Nekdanja zapornica: Najtežje se je bilo v življenju naučiti reči ne

O svojih težkih izkušnjah je Nevenka Lekan, potem ko se je zavedla svoje situacije in kam jo je ta pripeljala, začela odprto in javno govoriti že v času prestajanja zaporne kazni. To razume kot osveščanje, zato to nadaljuje tudi na prostosti. Verjame in upa, da bo njena zgodba komu lahko pomagala ali ga posvarila.

"Odkar sem se zdramila iz težkega obdobja, v zapor sem namreč prišla v zelo slabem fizičnem in psihičnem stanju, sem začela o svojem življenju javno govoriti. To sicer ni lahko, saj smo obsojenke stigmatizirane, jaz sem bila še debela, kar je še dodatno obremenjujoče. Ni se preprosto razgaliti in pred množico pripovedovati o svojih težavah. Zakaj se je zgodilo, kot se je, in kako sem to preživela," pravi Nevenka Lekan zdaj, ko je pred dobrega pol leta po šestih letih in pol prišla iz zapora.

Nevenka Lekan je v zapor prišla v zelo slabem fizičnem in psihičnem stanju, prihoda tja se skoraj ne spominja. Šla je čez večletni proces preobrazbe. Danes je polna energije, vitka, zgovorna in nasmejana. Njenega življenja ne spremljajo več zdravila kot prej, ko je morala jemati tudi po 26 tablet dnevno. Pravi še, da zdaj prvič čuti tudi otroke. Foto: Ana Kovač

Izstop iz nezdravega odnosa

"Prepričana sem, da nisem edina, ki ni znala izstopiti iz nezdravega odnosa in sem krenila po napačni poti. Bala sem se reči ne in vse skupaj končati," poudarja. Vendar pa je danes drugače, dodaja.

"Naučila sem se reči ne, kar je v življenju zelo pomembno. Največja težava je, da se ženske prilagajamo na račun sebe," sogovornica osvetli družbenostrukturno percepcijo ženske. Torej kot "bitja, ki mora ubogati, se podrejati, se ne upirati, ki mora v ospredje postavljati druge in ne sebe", kot so na to opozorile tudi raziskovalke Milica Antić Gaber, Darja Tadič, Nina Perger, Jasna Podreka in Deja Crnović ter avtorice knjige Začasno bivališče: Na grad 25, ki prinaša življenjske zgodbe obsojenk z Iga.

Življenjska naloga: Znati reči ne

"Ni lahko pogledati v svojo bit in si priznati vse težave. Najbolj so mi v spominu ostali dolgi pogovori s psihologom in drugimi strokovnimi delavci, ki so me naučili reči ne. Danes lahko to rečem vsakomur. Je pa to bil eden najtežjih delov mojega življenja. Spoznati, da lahko grem po svoji poti in da lahko sama preživim, ne pa da ostajam v odnosu, ki me spravlja v pogubo," danes o svoji preteklosti razmišlja sogovornica.

Fotografije iz knjige Začasno bivališče: Na grad 25 Foto: Bojan Puhek

Prihoda na Ig se ne spominja

Prihoda v zapor se Nevenka Lekan ne spominja, v tistem času tudi ni kaj dosti govorila, čas pred tem pa je preždela doma v fotelju. Bila je v izjemno slabem psihičnem in fizičnem zdravstvenem stanju. Imela je 182 kilogramov in diagnozo: huda depresija z močnimi znaki demence. Imela je veliko epileptičnih napadov, v zaporu pa je doživela še možgansko kap.

Danes je sogovornica polna energije, vitka, zgovorna in nasmejana. Njenega življenja ne spremljajo več zdravila kot prej, ko je morala jemati tudi po 26 tablet dnevno. Prav tako ne prejema več inzulina, ker je njena sladkorna bolezen v regresiji.

V zapor so jo pospremili otroci

V zapor, kot pripoveduje, so jo pospremili vsi štirje otroci, najmlajša hči je stara 14 let, najstarejša pa 28 let. To je bilo pred šestimi leti in pol, v ženski zapor na Igu pa je z devet let in pol dolgo zaporno kaznijo prišla zaradi gospodarskega kriminala in goljufije.

