Nika Erčulj, slovenska najstnica, ki živi od YouTuba, ima 320 tisoč naročnikov in svojo menedžerko #intervju

Da s slovenščino na svetovnem spletu ne bo prišla prav daleč, je bilo Niki Erčulj jasno že na začetku svoje YouTube kariere. Ko se je pred štirimi leti, ko je bila stara 15 let, odločila, da bo začela s snemanjem videov za YouTube, je takoj vedela, da mora najprej izpiliti angleščino. Videe in posamezne stavke je snemala toliko časa, dokler ni slišala niti kančka naglasa več. To je trajalo več kot pol leta in šele, ko je bila povsem zadovoljna s svojo angleščino, je objavila prvi video.

Če prevrtimo naprej, je Nika danes zelo uspešna YouTuberka, ki živi od snemanja videov, saj si je skozi leta nabrala že skoraj 330 tisoč naročnikov. Tem je sprva ponujala zgolj modne in lepotne tematike, zdaj pa govori o vsem: kako se motivirati, kako si organizirati življenje, kako jesti bolj zdravo in kako narediti popoln selfie. Najbolj priljubljen od vseh? School Morning Routine (Jutranja šolska rutina, op. p.), ki ima že več kot tri milijone ogledov.

Zelo rada pa govori tudi o globljih težavah, kot je depresija, s katero se je spopadala že v otroštvu. Njen video Dealing With Psychosis, Panic Attacks & Anxiety (Soočanje s psihozo, paničnimi napadi in tesnobo, op. p.) izpred treh let je dosegel prek 167 tisoč ogledov, prinesel pa tudi nekaj kritik, zato se je Nika odločila, da bo delila manj podobnih osebnih težav. Odkrito je spregovorila tudi o istospolni usmerjenosti in s tem pomagala marsikateremu sledilcu.

Ravno to, da lahko s svojimi zgodbami, nasveti in tudi težavami pomaga svojim oboževalcem, ji pomeni največ. Zaveda se, kakšno odgovornost nosi kot vplivna YouTuberka, in o tem je govorila tudi na zadnji slovenski blogerski konferenci Beautiful Bloggers MeetUp, ki jo je organizirala Nika Veger.

Na vprašanje, s čim jo je premamil YouTube, odgovarja: "Gledala sem videe in začela razmišljati o tem, kako bi sama posnela kaj podobnega. Pa sem si rekla, zakaj ne bi začela." Foto: Ana Kovač

Vplivneži družbenih omrežij igrate veliko vlogo pri mladih, je to obremenjujoče? Hkrati morate znati pokazati, da ni vse popolno?

Tukaj je vprašanje meje, koliko deliti. Jaz delim zelo osebne stvari in mi to ne predstavlja težave, a kakšna druga dekleta (na YouTubu, op. p.) pa tega nočejo in raje obdržijo zase. Morda en enostaven primer, kako pokazati, da ni vse popolno: ko objaviš fotografijo, napišeš, da ti je ta posnetek uspel po 50 poskusih. Saj vsi potrebujemo več slik, da izberemo eno, ki nam je všeč. Ampak potem je pa spet; objaviš fotografijo brez mejkapa, in dobiš komentarje: "joj, kaj bi dala, da bi bila jaz videti tako brez mejkapa". Ne moreš zmagati. Ne moreš biti starš in ne moreš delati tako, da se bodo čisto vsi počutili dobro, to je misija nemogoče. Jaz osebno bi dobro razmislila, pri katerih letih bi svojemu otroku pustila gledanje YouTuba, saj je ogromno negativnega vpliva.

Sami ste kmalu razkrili tudi svoje osebne težave, spregovorili ste o svoji istospolni usmerjenosti in depresiji. Koliko časa ste potrebovali, da ste zbrali pogum za to?

Najprej so bile moje teme lepota in moda. Kot 15-letnica nisem vedela, kdo sem, kot večina 15-letnic ... bila sem zmedena, v tem poslu pa je tvoje delo tvoja osebnost. Ljudje pa zelo radi kritizirajo tvojo osebnost. Zato sem se odločila, da bom delila z njimi še več, a zdaj vidim, da sem delila preveč. V upanju, da bi se takšni komentarji nehali, a se niso.

