Nekoč je bil begunec brez šole, danes zna ljudem poiskati sanjsko službo #intervju #video

Ali Mahlodji ima neverjetno zgodbo: ko je bil star tri leta, je kot begunec s starši prišel v Avstrijo iz Irana, kamor se njegova družina nikoli več ni vrnila. Mlademu beguncu je bilo težko odraščati v središču Evrope, kjer so ga sicer sprejeli, a se je še kot najstnik v Avstriji počutil kot tujec.

Hotel je živeti v ZDA, a je po enem mesecu življenja tam spoznal, da so se starši pametno odločili, ko so za drugi dom izbrali Evropo, in ne Amerike.

Njegova kariera se ni začela obetavno. Pustil je šolo in zamenjal več kot 40 delovnih mest, ki jih je opravljal v karieri – od gradbenega delavca do pomočnika farmacevta in svetovalca za upravljanje. Pri iskanju službe ga ni oviralo le to, da ni imel končane šole in da je bil begunec, temveč tudi njegovo ime: Ali. "Dobiti službo z imenom Ali je šestkrat težje," pravi. Kasneje pa sta ga izgorelost in smrt očeta pripeljala do vprašanja, kaj je pravi smisel življenja, in tako se je začel pisati zavidanja vreden življenjepis.

Zdaj se ob imenu Ali Mahlodji pojavljajo nazivi: soustanovitelj mednarodno priznanega startupa Whatchado, svetovalec menedžerjem, predavatelj, vizionar ter evropski mladinski ambasador in ambasador EU za področje New Narrative, Avstrija.

S svojim znanjem prihaja tudi na letošnji Sempl, ki se bo odvijal 28. in 29. novembra v Portorožu, kjer bo razkril svoje izkušnje v zadnjih desetih letih, ko je začel graditi svoje podjetje.

Foto: Arhiv Ali Mahlodji Kdaj in zakaj so morali vaši starši pobegniti iz domovine, iz Teherana?

Ko sem bil star tri leta, so morali moji starši zapustiti državo, saj je postalo prenevarno za živeti. Ni bilo svobode govora, onadva pa sta se vedno borila za svobodo in za mojo prihodnost, zato sta morala zapustiti Iran. S pomočjo Združenih narodov (ZN) in Amnesty International sta pobegnila v Avstrijo. Prvih šest mesecev smo preživeli v begunskem taborišču, potem pa so nam rekli, da lahko ostanemo v Avstriji in zdaj lahko rečem, da je to moj dom.

Kako se spominjate tega dela svojega otroštva? Se je težko ozreti nazaj in pomisliti na to, kako ste prišli v Avstrijo?

Pri petih in šestih letih sem imel precej nočnih mor, za katere nisem vedel, od kod so prišle, nekaj let kasneje, ko sem bil star devet, deset let, pa sem ugotovil, da so te nočne more dejansko resnične stvari iz mojega otroštva v begunskem taborišču. Doživel sem travmo, zato je bilo zame zelo težko prvih 15, 16 let mojega življenja, saj sem bil takrat viden samo kot begunec, kot tujec, ves čas me je bilo strah. A v Avstriji smo bili dobrodošli, lahko smo skrbeli zase in danes ne čutim nikakršnega pomanjkanja.

Kakšna so bila prva leta za vas in vašo družino kot beguncev v središču Evrope?

Ko sem govoril s staršema, sta mi rekla, da je bilo zanju zelo težko, a sta se vedno trudila, da bi meni pokazala, da sem dobrodošel. Ko sem bil v vrtcu in šoli, sta na obisk vabila veliko mojih sošolcev, čeprav smo imeli zelo majhno stanovanje, saj sta mi hotela pokazati, da sem dobrodošel. Zanju pa je bilo težko, sta mi povedala kasneje. V Iranu je bil moj oče inženir, delal je v menedžmentu, tako kot tudi moja mama. Tako sta se spoznala.

V Avstriji pa je morala ona delati kot čistilka, oče pa kot voznik. Ti dve službi sta bili zanju čisto v redu, a so jima večkrat rekli: "Da, v svoji državi ste morda bili nekdo, tukaj pa to ne šteje nič." Zato sta morala začeti od začetka. To sicer ni bila težava, a sta bila pod velikim stresom. Oče je zbolel, bil je povsem sesut, ni bil zmožen začeti znova, mama pa se je vpisala na univerzo, doštudirala v nemškem jeziku in postala socialna delavka, kar je bila vedno njena sanjska služba. To si je želela že v Iranu, a jo je družina prepričala, da se zaposli v menedžmentu.