"Takrat se, tako kot že prej doma, nisem zavedala, kaj počnem. Marsikaj iz tistega časa sem izvedela naknadno. Nisem znala več skrbeti zase, tudi inzulina si nisem dajala sama," se spominja. "Potrebovala sem veliko moči, da sem si priznala, kaj vse sem naredila narobe." Foto: Ana Kovač

V zaporu so ji stali ob strani in jo usmerjali. "Šele po enem letu sem se zbudila. Ko pride streznitev in si enkrat priznaš, da si kriv, ker si naredil neumnost, čeprav je na prostosti veliko hudih tatov, se lahko začneš posvečati spremembam. Seveda če sprejmeš vse oblike rehabilitacije, ki ti jih ponudijo," še pripoveduje.

Strah pred zunanjim svetom

Ko se je začela sprehajati, najprej na dvorišču, je bila še na berglah. Po dveh letih in pol, ko so jo prestavili na polodprti režim in je lahko šla na sprehod v park, si ni upala stopiti skozi vhodna vrata. "Strah me je bilo zunanjega sveta - ljudi, kar je bilo povezano z mojim prejšnjim življenjem, ko so me iskali izterjevalci in bande."

"Ko sem stopala skozi vrata, me je spremljala paznica. Jokala sem in kričala, bil je grozen občutek in potrebovala sem podporo. Paznici sem zelo hvaležna, saj tudi zaradi nje danes hodim."

"Spominjam se tudi besed psihiatrinje v zaporu, ko sem jo vprašala, ali mi lahko da kakšna pomirjevala. Odgovorila mi je, naj vsak dan naredim dva tisoč korakov. Takrat sem se temu smejala, danes pa se s tem zelo strinjam, saj je bila hoja zame zelo koristna."

"Ko sem stopala skozi vrata (ko je po dveh letih in pol šla na sprehod v park pred zaporom, op. a.), me je spremljala paznica. Jokala sem in kričala, bil je grozen občutek in potrebovala sem podporo (ker jo je bilo tako strah zunanjega sveta zaradi preteklega življenja, op. a.). Paznici sem zelo hvaležna, saj tudi zaradi nje danes hodim." Foto: Ana Kovač

Soočanje s svojim življenjem

S streznitvijo, kot temu pravi Nevenka Lekan, pa je v zaporu prišlo tudi soočanje s svojim preteklim življenjem. V tem pogledu je zapor zanjo pomenil odrešitev, saj je tako lahko izstopila iz začaranega kroga dolgov in se soočila s tem, v kar je zabredla in s čimer je prizadela tudi otroke.

"Potrebovala sem veliko moči, da sem si priznala, kaj vse sem naredila narobe. Kolikokrat sem otrokom obljubila, da jih bom prišla iskat k mami, pa me ni bilo tri dni. Grozno se je soočiti s tem. Danes, ko gledam vnukinjo, prvič v življenju čutim otroka. Hkrati čutim tudi svoje otroke, vendar krepko prepozno," pripoveduje Nevenka Lekan.

Od podjetja do dolgov

Z nekdanjim partnerjem, s katerim ima tri otroke, enega pa še iz prejšnjega zakona, sta imela podjetje. On je zaradi dela odšel v eno od republik nekdanje Jugoslavije, Nevenka Lekan pa mu je iz Slovenije dobavljala blago.

Čez čas so ga tam zaprli, saj so ga dobili z drogo. Tamkajšnje podjetje, ki bi sogovornici moralo plačati dobavljene izdelke, dolgov ni poravnalo. Nevenka Lekan se je tako znašla v dolgovih pri slovenskih dobaviteljih. Ostala je brez vsega, blokirali so ji vsa podjetja in vse račune.