Mi pa govorjenje o tem v kamero zelo pomaga, četudi videa potem ne objavim. Počutim se, kot da govorim terapevtu, ki mu lahko povem vse. No, zdaj sem to malo opustila. Se pa posnamem, a ta posnetek nato zbrišem. Že ko samo govoriš o tem, veliko razčistiš in na novo dojameš.

Večina mladih deklet, ki spremljajo YouTuberje, blogerje in Instagramerje, misli, da je to, kar objavimo, vse, kar smo. Objaviš fotografijo, na kateri si videti super, deliš najlepše utrinke s potovanj, one pa mislijo, da je to celo tvoje življenje in ne verjamejo, da si dejansko oseba, ki ima napake. Zato tako rada delim tudi svoje težave. Bi raje videla, da imam manj sledilcev, ki se počutijo dobro in se lahko poistovetijo z mano, kot pa da imam milijon sledilcev, ki mislijo, da sem popolna, sami pa se ob tem ne počutijo dobro. Tega ne bi hotela.

Največ naročnikov ima iz ZDA, sledi Slovenija, Nemčija, Velika Britanija, pa tudi Avstralija. Foto: Ana Kovač

Kako se počutite ob tem, da ste generacija ljudi, ki je na vsakem koraku obkrožena s tehnologijo in družbenimi omrežji? Si kdaj želite, da bi odraščali v svetu brez tega?

Ja, raje bi odraščala v svetu, kjer ni tega. Se mi zdi, da je toliko negativnega vpliva in pritiska, kako moraš izgledati, kakšno življenje naj bi imel in se mi zdi, da je to lahko zelo težko. Sploh, če si v tem poslu, jaz pa sem dejansko odraščala v tem in tega ne bi priporočila nikomur. Ker, kot sem že omenila, kot 15-letnik ne veš, kdo si, povsem si zmeden, samopodoba je na dnu, da pa poleg tega še dnevno bereš komentarje o sebi, se lahko zelo izgubiš.

Tudi drugi YouTuberji, s katerimi sem se pogovarjala, so vsi imeli obdobje, ko so se čisto izgubili. Dobivaš namreč toliko nekih mnenj od drugih, kakšen naj bi bil, kaj je narobe s tabo in res pozabiš, kdo si. In dejansko to začne vplivati name; jaz denimo montiram videe po tem nareku, kakšen del videa izrežem ven samo zato, ker si nisem preveč všeč, preveč se zavedaš samega sebe in svojih napak, ter tega, kako ne zgledaš čisto ok, ... In to je za najstnike lahko zelo težko.

Berete komentarje in odgovarjate svojim sledilcem?

Ko objavim video, odgovorim na skoraj vsak komentar še kakšen dan, saj rada komuniciram s svojimi naročniki. Navsezadnje sem zaradi njih tu, kjer sem, zato se počutim odgovorno.

Ste se naučili izločati negativne komentarje?

Vsekakor pride kakšen, ki me malo zadane in prizadene, ampak večinoma me pa ne motijo več. Sem se malo utrdila v teh letih. Prizadenejo me tisti, ki ciljajo na mojo osebnost in na stvari, za katere sama pri sebi vem, da niso dobre kvalitete in niso všeč niti meni ... če kdo to potem še poudari, si mislim "joj, saj vem" (smeh, op. a.). Se mi pa zdi nesmiselno se osredotočati na negativne komentarje, ki so čisto nesmiselni, razen, če gre za konstruktivno kritiko in če so napisani na prijazen način.

Nika trenutno piše knjigo, nekakšno zbirko svojih esejev, pripravlja pa tudi dva skrivna projekta. Foto: Ana Kovač

Fotografiranje z oboževalko pred intervjujem. Foto: Ana Kovač

(Tik pred najinim intervjujem jo je ustavila oboževalka in prosila za fotografijo) Kako pogosto vas oboževalci ustavljajo in se hočejo fotografirati z vami?

Kar pogosto, vsakič, ko grem v središče mesta ali pa v BTC ... Zelo mi je všeč, če kdo pristopi do mene. Tudi v tujini.

Kako vam je uspelo doseči 320 tisoč sledilcev?

Šlo je za počasno in konstantno rast, a ko sem objavila video "Morning routine", ki je eden od najbolj priljubljenih video na YouTubu nasploh, se je rast še pospešila in ta video ima zdaj preko tri milijone ogledov. Zanimivo mi je, da so ti videi tako priljubljeni, morda zato, ker z njimi pokažeš svojo jutranjo rutino, preko katere sledilci vidijo zelo preprosto stran tebe, te bolj spoznajo in se morda še bolj poistovetijo.

In zdaj lahko živite od tega?

Ja.

Kaj točno je vaš vir zaslužka?

Nekaj denarja pride od YouTube oglasov, ki se pojavljajo ob videih in nad videi, večina pa je sponzorstvo. Sama posnamem enega do dva sponzorirana videa na mesec, ponavadi z ameriškimi podjetji, saj Slovenija glede tega še ni na tej ravni, no, vsaj večina ne.

Finančno?

Ja. Imam menedžerko, ki mi pomaga pri tem. Preden sem imela njo, sem pristala na skoraj vse, ona pa vse skupaj malo bolj nadzira. Če presodi, da iz nekega sponzorstva ne bi dobila toliko, kot bi si zaslužila, potem pač ne sodelujem z njimi. Razen če gre za stvar, ki si jo zelo želim izpostaviti, denimo kaj v povezavi z mentalnim zdravjem, z nečim, kar mi zelo veliko pomeni. Da bi naredila sponzoriran video za nek izdelek, za katerega ne bi dobila skoraj nič, se mi ne zdi ravno pametno. Sploh zato, ker vem, koliko lahko dobiš, sploh v ZDA in večini drugih evropskih držav, ki imajo bolj razvit ta trg.

Sponzorirane objave morajo biti tudi ustrezno in jasno označene, kajne?

Tako je. Najprej se podpiše pogodba, v kateri je navedeno, da mora ob videu pisati, da je sponzoriran.

Se strinjate, da naši blogerji še malo zaostajajo v tem?

Ja, presenečena sem, da pri nas takšni blogi sploh še delujejo. Ko pogledam večino blogerk, je tako, kot bi odprla revijo in šla na oglasne strani. Saj povedo "svoje" mnenje, a ponavadi to sploh ni "njihovo" mnenje, ker hočejo ustrezati podjetju, ki jim je poslalo nek izdelek. Kaj podobnega na YouTubu sploh ne deluje. Če bi v vsakem videu reklamirala nekaj, bi mi nehalo slediti na tisoče ljudi. Ni več pristno in ni več osebno.

Zanimivo mi je, da si v Sloveniji kot blogerka popolna lutka, ki samo promovira izdelke, ki ji jih pošiljajo. Kako to, da to še deluje, mi ni jasno.

Za to so kriva tudi podjetja, saj se jim to zdi najlažji način dostopati do ljudi.

Jaz podjetja razumem, ne razumem pa, da sledilci in bralci ostajajo na takšnih blogih. Če jaz denimo naredim dva sponzorirana videa zapored, dobim komentarje, da delam preveč sponzoriranih videov.

Snema z majhno, povsem osnovno digitalno kamero, snemanje enega videa z montažo vred pa ji vzame dober dan. Foto: Ana Kovač

Koliko časa mislite, da vam bo še ustrezalo videodokumentiranje svojega življenja?

Zdi se mi, da lahko to usmerjam tako, kot gre moje življenje. Edina obveza je, da moram snemati, snemam pa lahko, karkoli želim. Mislim, da bom snemala še kar nekaj časa. Verjetno ne do konca življenja, a karkoli bom počela, bo nekako povezano z YouTubom. Navsezadnje, če dam ven nek produkt, vem, da imam na YouTubu veliko občinstvo, ki bi ga morda hoteli kupiti. Zdi se mi nesmiselno, da bi to vrgla stran.

Koliko časa pa napovedujete slovenskim blogerkam?

V Sloveniji tudi glede tega nekaj let zaostajamo. Blogerk je zdaj ogromno; so tiste vrhunske, ki se bodo verjetno obdržale, slabše pa bodo odpadle, tako kot je to na YouTubu.