Zakaj so vaši starši izbrali ravno Avstrijo za drugi dom? Je bila to njuna najboljša možnost, ki sta jo zagrabila?

Prvi cilj je bil, da zapustita državo in s pomočjo Amnesty International jima je uspelo priti v Evropo, v begunsko taborišče v Avstriji, ki je bilo prva postaja. V tem času je nastopilo vprašanje, kam naprej, in veliko ljudi jima je predlagalo Nemčijo, ZDA, predvsem Los Angeles, kjer je bilo več kot milijon ljudi iz Irana, v ZDA pa deset milijonov. Prvotni načrt je bil iti v ZDA, sprva nista nameravala ostati v Avstriji, a sta si rekla, da lahko poskusita zaživeti tukaj, da je dobra država. Po šestih mesecih jima je vlada sporočila, da lahko ostaneta tu, če želita, in sta. Kasneje sem se staršem zahvalil, da sta izbrala središče Evrope, in ne ZDA (smeh, op. p.).

Zakaj? Ne bi hoteli odraščati v ZDA?

Ko sem bil mlajši, star 15 let, sem sovražil Avstrijo in Evropo. Govoril sem, da je tu dolgčas, da hočem živeti kje drugje, bil sem oboževalec košarke in ameriških filmov, zato sem si seveda želel iti v ZDA.

Klasične ameriške sanje, torej?

Tako je. Ko sem pri petnajstih letih čez počitnice zaslužil prvo plačo, sem se preselil v ZDA za en mesec. Živel sem pri svojcih in ves denar, ki sem ga imel, zapravil za same bedarije. Športne copate Nike, majice Jordan ... Ko sem odrasel in začel odkrivati še drugi del sveta, sem začel spoznavati, kako deluje ekonomija, družba in potem odkril, da čeprav je v ZDA veliko stvari odličnih, tam ni veliko socialnega razumevanja, ne živijo v družbi, kjer bi skrbeli drug za drugega.

Potem sem spoznal, da je Evropa, kako živimo in razmišljamo tukaj, kakšen zdravstveni sistem imamo, precej, precej boljša. Mislil sem si, da če bom nekoč imel otroke, bi morali odraščati v Evropi. ZDA so čisto v redu za počitnice, a živeti hočem v Evropi, sploh pa v zadnjih letih, s Trumpom in vsem, kar se dogaja, sem zelo srečen, da so starši ostali v Avstriji (smeh, op. p.).

Foto: Arhiv Ali Mahlodji

Kako je bilo odraščati kot begunec?

Kadar grem kam, me ljudje še vedno obravnavajo kot tujca. Sem tip, ki je videti kot Turek ali Iračan, imam brado, kar je videti čudno. Starejši ljudje me včasih še vedno čudno gledajo. A za vsako osebo, ki mi je rekla, naj se vrnem domov ali da sem begunec, da jim kradem službo, sem našel vsaj deset do dvajset ljudi, ki so mi rekli, da vidijo moj potencial. V Avstriji je enako kot povsod po svetu. Pred petimi leti sem bil več kot en mesec na Kubi, kjer sem videl, da tudi tam ljudje z zelo svetlo poltjo ne govorijo lepo o ljudeh s temnejšo poltjo.

Grdo govorjenje o nekom, ki je druge rase, ima drugačno polt, je zelo človeško, nekaj, kar je razširjeno po vsem svetu. Na začetku sem mislil, da je tako samo v Avstriji, a sem s potovanji ugotovil, da je tako povsod.

To je v človeški naravi, vprašanje je le, kako to obravnavaš - morda si odraščal v okolju, kjer je to sprejeto, morda si o določenih ljudeh slišal same slabe stvari. Vprašati se moraš, ali gre za to, da si o tem slišal od drugih, ali pa temelji na mojih lastnih izkušnjah. V Evropi je veliko obojih - tistih, ki migrantom pravijo, naj gredo domov, in tistih, ki pravijo, da jim moramo dati priložnost. Sam se trudim živeti brez teh pristranskih pogledov na svet.

Za nekatere je že samo to, da so rojeni v državi v času težkih razmer, velika nesreča. Bi se strinjali?

Če živiš v državi, kot je Sirija, in je to sredi vojne, bi se strinjal. Po drugi strani pa ... Ko sta bila moja starša mlajša in sta morala zapustiti svojo državo, bi seveda lahko rekli, da ne bosta demonstrirala za svobodo govora, in bilo je veliko ljudi, ki so ostali tam in so bili proti vladi, a so molčali in si rekli, da bodo živeli naprej. Takrat se moraš vprašati, v katero smer hočeš iti. V smer, ki je težja, a ostaneš zvest samemu sebi, ali ne?

Danes je v večini držav možno živeti dobro, tudi, če ne ostaneš zvest svojim vrednotam. Rečeš si, da ima vlada prav in da naj te pustijo pri miru. Še vedno pa so države, kjer hočeš iti na protest v boj za svobodo govora, hočeš iti na ulico, ker veš, da je nekaj skorumpiranega. Če živiš v središču Evrope, v Avstriji, Nemčiji, Švici, nimaš teh težav. V igri, ki se ji reče življenje, je izhodišče nekoga iz Sirije pomanjkanje sreče, medtem ko je izhodišče nekoga, ki je rojen v Avstriji, polno sreče.

Kako težje je bilo uspeti vam v primerjavi z nekom, ki se je rodil v Avstriji?

Že samo dobiti službo z imenom Ali je šestkrat težje. Ni važno, kako dobre ocene imaš. Veliko ljudi, ki so rojeni v državi, kot je Avstrija, se ne zaveda, kako lahko jim je že samo zaradi tega. Pogovorite se z beguncem, ki mu je uspelo v tuji državi, je v njej našel službo, se naučil jezika, plačuje davke, je del družbe, si našel moža ali ženo ... Naj vam oni povedo o tem, kaj vse so dosegli. Potem boste videli, da živite v sanjski deželi.

Ste potemtakem kdaj razmišljali o tem, da bi si spremenili ime?

(Smeh, op. p.). Edinkrat, ko sem razmišljal o takšni spremembi, je bilo, ko sem spoznal svojo ženo, ki je Avstrijka. Pred poroko sem ji kot moderni moški predlagal, da lahko jaz prevzamem njen priimek, a je rekla, da hoče ona imeti mojega. Včasih mi je bilo težko z mojim imenom Ali Mahlodji, a zdaj sem ponosen na svoje ime. Če me pogooglaš, sem edini s tem imenom. Sicer pa vsem takoj rečem, naj me kličejo Ali, saj je mnogim težko izgovoriti moj priimek.

Kakšno je trenutno stanje v Avstriji glede migrantov?

Od zadnje begunske krize smo imeli dve večji stranki; eni so pozdravljali begunce in rekli, da so dobrodošli, drugi pa, da naj ne hodijo k nam. Sam verjamem, da nobeni nimajo prav, saj je pravi odgovor nekje vmes. Pogledati moramo, česa se bojimo in kje so priložnosti ter česa se ne bi smeli bati. Seveda so ljudje, ki so v novi državi nasilni, postanejo kriminalci, a če bomo govorili samo o teh, ne vidiš priložnosti, ki lahko pridejo z njimi.

Moraš se vprašati, kako bi ravnal ti, če bi se v tvoji državi v Evropi zgodilo to, kar se dogaja v Siriji. In seveda, da hočejo ljudje živeti boljše življenje, to si želijo vsi! Če tega ne moreš doseči v svoji državi, bi morala biti tvoja človekova pravica, da poskušaš to doseči v drugi.

A moraš biti pripravljen delati za to. V Avstriji je denimo problem, da migrantom ne dovolijo opravljati drugih del, razen na gradbišču, saj Avstrijci tega ne bodo delali. Lani je avstrijska vlada rekla, da imamo preveč tujcev zaradi vala migrantov, ki so prihajali z ladjami, saj jim je hotela desnica pomagati, a jim niso pustili delati. Hkrati pa so številna podjetja dejala, da jih potrebujejo, saj Avstrijci nočejo opravljati določenih del, zato je nastal problem, saj je veliko beguncev ždelo doma, ker niso smeli delati.

Zamislite si: star si 17 let, posedaš doma in ne smeš delati? Seveda, da potem posežeš po čem nelegalnem. Potem pa rečejo: o, ti begunci so tako leni, nočejo delati. Prosim vas. Bodite pošteni. V avstrijski družbi se z begunci ukvarja veliko ljudi in mislim, da jim gre res dobro, a vsi nato govorijo samo o enem, ki je naredil nekaj slabega.

Foto: Arhiv Ali Mahlodji Ali kdaj obiščete svojo državo, Iran?

To ni mogoče zame, je zelo nevarno. Slišal sem zgodbe ljudi, ki imajo podobno ozadje kot jaz, so šli v Iran na obisk k družini, a ti lahko vzamejo potni list in te pošljejo v vojsko. Morda te celo označijo za vohuna. Dokler bo na oblasti vlada, kakršna je zdaj, ne bo varno za ljudi, kot sem jaz, da gredo tja.

V svoji karieri ste zamenjali približno 40 služb, kako to?

Če bi me nekdo vprašal, kako bi dobil najboljši vpogled v svet, bi rekel, naj poskusi vsaj 30 različnih služb. Če danes vsake tri leta zamenjaš službo, ti nihče ne bo rekel, da si len, če pa si v Evropi pred 30 leti po treh letih zamenjal službo, so te označili za nezvestega delodajalcem. Danes pa je to normalno, življenje je igrišče. Življenjska doba je zdaj bistveno daljša, lahko živimo sto let, in kadar govorim s starejšimi ljudmi, je prav to njihovo največje obžalovanje, da niso zagrabili več priložnosti. Prav oni mi pravijo, da je življenje igrišče, da moram poskusiti čim več stvari.

Danes lahko rečem, da je bilo teh 40 služb nekaj najboljšega, saj so mi pokazale, kdo sem. Naučil sem se govoriti z ljudmi, ugotovil sem, kakšna dela me osrečujejo in kakšna ne. A tega nisem načrtoval, čeprav se morda zdi tako. Ko sem bil mlajši, nisem imel pojma, kaj bi rad počel, starši pa so mi rekli, da lahko preizkusim več različnih služb. Kasneje sem pustil šolo, ker sem se tako bal zaključnih izpitov, predvsem ustnih. Poleg tega na otroke pred temi izpiti tako pritiskajo, da sem bil še dodatno prestrašen.

Če ti je ime Ali Mahlodji in nisi dokončal šole, pa je še toliko težje najti službo (smeh, op. p.). Zato si prisiljen početi karkoli, da zaslužiš nekaj denarja. Potem sem kmalu dojel, da moram vseeno dokončati šolo in imeti neko izobrazbo, kar mi je prineslo boljše zaposlitve. Nato me je doletela izgorelost, ker mi je umrl oče in sem se začel spraševati o pravem smislu življenja, kar me je pripeljalo do tega, da sem začel delati kot učitelj.

Ste na tej točki spoznali, da je vaš smisel življenja pomagati drugim?

Da, spoznal sem, da je življenje minljivo in da ne dobiš nove priložnosti, če je v tem življenju ne zagrabiš. Po izgorelosti sem se vprašal, kako bi izkoristil to, da živim v središču Evrope. Spoznal sem, da sem se kot otrok bal šole, a da je bil vedno en učitelj, ki je resnično verjel vame ne glede na moje ocene. Vedno sem imel osebo, ki je brezpogojno verjela vame in zato sem hotel postati to za druge otroke. Sam v njih ne vidim otrok, ampak ljudi, ki bodo oblikovali našo prihodnost. Če lahko dosežem njihove možgane in srce, ne glede na njihove ocene, morda lahko spremenim prihodnost vsaj ene osebe. Potem lahko spremeniš svet te osebe.

Zdelo se mi je fascinantno, da imajo otroci z mobilniki na razpolago ves svet, a ga uporabljajo za selfije, in ne za nekaj, kar ima smisel. Čeprav imajo na razpolago to tehnologijo, imajo enake težave, kot sem jih imel jaz: Ko jih vprašajo, kaj si želijo početi v življenju, ne vedo, tako kot tega takrat nisem vedel jaz. Ko sem bil majhen, sem ob tem rekel učitelju: imamo knjige za vse, a nimamo knjige o tem, kako dobiti službo.

Danes ni nič drugače, svet informacij se je pa močno spremenil in še v tem trenutku lahko lansiraš lastno spletno stran, kar te ne stane nič in ni tako zapleteno. In tako sem začel tudi sam. Z majhno platformo, na kateri smo objavljali videe z ulice, zgodbe ljudi o tem, kako so dobili službo, od katerih se lahko drugi marsikaj naučijo. Če pogledaš zgodbe različnih ljudi, namreč spoznaš, da ne obstaja samo en način, kako ti lahko uspe v življenju.

