala.'"

Dobro je, da otrok vsaj del naloge naredi v svoji sobi ali na samem. Dobro je, da otrok vsaj del naloge naredi v svoji sobi ali na samem.

Marko Juhant otrok ne bi tako hitro poslal v svojo sobo. "Otrok se na svojem lahko uči šele takrat, ko doseže določen rezultat. Če recimo dobi nekaj lepih štiric, ga povprašajte, ali se čuti spodobnega, da se uči na svojem. Če izbere svojo sobo, naj se uči tam. Sam."

Bolj kot to, kje se otrok uči, se mu zdi pomembno, kako se uči oziroma dela domačo nalogo. "Nikar ne sedite ob otroku, medtem ko dela domačo nalogo, sicer hitro pridete v položaj, ki spominja na to, da porod ni bil opravljen do konca. Mama dvigne rit, otrok pa svinčnik! To v praksi pomeni, da delo preneha takoj, ko se mama umakne."

Pomembno je tudi to, da je prostor, kjer se otrok uči in ustvarja, pravilno urejen. Pedagoginja Lea Čerin priporoča, naj bo miza, kjer se otrok uči, dovolj razsvetljena. "Svetloba naj pada s prave strani. Pri desničarjih z leve in pri levičarjih z desne strani," svetuje sogovornica in dodaja: "Prostor, kjer se otrok uči, mora biti ustrezno urejen. To pomeni, da so na njegovi mizi samo tisti delovni pripomočki, ki jih potrebuje za učenje, saj se tako izogne časovno potratnemu iskanju manjkajočih potrebščin."

"Starši naj bodo pri načrtovanju otrokovih dejavnosti iskreni," svetuje Saša Poljak Lukek. "Kolikor jih zmorejo tako starši kot otroci, toliko naj jih torej tudi realizirajo." "Starši naj bodo pri načrtovanju otrokovih dejavnosti iskreni," svetuje Saša Poljak Lukek. "Kolikor jih zmorejo tako starši kot otroci, toliko naj jih torej tudi realizirajo." Mnenja o tem, koliko dejavnosti naj si otrok izbere, so zelo različna, velja pa splošno prepričanje, da jih je običajno preveč. To se odraža tudi v utrujenosti staršev, ki svojo vlogo dojemajo le še kot taksi službo.

Saša Poljak Lukek, specialistka zakonske in družinske terapije, staršem predlaga, naj se najprej vprašajo, koliko dejavnosti otroci zmorejo in koliko jih zmorejo sami, saj se s tem povsem proti lastni voljo prelevijo v taksiste.

"Starši naj bodo pri načrtovanju otrokovih dejavnosti iskreni," svetuje. "Kolikor jih zmorejo tako starši kot otroci, toliko naj jih torej tudi realizirajo."

Psihologinja Lea Beznik predlaga, naj bo dejavnosti toliko, da lahko otrok popoldne v miru naredi domačo nalogo in mu še vedno ostane nekaj prostega časa in možnost, da se lahko v miru sprosti.

"Samo ena dejavnost naj bo taka, da mora vanjo vložiti veliko napora (recimo glasbena šola), preostale dejavnosti naj sproščajo, vsaj ena naj bo povezana z gibanjem. Vem, da bi otroci marsikaj radi, tudi odrasli bi, a za to ni dovolj časa. In tega se morajo zavedati tudi otroci," pravi.

Beznikova opozarja tudi na to, da dejavnost ni igra, ki sodobnim otrokom manjka, pač pa gre za strukturirano dejavnost, kjer ni prostora za domišljijo. "Ko otrok igra tenis, igra tenis. Vse lepo in prav, ampak tam bi lahko uporabil domišljijo samo, če bi se pogovarjal s teniško žogico, seveda pa se ne," dodaja.

Marko Juhant predlaga, naj otrok izbere vsaj eno dejavnost, pri čemer je najpomembnejše to, da pri njej vztraja vsaj pol leta. "Ponavadi je tako, da bi otrok, ko se enkrat začnejo obremenitve in ni vse tako, kot si je zamislil, dejavnost najraje takoj opustil. Naj vztraja, morda pa mu postane všeč."

Čeprav so starši vajeni, da pohvalijo ali pograjajo oceno, pa pedagogi raje vidijo, da se bolj kot oceno pohvali trud.

"Bolj kot oceno je treba pohvaliti in opaziti ter omeniti trud, ki ga je otrok vložil v dosego ocene. Ocena ni pravi pokazatelj, trud pa dolgoročno je," je prepričana Beznikova. "Mogoče je, da se je otrok res veliko učil, pa je imel potem na dan preverjanja zdravstvene težave in se odrezal slabo. Mogoče je bilo ravno obratno in je z malo truda dobil lepo oceno."

"Najpomembneje je, da je otrok naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi dosegel dober rezultat," je prepričan psiholog Darko Hederih. "Najpomembneje je, da je otrok naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi dosegel dober rezultat," je prepričan psiholog Darko Hederih.

Podobno razmišlja tudi psiholog Darko Hederih, ki meni, da starši delajo veliko napako, ker vrednotijo rezultate, namesto da bi vrednotili pot, ki je otroka pripeljala do rezultata.

"Pomembno je, da pohvalimo otroka, ki se je zelo potrudil, pa čeprav zaradi različnih vzrokov, na primer zmanjšanja sposobnosti, okoliščin pri nekem učnem predmetu, ni dosegel takšnega rezultata kot nekdo, ki je vložil manj truda. Najpomembneje je, da je otrok naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi dosegel dober rezultat. Če ga je dosegel, pa je še toliko bolje," pravi Hederih, avtor vprašanj za izobraževano oddajo Male sive celice.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin