Ljubki nesmisel: Posrečeni statusi na Facebooku so ga izstrelili na "fotr" blogersko sceno

Novinar Jure Marolt je avtor priljubljenega, nič kaj osladnega starševskega bloga z naslovom Ljubki nesmisel. Ustvarjal ga bo, dokler ga bo to veselilo, pravi. "Če pa se bo vse skupaj izrodilo in bo blogerstvo postalo čista obrt, bom s tem opravil oziroma bom pisal samo zase in svoje oči. Ne bi želel, da blog postane moja služba," pravi 32-letni Novomeščan.

Jure Marolt je avtor bloga Ljubki nesmisel, kjer opisuje svoje starševske prigode, razmišlja o odnosih in svetu. Svoj kotiček ima tudi žena Tjaša, večina pozornosti pa je namenjena hčerki Višnji.

1 / 10

Jure Marolt je avtor bloga Ljubki nesmisel, kjer opisuje svoje starševske prigode, razmišlja o odnosih in svetu. Svoj kotiček ima tudi žena Tjaša, večina pozornosti pa je namenjena hčerki Višnji. Foto: Osebni arhiv

2 / 10

Jure Marolt je avtor bloga Ljubki nesmisel, kjer opisuje svoje starševske prigode, razmišlja o odnosih in svetu. Svoj kotiček ima tudi žena Tjaša, večina pozornosti pa je namenjena hčerki Višnji. Foto: Matic Eržen

3 / 10

Foto: Teja Blatnik

4 / 10

Foto: Danilo Kesić

5 / 10

Foto: Danilo Kesić

6 / 10

Foto: Jaka Ažman

7 / 10

Foto: Jaka Ažman

8 / 10

Foto: Jaka Ažman

9 / 10

Foto: Matic Eržen

10 / 10

Foto: Teja Blatnik


Jure in Višnja, oče in hči. Posebna simbioza. Jure in Višnja, oče in hči. Posebna simbioza. Foto: Osebni arhiv Čeprav bi mu glede na pojavo prej pripisali avtorstvo bloga o športnih podvigih, morda celo o modi, po pogovoru z njim pa ga lahko "popredalčkali" v paket blogerjev o literaturi, se Jure Marolt v svojih zapisih na blogu z naslovom Ljubki nesmisel najpogosteje loteva starševstva. Razlog za to je njegova hčerka Višnja, mala kraljična posrečenih objav na blogu in Instagramu, ki ima že več kot šest tisoč sledilcev.

Za visokoraslega Novomeščana je blog filter občutkov in izkušenj, kljub več kot pet tisoč sledilcem na Facebooku pa še vedno vztraja pri prvotni ideji: piše izključno zase. Če se dotakne drugih, še toliko bolje. Ko je pisal o občutkih, ki so ga prevevali ob samomoru njegove mame, se mu je javilo dekle, ki je ravno zaradi tega zapisa opustilo načrt, da si vzame življenje. V tem zapisu Jure namreč razodeva občutke bližnjih, ki jih taka smrt najbolj prizadene.


Jure Marolt Foto: Osebni arhiv

Jure, na enem od predavanj o bloganju ste izpostavili, da se v vaših zapisih vedno odraža tudi literatura, ki jo prebirate, in da je branje za avtorja besedil tako pomembno kot za športnika kondicija. Katera knjiga vas trenutno zaposluje?
Biografija Borisa Pahorja.

Po kakšni literaturi vam pisanje lažje steče oziroma imate z njim več težav?
Odvisno od knjige. Nekatera dela so bolj analitična, druga so bolj opisna in to je po mojem mnenju tisto, kar se najbolj odraža v mojem pisanju. Ko sem na primer prebiral nekega norveškega avtorja - imena se trenutno ne spomnim -, ki je na dveh straneh zelo podrobno opisoval neki niz dogodkov, sem opazil, da sem tudi sam počel podobno. Branje ima res zelo velik vpliv na moje pisanje, sicer pa knjige kupujem in si jih ne izposojam. Pravzaprav v knjižnico sploh nisem včlanjen. Doma imam približno 500 knjig. Všeč mi je, če je knjiga moja.