Je tako nastala priljubljena platforma Whatchado?

Tako je. Kar naenkrat je zanjo zraslo veliko zanimanja, kar je bilo čisto presenečenje. Iz tega je nato postalo celo podjetje, v katerem so januarja 2012 vključno z mano delali štirje ljudje, danes pa ima objavljenih več kot 7.000 zgodb, več kot 30 zaposlenih, več kot 30 partnerjev. A že na začetku sem si rekel, da hočem po treh letih postati zamenljiv, nisem si želel obstati na tem mestu. Moj cilj je bil, da bi lahko podjetje stalo na lastnih nogah, potem pa sem se hotel osredotočati na druge stvari. Lani sem tako odstopil, čeprav sem še vedno član odbora, imam delnice, a nisem vpleten v menedžment.

Zdaj pomagam startupom, svetujem menedžerjem, predavam in pomagam mladim. To je bil moj cilj - oživeti platformo, kjer lahko ljudje najdejo priložnosti za zaposlitev, a da se po določenem času umaknem. Prevečkrat sem namreč videl, kako so mnogi s strastjo zagnali svoje podjetje, se mu povsem predali, a so po 20 letih izgubili to strast.

Menda ste zelo dobri v tem, da pomagate ljudem poiskati njihovo poslanstvo, strast. Kako to prepoznate?

Najpomembnejša stvar je, da vas morajo zanimati ljudje in kaj je njihov namen v življenju. Sprašujem jih o njihovem otroštvu, o tem, kaj so radi počeli, ko so bili mladi, vprašam pa jih tudi, kaj je tisto, česar v svetu ne bi želeli za svoje otroke, katere težave bi odpravili zanje. Potem uvidiš, kako lahko pripomoreš k boljšemu svetu. Problem ni, da ljudje ne vedo, kaj hočejo, ampak, da se nihče z njimi ne pogovarja o tem. Nihče jim ne postavi pravih vprašanj. Začne se že v šoli: oceno dobiš za to, ker se naučiš, kar ti naročijo, in ne za to, ker si se ukvarjal s svojim potencialom. Ljudi hočem pripeljati do trenutka, ko so bili popolnoma v ravnovesju s samim sabo. Ko ljudje končno spregovorijo o tem, potem se šele začne delo.

Vaše delo je pred kratkim prek Instagrama pohvalil tudi Charlie Sheen.

Dobil sem tudi pohvalo od Snoop Dogga (smeh, op. p.). Za to je poskrbel prijatelj iz ZDA in ta objava je v roku 24 ur postala pravi hit. Bilo je res kul.

Kaj je mislil s tem, ko vam je čestital, da otrokom pomagate postati superjunaki?

Pred nekaj leti sem si zadal, da bom polovico svojega časa posvetil otrokom v šolah, večinoma neprivilegiranim otrokom. Na leto imam tako približno 150 predavanj na šolah, za večino nisem plačan. Če mi rečejo, da v določeni šoli česa nimajo, jim to kupim. Vzamem si čas za te otroke, dve, tri ure, včasih tudi ves dan, z njimi se pogovarjam o svoji zgodbi, razložim jim o otroštvu v begunskem taborišču. Nagovorim njihovo jezo in jim povem, da vem, kako se počutijo, da sem na njihovi strani. Pokažem jim, kje so priložnosti zanje v njihovem življenju, in da morda nimajo enakih priložnosti kot drugi, a da lahko postanejo sami svoji superjunaki. Naj sami postanejo vzorniki, kakršnega so si sami želeli.

Ko se s temi otroki pogovarjaš na višji ravni, kot z odraslimi, vidiš, kako odraščajo pred tvojimi očmi. Uvidijo, da tvoje ozadje nima nič s tvojo prihodnostjo. Ko jih obiščem leto kasneje, že začenjajo lastne projekte in sami pomagajo drugim, ki ne verjamejo vase. V zadnjih dveh letih sem tako dosegel okrog 150 tisoč otrok po celi Evropi. Hkrati pomagam tudi učiteljem, da jim pokažem, kako delati z neprivilegiranimi otroki. Kadar kdo reče, da otrokom kažem, kako naj postanejo superjunaki, mislijo na to (smeh, op. p.).

Z vašim znanjem in izkušnjami prihajate na letošnji Sempl, boste prvič obiskali Slovenijo?

Ne, pred nekaj leti sem bil pri vas na počitnicah, a tokrat bom pri vas prvič predaval.

O čem boste govorili?

O svojih izkušnjah, ki sem jih pridobil v 30 letih, še posebno v zadnjih desetih letih, ko sem začel graditi svoje podjetje. Mislim, da bo pomembno za slušatelje, da vidijo, kdo sem, govorili bomo o mojih začetkih, otroštvu, o napakah, ki sem jih delal, o podjetju, o stvareh, ki jih počnem danes, in o tem, zakaj mislim, da bi morala današnja podjetja in mediji razmišljati o vplivu na svet, in ne samo o tem, kako ljudem prodati svoje izdelke. Danes imamo v svetu toliko problemov, da je naloga vsake znamke to skomunicirati s strankami, da verjamejo v nekaj. Ljudje si ne želijo več zgolj izdelka, ampak zaupanje v znamko. Apple je recimo dober primer, saj vedno spodbuja drugačnost - We are here for the crazy ones (Tukaj smo za nore, Applov znani slogan, op. p.). Vedno stremijo k temu, da so drugačni. Če znamka ni avtentična in hoče samo prodati svoje izdelke, jih bodo kupci požrli. Če pa bo avtentična, bodo kupci postali njihovi najboljši ambasadorji.

Foto: Arhiv Ali Mahlodji Omenili ste, da ste pri nas že bili, kako vam je bilo všeč?

Moram priznati, da se mi ni niti sanjalo o Sloveniji. To je problem evropskih držav - vsi govorijo o Italiji in ZDA, nihče pa ne govori o svojih sosedih. Nekaj govora je sicer o Hrvaški zaradi morja in počitnic, a se premalo oziramo po sosedih. Pri vas sem bil navdušen nad ljudmi, a bilo je povsem novo zame. Obiskati sosednjo državo Avstrije je bilo zame veliko bolj čudno kot iti v ZDA, saj sem jih poznal že iz filmov in serij. Noro. Ko z ljudmi govoriš o New Yorku, vedo vse o njem, o lastnih sosedih pa nimajo pojma (smeh, op. p.).

No, v Sloveniji se še kako zavedamo lastnih sosedov in jih redno obiskujemo.

Zanimivo (smeh, op. p.). Mislim, da se to spreminja z mlajšo generacijo. Zdaj vidim, da če hočeš spremeniti svet, ti ni treba iti v ZDA, ampak se ozri po sosednjih državah, kjer lahko spremeniš marsikaj.

Kakšen karierni nasvet imate za nekoga v 30. letih, a se še vedno išče?

Preglejte zadnjih deset let svojega življenja, vprašajte se, v kakšnem okolju je bila raven energije najboljša za vas in ob kakšnem delu bi lahko delali deset ur na dan, pa vam ne bi bilo odveč, ne bi bili utrujeni in bi vas veselilo? To združite s problemi sveta ali s problemi, s katerimi se v naslednjih 30 letih nočete več spoprijemati. Ljudem, ki so stari pod 30 let in še ne vedo, kaj bi počeli, pa vedno pravim, naj poskusijo čim več različnih stvari, potem pa se pri 35 vprašajte, kaj je bilo najbolj kul, kar ste naredili v zadnjih desetih letih.

Če pa pri 37 še vedno niste našli svoje sanjske službe, je to čisto v redu, saj tvoja služba ali poslanstvo ni cilj, ampak proces, v katerem se učiš o sebi.

Če bi me nekdo vprašal, kje se vidim čez pet let, tega ne znam povedati. To, kar počnem zdaj, obožujem, za naslednjih deset let si pa želim le, da bi moja hčerka lahko rekla, da ima najbolj kul očka na svetu (smeh, op. p.). Zdaj spet iščem novo poslanstvo, to je proces, ki se mu reče življenje. Že samo, če ga iščeš, si na zelo dobri poti. Problem je, če sediš doma in si govoriš, da zate ni poslanstva, zame ne obstaja sanjska služba. Lahko rečem samo: dvigni rit s kavča, pojdi ven in pomagaj - nekomu izpolniti njegove sanje. Potem si lahko spet pri volji, da raziščeš še zase. Nikoli ne odnehaj raziskovati svojega življenja.

Preberite tudi:

Trendi "Google ve vse o tebi, tudi stvari, ki jih nočeš zaupati ljudem" #intervju #video

Trendi "Prvi koncert v Sloveniji je bil neverjeten, takih ni veliko" #intervju #video