Saša Einsiedler: Eden ključnih je zagotovo trenutek, ko sem ostala sama s petimi otroki

Kaj bi iz svojega življenja izpostavili kot ključne točke, da ste prišli do tja, kjer ste danes?
Največkrat so te ključne točke, ne samo pri meni, ampak pri vseh ljudeh, tiste najbolj negativne stvari, ki se jih ljudje bojimo in se jih ustrašimo. Velikokrat se nam zdi, da je ob neki težavi konec sveta, da se tega ne da preživeti.

"Če ljubezni nimaš v sebi in si nesrečna, ne moreš osrečevati drugih." Foto: Osebni arhiv Ampak na dolgi rok se v glavnem vse te stvari, prelomnice v življenju izkažejo za odskočno desko za neki pozitiven razplet. Kolikokrat nekdo, ki je zbolel in se vsem smili, reče: "Kako sem hvaležen za to bolezen, ker mi je prinesla toliko novih spoznanj!"

Z mano seveda ni bilo nič drugače. Eden ključnih je bil zagotovo trenutek, ko sem ostala sama s petimi otroki in ko sem bila na neki način prepričana, da se je življenje zarotilo proti meni, da zame očitno ni sreče, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna, da bi me kdo imel rad, da vse, kar počnem, očitno počnem narobe.

Kako ste se dvignili iz tega stanja?
Hvala Bogu sem imela ob sebi ljudi, ki so mi govorili: "Boš videla, kar se ti je zgodilo, je dobro." Takrat sem bila seveda na te ljudi jezna. Kako je lahko to dobro?

Danes, po toliko letih, vem, da je to bilo dobro. To povem tudi mnogim, ki se znajdejo v krizah. Vedno je dobro ohraniti vsaj malo vere in zaupanja, da se bo ta situacija na neki način razrešila v dobro. Čeprav je to takrat težko verjeti.

Razlika med ljudmi, ki jim uspe, in tistimi, ki jim ne, je pravzaprav na začetku zelo majhna.

Tragedije se dogajajo vsem. Potem pa je odvisno samo od ene drobne odločitve. Ali bom v tej svoji tragediji ostala vse življenje in se počutila kot žrtev ali pa bom naredila korak v smer, da izstopim iz občutka, da me okoliščine obvladujejo. To je zelo majhen korak, ki pa se izkaže za najpomembnejšega.

"Vedno se mi je zdelo nepojmljivo, da stevardesa v letalu reče, naj najprej pomagamo sebi, nato pa otroku. Zdaj to razumem." Foto: Osebni arhiv

Zakaj nekateri zmorejo tako odločitev, drugi pa ne? Zakaj je vam uspelo?
To razliko vidim v motivaciji. Je pa res, da če nekomu vse življenje okolica sporoča, da je nesposoben, da mu ne bo uspelo, se bo težje odločil za to, da bo sploh poskusil kaj narediti iz sebe.

Moja motivacija so bili v začetku moji otroci. Da se sestavim in ne glede na vse delujem približno normalno. Na srečo je moja tema trajala zelo kratek čas – zahvaljujoč otrokom. Čeprav nisem verjela, da sem vredna, da se potrudim zase, sem verjela, da so tega vredni moji otroci. Šele prek njih sem doumela, da niso otroci tisti, zaradi katerih se je vredno postaviti na noge, ampak jaz. Da sem jaz prva, zaradi katere je to vredno.

Velikokrat ljudem, ki so v stiskah in se ne zavedajo te svoje vrednosti, rečem, naj to naredijo za svojo hčerko, sina. Bodo pa potem ugotovili, da so oni tisti prvi, za katerega je vredno. Da to dobro vpliva na otroke, je le posledica.

Če sem jaz v redu, so v redu moji otroci. Ni mogoče, da bi bili moji otroci, sploh če so majhni, v redu, če jaz nisem v redu. Najpomembneje je, da poskrbiš zase.

"Vsi nekaj hočejo, ogromno je pritiskov v službi, vse mora biti popolno, izpolnjujemo pričakovanja drugih, nalagamo si kup nekih vlog in obveznosti. Seveda smo nesrečni!" Foto: Osebni arhiv

Kako vzgajate svoje otroke – do kakšne mere jih poskušate obvarovati hudih zunanjih obremenitev in koliko jih puščate, da se sami znajdejo?
Seveda sem ugotovila tudi to, da so vsi otroci na svetu zaradi sebe, ne zaradi mene, in da so prišli po svoje izkušnje.

Seveda jim kot vsaka mama želim najboljše. Ampak sploh dvema, ki sta že polnoletna, vedno govorim, da je to življenje njuno in da se sama odločata in da bosta tudi sama nosila posledice svojih odločitev.

Vidim, da se moramo starši naučiti tega, da otrokom dovolimo, da si sami nabirajo svoje izkušnje. Ne bom pozabila dogodka, ko je hčerka doma pozabila šolske copate. Usedla sem se v avto in ji peljala copate. Tako se mi je zdelo, da sem dobra mama.

Ampak danes vem, da tega ne bom več počela in ne počnem, ker jo oropam izkušnje biti brez copat. Zebe te v noge, drsi ti, ni prijetno hoditi bos po umazanih tleh. Zato ji copat ne nesem več. Ko pride domov, se pogovoriva, kako se je počutila in kako bo ravnala v prihodnje. Je pa res, da to včasih traja dlje. Včasih je lažje zakričati ali narediti sam.

Živimo v precej lagodnem svetu …
… hkrati pa imamo okrog sebe kopico nesrečnih ljudi. Mislijo, da je življenje težko, grozno, da se mučimo, ko gremo skozi življenje. Mislim, da je tu treba narediti preskok v glavi, da se zavemo, kako nam je lepo: da imamo streho nad glavo, čist zrak, lepo deželico, na vrtu svojo solato, pitno vodo. Velika večina ljudi še ni občutila, kaj je to lakota. Tako lepo nam je in toliko več imamo kot milijarde ljudi na svetu.

Ko bi znali svoj pogled usmerjati v to, kar imamo dobrega in lepega in kar mi smo dobrega in lepega! Ko bi ta pogled usmerjali v pozitivne stvari, bi nam bilo zagotovo lažje.

Tako pa opazimo samo slabe stvari. Vsi nekaj hočejo, ogromno je pritiskov v službi, vse mora biti popolno, izpolnjujemo pričakovanja drugih, nalagamo si kup nekih vlog in obveznosti. Seveda smo nesrečni!

To je tisto, kar želim dati svojim otrokom – občutek, da kaj potem, če dobiš "cvek" v šoli. Ni fino, ni dober občutek, prihodnjič se boš bolj potrudil. A zaradi tega se ne bo podrl svet. Milijon stvari je pomembnejših.

Po preizkušnjah je ubrala novo poslovno pot. Foto: Osebni arhiv

Še danes bi verjetno lahko poiskali razloge, da bi se počutili slabo, a jih ne. Kako vam to uspeva?
Verjetno bi se res lahko, a se ne želim. Ne želim te vloge. Svojega življenja ne bi zamenjala z nikomer drugim. Ljubim svoje življenje. Najraje sem jaz, ker sem zadovoljna s svojim življenjem.

Počutim se srečno in uspešno, ne glede na vse. Nekdo od zunaj bi lahko rekel, kako se lahko ona počuti uspešno. A jaz se počutim uspešno. To je najbolj bistveno. Je pa to bila moja odločitev. Ta me je popeljala tudi v – te besede ne maram preveč – delo na sebi. V odkrivanje tega, kaj si želim, kaj rada počnem, kaj me osrečuje.

Kaj je pravzaprav uspeh?
O tem imamo zelo izkrivljeno predstavo. Za nekoga je to, da s plačo preživi iz meseca v mesec, za drugega, da vstane brez bolečine, za tretjega, da ima na banki milijon evrov, za četrtega, da dobi partnerja, s katerim se imata rada.

"Moškim in ženskam govorim, da nihče ni ne boljši ne slabši, smo samo različni." Foto: Osebni arhiv Ko sem pred leti ocenila svoje življenje, sem videla, katera področja so slabša in kje se želim izboljšati. Danes, po toliko letih ukvarjanja s seboj, sem že na vseh področjih zelo visoko. Sem zdrava, zadovoljna s svojim telesom, imam čudovito partnerstvo, imam vedno bolj rada sebe, imam krasne otroke, čudovit dom, počnem, kar me veseli. Odstopanja od popolnega so zelo majhna.

Je pa v tem tudi ena slaba stran. Namreč tisti ljudje, ki so "še kar" zadovoljni s svojim življenjem, najtežje naredijo kakršnokoli spremembo. In sva spet na začetku najinega pogovora.

So ženske v današnji družbi res zapostavljene?
Ker delam z mnogo ženskami in moškimi, sem ugotovila, da bo trajalo še dolgo, da se bo ta naš notranji občutek, ki ga imamo kot vzorec, začel spreminjati – pri ženskah in moških. Če se spomnimo, kako so živele naše babice – to ni tako daleč nazaj … Komajda so dobile volilno pravico, bile so nevredne v primerjavi z moškim, morale so ubogati, bile so tepene.

To je tako nedaleč nazaj, da je nehote v nas zapisana misel, da se mora ženska bolj potruditi in dokazati kot moški. Lahko vidimo, koliko več si ženske prizadevajo, ostajajo dlje v službi, se dokazujejo, da jih moški jemljejo enakovredno. Mislim, da bo še nekaj časa trajalo, da se v nas zamenja ta vzorec.

Po drugi strani pa vidim mlajša dekleta, ki so se obrnila v nasprotno smer. Ne da bi imela kakršnekoli izkušnje, so zelo nastrojena proti moškim, sovražno, zaničujejo jih, ne zdi se jim, da je kakšen dovolj dober za partnerstvo in družino, so zelo tekmovalna. Mladi fantje se med temi agresivnimi ženskami ne znajdejo.

Dejstvo pa je, da dokler ženske same ne bomo začele spoštovati sebe in svoje različnosti in dokler ne bomo same dale veljave stvarem, ki so ženska domena … Zakaj je ostati doma in biti nekaj let z otroki manj vredno? To je vendar ogromno delo, ki ga opraviš. Same to premalo cenimo. Na moški način želimo tekmovati z moškimi.

Saša lahko zaradi svoje izkušnje prepričljivo nagovori mnoge. O tem je napisala knjigo Moja samopodoba je moja odločitev. Foto: Osebni arhiv

Kakšno je poslanstvo ženske v današnjem svetu?
Moderna ženska naj se zave svoje vrednosti, naj se ima rada, kar pomeni, da posluša sebe in ne vseh drugih, da počne stvari, za katere ona čuti, da jih želi početi, čeprav so pričakovanja drugih drugačna, in da si upa biti ženska v moškem svetu – nežna, sočutna, a tudi odločna.

Zakaj to po vašem mnenju ni egoistično?
Malo žensk poznam, ki so egoistične. Mnogo več je takih, ki ne znajo biti egoistične, in ta skrb je popolnoma odveč. Očitke o tem, da postajamo egoistične, največkrat izrečejo moški, ki jim ustreza, da smo ženske do konca ustrežljive, prosjačimo za kanček ljubezni in smo zadovoljne z drobtinicami.

"Poskrbeti moram, da sem zdrava in zadovoljna. Naj bo to 8. marec, 9. marec ali katerikoli drugi dan." Foto: Osebni arhiv A dejstvo je, da šele, ko si ti zadovoljen sam s seboj, so lahko zadovoljni ljudje okoli tebe. Šele ko si ti zadovoljna in srečna, lahko daješ toliko ljubezni drugim, da jo komaj nosijo. Če ti te ljubezni nimaš v sebi in si nesrečna, ne moreš osrečevati drugih. To je egoizem, ki je nujen, da se lahko obrne v popolno razdajanje.

Kako praznujete 8. marec? Kaj vam pomeni?
Dejstvo je, da zadnja leta na neki način ne potrebujem več 8. marca, da bi me spomnil na nekatere stvari, ki sem jih ugotovila: če ne bom sama pazila nase, ne bo nihče. Poskrbeti moram, da sem zdrava in zadovoljna. Naj bo to 8. marec, 9. marec ali katerikoli drugi dan.

Ali ta dan danes bolj potrebujejo ženske ali moški?
Predlagam, da bi to bil dan za moške in za ženske. Najlepše je seveda, če si znamo moški in ženske podati roko in se skupaj poveseliti življenja in skupaj iti v nove izzive.

Ljudje življenje tako zelo zapletamo in se spuščamo v spore, boje, merjenje moči. Tako lepo bi lahko živeli v slogi in miru, kjer bi bilo vsega dovolj za vse. Res mi je žal, da tega trenutka verjetno ne bom dočakala. Zato pa poskušam v svojem mikro okolju ustvarjati tako vzdušje in se družiti s takimi ljudmi, s katerimi se mi ni treba boriti na nobeni ravni. Živeti s takimi ljudmi je čudovito.

Preberite še: "Ženske se trudimo bistveno preveč in bistveno bolj, kot bi se nam bilo treba"