V zaporu jo je reševalo branje, kasneje tudi pisanje, svoje tamkajšnje izkušnje in doživljanja je strnila v knjigi Brazgotine, kmalu pa bo izšla tudi knjiga z delovnim naslovom Prebujena, v kateri je Nevenka Lekan popisala svoj nezdravi odnos s partnerjem, kar jo je tudi pripeljalo v zapor. Foto: Ana Kovač

Poskusila se je znajti, kot je vedela in znala. Plačati je morala odvetnike in poravnati terjatve. Padla je v krog dolgov, si nakopala izterjevalce, vse izgubila, zbolela in na koncu pristala v zaporu.

Sesul se ji je svet, ob tem pa je izvedela še marsikaj bolečega, povezanega z nekdanjim partnerjem. Vse to, odnos in življenje, na katerega je z njim pristajala, je popisala v svoji knjigi z zdaj še delovnim naslovom Prebujena, ki je tik pred izidom.

Branje in pisanje za mentalno preskakovanje zaporniških zidov

Pisati je začela že v zaporu. Najprej jo je tam reševalo branje, kamor se je zatekla od vsega, sprva tudi od sebe. Prostovoljno je namreč delal v knjižnici in tam je brala "vse mogoče. Pravljice, romane, enciklopedije, zemljevide. Vse sem požirala, kot da se učim na novo."

Potem je začela pisati dnevnik in ko je obiskovala delavnice kreativnega pisanja, ki so jih v okviru evropskega projekta Vključujemo in aktiviramo organizirali v zaporu, je začela nastajati tudi poezija.

Brazgotine je naslov njene prve izdane knjige, ki je prepojena z zaporniškimi izkušnjami in za katero avtorica pravi, da je družinsko delo. Ob njenih objavljenih pesmih in proznih doživljanjih zaporniške resničnosti so tudi pisma otrok, ki jih je prejemala na Ig, pa tudi risbe ene od hčera, Sandre.

Za zapor sogovornica pravi, da ni težek, temveč so naporne ženske. "Veliko je opravljanja, metanja polen pod noge, izseljevanj, zato velikokrat trpiš. A dokler se ne postaviš zase." Hudo trpljenje pa povzročajo tudi poniževanja, še pravi Nevenka Lekan. Foto: Ana Kovač

"Zapor ni težek, ženske so"

Za zapor sogovornica pravi, da ni težek, temveč so naporne ženske. "Veliko je opravljanja, metanja polen pod noge, izseljevanj ... Zato velikokrat trpiš. A dokler se ne postaviš zase. Zelo sem bila ponosna nase, ko sem prišla do točke, da sem to zmogla. Postavila pa sem se tudi v bran šibkejših," opisuje Nevenka Lekan. Ob tem dodaja, da so bile paznice čudovite in vedno na razpolago.

Odnosi med soobsojenkami so torej tisti, ki so problematični, še posebej ker so močno zaznamovani s poniževanjem, sama je to izkusila tudi zaradi svoje debelosti. "Tu zna biti res zelo hudo, veliko hudih poniževanj, opravljanj," so Nevenkine besede zapisali v že omenjeni knjigi. Takrat je svojo zgodbo pripovedovala še v zaporu.

Zdaj pa se na prostosti med pogovorom v tem kontekstu med drugim spominja, kako so nekatere ženske v zaporu govorile, zakaj "Ciganke hodijo v knjižnico, saj ne znajo brati". Sama pa se je z njimi rada pogovarjala, kakšnim je tudi kaj prebrala, ko jim je bilo dolgčas ali najtežje, če so to želele.

Po prihodu na prostost jo stigma zapora pogosto spremlja, skoraj povsod, kamor pride. Foto: Ana Kovač

Stimgatiziranje obsojenk

Poniževanj so bili zunaj zapora deležni tudi Nevenkini otroci. "Prihajam iz majhne vasi, kjer so sosedje otrokom pisali pisma in jih zmerjali zaradi tega, ker sem v zaporu. Sem pa danes zelo ponosna, ko lahko te iste osebe mirno pogledam v oči in jim kaj tudi povem. Moji otroci so veliko pretrpeli, vendar so na ta račun dobili tudi velike kvalitete. Zelo sem ponosna nanje, čeprav jih nisem vzgojila, temveč sta jih moja mama ter najstarejša hči."

Po prihodu na prostost jo stigma zapora pogosto spremlja, skoraj povsod, kamor pride, pravi. Nevenko Lekan zaporniška resničnost zasleduje tudi v njenem psihološkem prostoru. Težko se zadržuje v zaprtih in temnih prostorih, ker jo utesnjujejo. Svojo preteklost na Igu prepoznava tudi v besedah, ki jih je tam ponotranjila.

Na novo je morala spoznati tudi marsikatero praktično podrobnost vsakdanjega življenja zunaj zapora. "So stvari, ki so zame čisto nove, kot na primer iti na bankomat ali na avtobusu uporabiti Urbano."

"Moram pa za nazaj še veliko razčistiti," danes še pravi Nevenka Lekan, čeprav je veliko tudi že predelala. Z otroki se veliko pogovarja, poudarja. "Vse sem jim povedala, čisto vsega sicer res ne vedo, ker je nemogoče."

"Iz nje kar privre, medtem ko na primer kuha kavo in se česa spomni. Veliko se pogovarjamo, jaz jo neprestano kličem, saj sem jo tudi prej," v pogovor vskoči Nevenkina hčerka Sandra.

"Ni lahko pogledati v svojo bit in si priznati vse težave. Najbolj so mi v spominu ostali dolgi pogovori s psihologom in drugimi strokovnimi delavci, ki so me naučili reči ne. Danes lahko to rečem vsakomur. Je pa to bil eden najtežjih delov mojega življenja." Foto: Ana Kovač

Oprostiš si, pozabiš ne

Da je prišla do točke, kjer je danes, je sogovornica potrebovala leta. Vse, kar se je zgodilo in kdo je bila, je predelovala s tremi psihologi in drugimi strokovnimi delavci. V enem letu je po operaciji zmanjšanja želodca in aktivaciji shujšala za 110 kilogramov.

Spoprijela se je s posledicami svojih dejanj. "Moja hči je pred dvema letoma plačala zadnji obrok posojila, ker se je zadolžila zaradi mene. Vsi otroci in mama so bili zadolženi do grla. Mlajša hčerka je šla zato že pri 14 letih delat. Z vsem tem se je bilo zelo težko soočiti. Nikoli se ne boš mogel opravičiti. Lahko si oprostiš, vendar nikoli ne pozabiš."

Korak do zapora je majhen

Nevenka Lekan, za katero je bil zapor sicer odrešitev od začaranega kroga težav, pravi, da je korak do tega lahko zelo majhen. "Dolg in ena napačna odločitev, pa si lahko že zelo hitro na drugi strani." Za vsako obsodbo pa vedno obstaja tudi zgodba, poudarja.

"Vendar se v tem sistemu nihče ne vpraša, zakaj je nekdo kradel petkrat, šestkrat … Veliko je žensk, ki niso imele za hrano za otroka. Ko se vrnejo iz zapora, nimajo stanovanja, postpenalne obravnave praktično ni in ženske so prepuščene ulici. Službe ne dobijo in socialna pomoč je nizka. Premalo je tudi pretoka informacij, kje lahko iščeš pomoč. Ni usmeritev, kaj in kako po prihodu iz zapora," sistemske pomanjkljivosti po prihodu na prostost na podlagi izkušenj naslovi sogovornica.

Sama ima na srečo izjemno podporo družine, s katero "smo zelo povezani", pojasni. Veliko so se pogovarjali še, ko je bila v zaporu, kamor so otroci redno prihajali na obiske.

"Ničesar več me ni strah"

Po vseh izkušnjah in po procesu preobrazbe pa še pravi, da je ni ničesar več strah, "ker je to moje življenje in si ga ne bom več pustila vzeti".

Ob tem je njeno sporočilo še to, "da naj ne obsojajmo drugačnosti. Ne obsojenih, debelih, krivih in suhih. Pogosto v ljudeh iščemo le napake, ne pa kvalitet." Zelo pomembno je tudi, komu podarimo trenutek, saj tega ne dobimo nazaj, je še njena misel.