Si podčrtavate pomembnejše misli?
Ne, ne želim si krasti misli, ki so jih zapisali drugi, je pa zanimivo, da sem pri prebiranju Hanifa Kureishija prvič zasledil besedno zvezo ljubki nesmisel, ki sem jo sam že prej izbral za ime svojega bloga. Nisem kopiral, nisem pa niti vedel, da se je tega domislil že nekdo drug.

Blog Ljubki nesmisel, ki ima več kot pet tisoč sledilcev, ste začeli ustvarjati leta 2014, pred tem pa gostovali na spletni strani nekdanje novinarke, danes voditeljice in strokovnjakinje za digitalna omrežja Sabine Gosenca, na portalu Triumfator. Kako ste kot televizijski novinar lokalne televizije sploh začeli pisati na spletu?
Za vse skupaj so krivi moji statusi na Facebooku. Opazila jih je tudi Sabina in me povabila k sodelovanju. Spodbudila me je, naj začnem pisati.

Jure Marolt Foto: Teja Blatnik
Prvega zapisa sem se lotil med potovanjem po Norveški. Nekega večera, v času polarnega dne ali noči, saj se sploh ne spomnim več, sem opolnoči sedel za računalnik in nastal je moj prvi zapis. Ljudem se je menda zdel zanimiv, meni je bilo všeč, zato sem vztrajal. Mislim, da je moj slog zelo svojstven, in opažam, da so ga ljudje lepo sprejeli. Iz tega se je razvila želja, da grem na svoje.

S kakšnimi ambicijami? Da bi vaše zapise bralo več ljudi, da bi na ta način lahko kaj malega zaslužili ali kaj tretjega?
Preprosto sem hotel iti na svoje. Imam manjše težave s kakršnokoli obliko avtoritete in raje delam kot svobodnjak. Ne da bi imel s Sabino kakršnekoli težave, ravno obratno, imela sva dogovor, da lahko pišem kadarkoli o čemerkoli, vendar sem želel na svoje.

Še vedno objavljam po občutku. Nisem analitične narave in ne vem, kdaj je na spletu največ mojih bralcev. Ko napišem tekst, ga objavim. Morda počakam do večera, nikoli pa nimam za 14 dni vnaprej na zalogi besedil. To se je zgodilo edino takrat, ko sem začel blog postavljati na noge. Pisati sem začel iz preprostega vzgiba, želel sem si biti sam na svojem, drugih ambicij pa nisem imel. Blog je bil zame nekakšen filter. Namesto da bi se razjezil na človeka, sem to raje zlil na papir.

Se ta filter sčasoma, ko se človek zave, da njegove zapise prebira več kot pet tisoč ljudi, zgosti? Ne prepušča več toliko?
Ne, opažam pa spremembe pri sebi. Še vedno pišem v svojem slogu, vendar sem se v tem času osebnostno spremenil. Bolj zadovoljen sem, verjetno se za to lahko zahvalim svoji hčerki. Pišem bolj pozitivno, še vedno pa napišem to, kar mislim. Še vedno se v besedilih tu in tam pojavi kakšna kletvica.

V prvi vrsti še vedno pišem zase in od tega ne bom odstopil. Če se kdo v tem najde, super, sicer pa s tem nimam težav. Ne čutim odgovornosti do drugih.

Jure Marolt Foto: Teja Blatnik
Splet prenese marsikaj, bralci, skriti v varnem udobju izmišljenih profilov, pa so lahko še posebej kritični in ne varčujejo z žaljivimi komentarji. Kakšne so vaše izkušnje s komentarji pod vašimi zapisi? Vemo, da je na spletu mnogo več negativnih kot pozitivnih.
Držim se načela: Don't feed the troll (Ne hrani spletnega trola). Ne pišem negativno in načeloma nikoli nikogar ne imenujem poimensko in ga ne žalim osebno.

Če se kdo z mano ne strinja in pri tem našteje razloge za svoje nestrinjanje, je to super, če reče, na primer, da sem kreten, potem pa je to žaljivka, ne kritika.

Večina ljudi tega ne loči. Če nekdo izreče nekaj, ker je v nasprotju s tvojo miselnostjo, je to kritika, če te obtoži, da si najslabši človek na svetu, pa je to banalna žaljivka in tak komentar pod svojimi zapisi izbrišem brez oklevanja.

Prepričan sem, da te žaljivka lahko prizadene samo takrat, ko jo sprejmeš in ji verjameš. Če veš, da nisi kreten, te taka izjava ne more prizadeti. Če mi nekdo reče, da sem čisti "sekret", me to ne gane, saj vem, da to ni res.

Seveda pa ne bom dovolil, da mi pod člankom nekdo, ki se skriva za profilom mačka s cigaro, smeti s takim komentarjem. (Več o tem si lahko preberete v blogu z naslovom Beseda je dala besedo.)

Ste se tudi vi v tem pogledu spremenili? Vas takšne opazke manj ganejo kot morda nekoč?
Da. Pred leti bi osebi, ki bi zapisala kaj žaljivega, morda postregel z odgovorom, danes pa se tega ne grem več. Ne razumem, zakaj se nekateri pregovarjajo z ljudmi, ki jih sploh ne poznajo. Sam se v to ne spuščam. Zdi se mi škoda časa, poleg tega proizvaja slabo karmo, kar nima smisla.

V mlajših letih sem bil bolj zagnan. Poleg tega je bilo takrat na področju družbenih omrežij vse bolj novo in glede na to, da je bilo tam precej manj ljudi kot danes, smo komentarje jemali bolj osebno. Danes se zaradi slabega komentarja, če ga morda dobim, ne obremenjujem. To je mnenje nekoga drugega, ne moje.

Tudi žena Tjaša ima na Ljubkem nesmislu svoj kotiček. Namenjen je predvsem ustvarjanju, modi, kulinariki, ..., tako kot Jure pa se tudi ona loteva zapisov o vzgoji. Tudi žena Tjaša ima na Ljubkem nesmislu svoj kotiček. Namenjen je predvsem ustvarjanju, modi, kulinariki, ..., tako kot Jure pa se tudi ona loteva zapisov o vzgoji. Foto: Jaka Ažman
Si tudi vi bolj zapomnite negativne kritike kot pozitivne komentarje?
Seveda! Tako smo naravnani. To je miselnost, ki jo bomo težko spremenili. Mislim, da mi bo to uspelo pri 50 ali 60 letih. Na svoje zapise sicer dobivam precej več pozitivnih kot negativnih komentarjev. Verjetno tudi zaradi mojega pisanja, ki ni negativno nastrojeno. Nisem eden tistih, ki bi se repenčil zato, ker se lahko. Če me res kaj zmoti, to povem, sicer pa vedno pišem s svojega vidika. Nočem, da bi karkoli, kar napišem, delovalo brezosebno.

Trenutno sem s svojim življenjem zelo zadovoljen, to pa se odraža tudi v mojem pisanju, razmišljanju in komentarjih na moje pisanje. Ljudje, ki po spletu brskajo samo zato, da bi našli izgovor za bentenje, na mojem blogu nimajo kaj iskati. Vsaj upam, da ne.

Na blogu je Marolt pod opisom avtorja zapisal naslednje "opozorilo." Vsebine na tem naslovu niso primerne za škodoželjne ljudi slabe volje. Vsi preostali ste več kot dobrodošli. Za vse tiste, ki želite nekaj več, ki iščete dobro in hrepenite po nedosegljivem, za vse tiste, ki se ne zadovoljite.

Vem, da ne vodite natančne statistike, vendar predvidevam, da je večina vaših bralk žensk. Se motim?
Mislim, da so ženske na splošno bralke večine zapisov na spletu, razen če avtor ne piše samo o avtih. Ženske so precej bolj potrpežljive bralke. Večina moških ne bere oziroma bere zelo malo. Vem, da me, odkar pišem o svoji hčerki, spremljajo predvsem mamice.

Višnjino rojstvo je blogu Ljubki nesmisel dalo povsem novo dimenzijo, starševsko, ljudem pa je verjetno zanimiva tudi zato, ker gre za očetovski pogled. Mislim, da smo trenutno samo trije očetje blogerji na sceni, medtem ko je t. i. mami blogov malo morje.

Pred kratkim so se združile v skupino Mami blogerke.
Da, to je zelo zanimivo. Povezale so se po zgledu modnih blogerk, ki so res našle svojo nišo. Njihova ciljna skupina so najstnice. Ni mi sicer všeč, da se scena ločuje na mami blogerke, ker pravzaprav vsi pišemo o starševstvu, starševsko vlogo pa opravljata mami in oče. Sam bom tako na tem področju vedno avtsajder, ker pač nisem mama. Mame so rodile, dojile itd., jaz pa tega nikoli nisem in nikoli ne bom počel.

Po svoje jih razumem, še vedno pa mislim, da je vzgoja stvar dveh ljudi ali več. Vloga očeta je pri vzgoji ogromna in to opažam tudi sam. V času ženine nosečnosti sem prebral kup knjig na to temo, saj me je zelo zanimalo, kaj se dogaja, poleg tega zdaj bolje razumem vidik matere in očeta. Razumem, zakaj otrok potrebuje ločena načina vzgoje.

Jure Marolt Foto: Danilo Kesić
Zakaj?
Ker je mama na svojega otroka navezana na povsem drugačen način kot oče. To je logično, mama ga je devet mesecev nosila, rodila, dojila in tako naprej. To je tako kot v naravi, kjer bi vsaka samica za svojega mladiča žrtvovala življenje. Vloga očeta pa je, da da otroku neko drugo samozavest, da mu mogoče malo več dovoli …

Banalen primer: če bo otrok na igrišču padel in sva zraven oba z ženo, bo Višnja objokana stekla k mami, če pa sva na igrišču sama, bo k meni prišla brez joka. Pri mami čuti oporo in neko toplino, pri očetu pa ima občutek, da v določenih primerih lahko tudi sama reagira na svoj način.

Drugi primer je valjanje z otrokom po postelji. Znanstveno je dokazano, da valjanje z otrokom po postelji, kar očetje radi počnemo, sprošča pozitivne hormone pri otroku. To je dobro tudi zame, s hčerko sva vzpostavila posebno simbiozo.

Kako so vaši moški kolegi sprejeli dejstvo, da pišete tudi o otrocih?
Hja, moški smo posebne vrste. Tudi tisti, ki me berejo, tega ne bodo nikoli priznali, še posebej to velja za moje prijatelje. Razen kadar kaj spijemo, takrat priznajo, da preberejo tudi katerega od mojih zapisov in da jim je moje pisanje všeč (smeh, op. a.). Najbolj mi je všeč komentar: saj bi ti "lajkal", samo ne bom, da ti ne bi stopilo v glavo. To razumem, moški težje izražamo čustva.

Sicer pa sem se ob rojstvu hčerke zavestno odločil, da bom najboljši očka na svetu. In čeprav se zavedam, da tega skoraj zagotovo ne bom nikoli dosegel, me to ne ovira, da se ne bi vsak dan trudil po svojih najboljših močeh, da bi mi uspelo.

Jure Marolt Foto: Matic Eržen

O tem je razmišljal tudi v blogu z naslovom Kaj pa ti delaš?, kjer se je spominjal sprejemanja odločitve, da bo pisal blog in da bo sam svoj gospodar.

Mlajše generacije si predstavljajo, da je z blogi mogoče dobro služiti. Kakšne so vaše izkušnje? Se da oziroma koliko?
Toliko, da lahko plačaš položnice. Mislim, da od bloganja v Sloveniji živijo samo trije.

Pred kratkim ste bili skupaj z Matejo Delakorda (avtorico profila Zgodbe na krožniku na Facebooku) in modno blogerko Ajdo Sitar gostje na Ekonomski fakulteti. Kaj zanima študente ekonomije? Zaslužek?
Seveda. Zanima jih, kdaj dobiš, koliko dobiš, kako kompenziraš ... To je pravzaprav grozno in največja težava bloganja. Mislim, da je bistvo bloganja nekje drugje. Blog načeloma pišeš zase, so pa seveda ljudje zavohali, da se da s tem tudi kompenzirati. V smislu: naredim ti fasado, ti pa kaj napiši o tem.

Mislite resno?
Seveda, tudi takšni primeri so že v Sloveniji. Slišal sem celo, da bi se neka blogerka rada poročila, to pa bo storila samo, če se bo dogovorila za kompenzacijo. Od kateringa, prostora ... (Več o tem si lahko preberete v blogu z naslovom Čudoviti svet bloganja.)

Tudi na vašem blogu se občasno znajde kak zapis, ki je nekakšna promocija določenega izdelka, a napisana na vaš način. Kdaj so vas prvič vprašali, ali bi o nekem izdelku kaj napisali na svojem blogu?
Najprej je šlo za naturalno menjavo in že to se mi je zdelo fino. Šlo je za to, da so mi poslali neki izdelek, jaz pa sem o njem nekaj zapisal.

Jure Višnja Marolt Foto: Osebni arhiv

Ste jim pa dali vedeti, da bo to vaše mnenje, ne reklamno sporočilo?
Absolutno. Najprej so tako ali tako v stik z mano stopili moji bralci, ki moj slog pisanja poznajo. Držim se načela, da o določeni zadevi napišem svoje mnenje, svojo izkušnjo. Besedilo lahko dam v predogled, ne bom pa ga spreminjal.

Do sebe namreč čutim odgovornost in te odgovornosti ne smem zanemariti zgolj zato, ker mi za pisanje nekdo nekaj plača. Skratka, najprej je šlo za naturalno menjavo, pred skoraj letom dni pa sem dobil ponudbo, da bi za svoj zapis na blogu dobil tudi plačilo. Zastonj ne delam, pisanje je pač moje delo.

Seveda ločim tisto, kar je dobrodelno - za kaj takega sem vedno nastopal, predaval ali pisal brezplačno - , če pa do mene pristopi podjetje, ki ima tisoč zaposlenih, in mi reče, da mi ne bodo nič plačali, bo pa za mojo promocijo dobro, če napišem to in ono, se z njimi sploh več ne pogovarjam. Kakšna promocija neki? To je čista bedarija!

V enem od zapisov ste tudi zelo natančno opisali, kako poteka takšno novačenje. Okrcali ste eno od podjetij, ki vam je podrobilo, da bo za vas promocija, če - seveda brezplačno - pišete o njih. So se vam po tem zapisu še oglasili? S slabo vestjo, morda.
Ne, verjetno tega zapisa sploh niso zasledili, saj me ne berejo. Velikokrat namreč opazim, da nekdo, ki mi reče, da mu je zelo všeč moj slog pisanja, v resnici sploh ne ve, o čem pišem, ampak ga je na moje delo opozoril nekdo drug. Blogerjev s področja starševstva ni tako veliko oziroma nas je v zadnjem času vedno več, ker so nekateri ugotovili, da je na ta način mogoče kaj tudi zaslužiti. Nekako se je zgodilo razvrednotenje. Bloganje je postalo obrt in vsi delajo samo še za denar. Opazi se, če pišeš samo zato, da ti plačajo. Če pišem nekaj, kar je nekako sponzorirano, vedno napišem tri bloge povsem neodvisno, tako da lahko še vedno mirno spim.

Jure Višnja Marolt Foto: Osebni arhiv
Kakšen je vaš odnos do objavljanja fotografij otrok na spletu? Vaša hči se pojavlja na večini fotografij na vaših profilih na Instagramu in Facebooku. Ste predhodno razmišljali o tem?
Ne, se pa zavedam, da je to za marsikoga lahko težava. V mojem primeru se je to razvilo povsem organsko. Na družbenih omrežjih sem objavljal fotografije dogodkov, ki so mi bili osebno najbolj pri srcu.

