Stari starši in vnuki – zavezništvo brez meja

Otrok vam je nekega dne sredi zdravega medgeneracijskega spora v solzah zabrusil: "Preselil se bom k babici. Ona je bolj prijazna!" Bili ste prizadeti in celo užaljeni. Vendar ste lahko prepričani, da ima babica v njegovem življenju pomembno in nenadomestljivo vlogo, medtem ko je vam prepuščena vloga neusmiljenega vzgojitelja, ki bi jo včasih rade volje prepustili starim staršem. Zgoraj opisani položaj nakazuje, da so vloge staršev in starih staršev pravilno razporejene in izpolnjene. Stari starši imajo vlogo čustvenega pristana, ki ga otroci potrebujejo kot hrano in vodo. Vez med vnuki in starimi starši je po čustveni moči in vplivu primerljiva le z odnosom med starši in otroki. Sociologi zagotavljajo, da trigeneracijska družina – stari starši, starši in otroci – ne obstaja več, vendar za otroke še kako obstaja. Gospodinjstva, v katerih skupaj živijo tri generacije, so morda res že stvar zgodovine, mreža razširjenega gospodinjstva, ko stari starši živijo nekje v bližini in so aktivni pri vzgoji otrok, pa je še kako sodoben pojav.

Vsi otroci vedo, da so tudi vnuki, in vsi stari starši vedo, da so tudi stari starši. Če stari starši dobro izpolnijo svojo vlogo, potem hkrati ustvarijo tudi trigeneracijsko družino, je prepričan dr. Arthur Kornhaber v knjigi Grandparents – Grandchildren (The Vital Connection). Če tega ne naredijo, v najboljšem primeru postanejo le statisti v življenju dvogeneracijske jedrne družine. Ne glede na to, kako stari starši izpolnjujejo svojo vlogo, pa vplivajo na čustveno blaginjo svojih vnukov, v dobrem ali slabem, že samo zato, ker obstajajo.

Vzgajanje ni glavna skrb starih staršev

Čustvena povezanost med starimi starši in vnuki je edinstvena, saj med njimi ni običajnih sporov, ki se odvijajo med starši in otroki. Babicam in vnukom ni treba narediti ničesar, da so srečni drug z drugim, njihova sreča je že samo v tem, da so skupaj. O vlogi, ki jo imajo stari starši v življenju otrok, smo se pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije dr. Andrejo Poljanec iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD Ljubljana).

"Za stare starše je zelo lep občutek, ko ob vnukih začutijo, da jih ni več tako strah, kot jih je bilo ob svojih otrocih. Drobne stiske in težave veliko hitreje začutijo, opazijo in tudi brez problema rešijo, veliko bolj se sprostijo, včasih še močneje kot pri svojih otrocih začutijo nežnost, predanost temu nežnemu bitjecu, saj nimajo več drugih skrbi po preživetju, službi. Prav tako jih je manj strah vzgajanja, saj to ni več njihova skrb," je o posebni navezanosti povedala dr. Andreja Poljanec in dodala, da vnuki starim strašem prinašajo novo upanje, veselje, širijo obzorja, hkrati pa dajejo občutek polnosti, da je njihovo življenje omogočilo, da gre življenje naprej. Stari starši so nezamenljivi, tudi oni so tisti, ki otrokom dajejo občutek varnosti, ljubljenosti, pa tudi umirjenosti in sproščenosti.

Otroci hrepenijo po ljubljenosti, umirjenosti in sproščenosti

Dedki in babice se po nekem nenapisanem pravilu med seboj dobro razumejo, saj po besedah terapevtke Andreje Poljanec otroci hrepenijo po ljubljenosti, umirjenosti in sproščenosti, kar je pogosta karakteristika babic in dedkov: "V življenju so že marsikaj dosegli, zdaj pa je prišlo obdobje, ko so s seboj in s svojim življenjem lahko zadovoljni. Vse to otroci čutijo. Radi tudi poslušajo pripovedi babic in dedkov, in ti jih zelo radi podajajo naprej. To jih spominja na čase, ki so bili njihovi – zdaj imajo čudovite in hvaležne poslušalce, ki z veseljem poslušajo zgodbe in prigode, ki v njihovi domišljiji dobijo še prav poseben pomen. Podobni so si v veselju do drobnih stvari, pozornosti, crkljanju – pri obojih je življenje v srečnih in zadovoljnih odnosih bistvo življenja."

Vsi otroci pa nimajo te sreče, da bi rasli ob dedku in babici, pa naj bo zaradi oddaljenosti, nezainteresiranosti starih staršev, družinskih nesoglasij ali pa zaradi smrti. Še vedno velja pravilo, da so bistveni za otrokov zdrav razvoj odnosi s starši. Kot pravi Poljančeva, je naloga staršev, da poskrbijo zase in za otroke, da bodo imeli ob sebi koga, na katerega se lahko zanesejo, ki mu lahko zaupajo, ki jim lahko priskoči na pomoč. "Ne morejo pa nadomestiti žalosti in bolečine ob tem, da starih staršev ni ob njih in ob vnukih. Za otroke tako naredijo največ, če se o tem pogrešanju odkrito pogovarjajo, da o čustvih žalosti in bolečine odkrito govorijo, in to do določene mere integrirajo v svoje življenje. Velika škoda je, če starši svoja čustva ob tem potlačijo in tako kaj hitro spregledajo tudi otroka. Če pa se jih zavedajo, jih tudi pri otroku opazijo in pomirijo. To se zgodi predvsem v primerih smrti, duševnih motenj, odvisnosti in ponavljajočih se travm. Takrat odrasli otroci nimajo občutka, da bi se starši ob njih in ob svojih vnukih sploh lahko razvijali," je še povedala terapevtka Andreja Poljanec.

Ko je treba tudi starim staršem postaviti meje

Kaj pa če so stari starši preveč ustrežljivi in celo vsiljujejo svoje vzgojne prijeme in načela? "Vsekakor naloga odraslih otrok ni prilagajanje svojim staršem z upanjem, da je to dobro za odnose. Prvi korak je, da se tega zavejo in presodijo, zakaj jih je strah staršem izraziti svoje želje in tudi zahteve. Otroci so namreč njihovi, starši so svojo priložnost vzgajanja majhnih otrok že imeli. Zdaj pa imajo možnost, da se ob svojih odraslih otrocih kot starši še naprej razvijajo," je povedala dr. Poljančeva. Če so stari starši še zdravi in pri močeh, se ob vsakem novem vnuku lahko odločijo, ali bodo mladim staršem na voljo, jim bodo pomagali, jih podpirali, cenili, spoštovali njihovo razmišljanje, način ravnanja z otroki, ali pa jih bodo kritizirali, poniževali, zavračali njihove želje in prošnje ter jih spregledali v njihovi stiski. To je naloga starih staršev in ne njihovih otrok oz. mlade družine, zato jo lahko razrešijo le oni.