Da bi pri tem zakrival hčerkin obraz? Pravzaprav o tem nisem razmišljal.

Mogoče je, da se mi bo to izpostavljanje čez nekaj let vrnilo kot bumerang, ampak menim, da se, če imaš zdravo mero razuma, to ne bi smelo zgoditi. Če ne objavljaš golih fotografij otrok, mislim, da to ne bi smelo biti problematično. Seveda pa spoštujem mnenje drugih. Če nekdo ne želi objavljati fotografij svojih otrok, dokler sami ne bodo mogli odločati o tem, to seveda razumem in spoštujem.

Po drugi strani ne bom poslušal očitkov, zakaj objavljam fotografije svoje hčerke. To je moja stvar in moja odločitev.

O tem ste pisali v zapisu Moj otrok, moja pravila.
Da, to je podobno kot vprašanja o tatujih. Če jih imaš, si pogosto deležen vprašanj, zakaj imaš tatuje, če jih nimaš, pa te nihče, ki je tetoviran, ne bo vprašal, zakaj jih nimaš, češ, poglej, kako si pust.

Velikokrat se zgodi, da te kdo vpraša, zakaj objavljaš fotografije svojega otroka, nikoli pa ne vprašaš tistega, ki jih ne, zakaj se je tako odločil. To je odločitev posameznika.

Zdi se mi, da moraš biti pri pisanju bloga zelo iskren in zelo konsistenten. Bralci bi namreč hitro ugotovili, če bi napisali nekaj, kar ne drži oziroma je v navzkrižju s prejšnjimi zapisi. Veliko sebe je treba dati v pisanje. Drži?
Res je, vendar s tem nimam nobenih težav. Blog je bil zame od nekdaj filter ...

Jure Marolt Foto: Osebni arhiv
Zelo odkrito ste pisali tudi o mami in samomoru ter svojih občutkih ob tem.

Res je. Pa o staranju, ki je še ena tabu tema v Sloveniji. Kaj naredimo s starimi ljudmi? Nočemo gledati, kako se starajo in kako umirajo, ker nam je hudo. Damo jih v dom za starostnike, kjer jih nekajkrat na leto obiščemo, in mislimo, da je to dovolj. V resnici je smrt tako samoumevna kot rojstvo. Ne moreš ji uiti, da pa o tem ne govorimo, je res grozno.

Smrt svoje mame danes doživljam povsem drugače, kot sem jo pred štirimi, petimi leti.

V zvezi z zapisom o mamini smrti mi največ pomeni to, da se mi je javilo neko dekle, ki je prebralo moj zapis, v katerem pišem tudi o tem, kako samomor vpliva na ljudi, ki jih pustiš za seboj. Dekle je razmišljalo o samomoru, a si je nato ravno zaradi tega zapisa premislilo in danes živi lepo življenje. To mi pomeni več kot vse druge pohvale ali bentenje.

Naj ponovim, pišem zase, vendar opažam, da imamo vsi podobne težave. Smrt je ena od stvari, ki nas zelo prizadenejo, a se ji v pogovorih izogibamo. To se mi zdi grozno, pretvarjamo se, da je ni.

Je pisanje za vas še vedno filter ali služba, v opravljanje katere se je občasno treba prisiliti?
Za zdaj s tem še nimam težav, vedno pišem po navdihu. Nikoli se mi ne zgodi, da bi se načrtno usedel za računalnik in začel razmišljati o tem, kaj bom napisal. Vedno pred računalnik pridem že z idejo, te pa se mi porodijo med sprehodi. V pol ure vse končam.

Ko bom nehal uživati v pisanju, bom nehal pisati. S tem nimam nobenih težav, niti ne gojim nekih sentimentalnih zadržkov. Blog bom pisal, dokler me bo to veselilo, če pa se bo vse skupaj izrodilo in bo blogerstvo postalo čista obrt, bom s tem opravil oziroma bom pisal samo zase in svoje oči. Ne bi želel, da blog postane moja služba.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano