Nedelja, 12. 8. 2018, 4.00
6 let, 3 mesece
intervju z duhovnikom Janezom E. Rusom
Igralec iz filma V leru, ki je postal duhovnik #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,58
4
Janez E. Rusa je duhovnik, ki se ga marsikdo spomni po vlogi bruca Marka v filmu V leru. Čeprav je nekoč razmišljal o študiju režije, je pred sedmimi leti vstopil v duhovništvo. Da bo to njegova pot, je začutil že pri 12 letih.
Z Janezom E. Rusom sva se pogovarjala zadnje dni pred njegovo selitvijo iz Blagovice, kjer je bil štiri leta župnik. Zdaj se je odločil za novo vlogo, in sicer mednarodnega koordinatorja mladih pri katoliški skupnosti Emanuel, ki je prisotna v 60 različnih državah. To delo bo opravljal iz Münchna.
Življenje duhovnika Janeza E. Rusa je zanimivo. Pri svojih 17 letih je odigral bruca v slovenskem filmu V leru, nato je odšel študirat etnologijo in kulturno antropologijo, zatem teologijo. Da bo nosil duhovniško obleko, je prvič začutil že pri svojih 12 letih, odločilna pa je bila zanj spoved leta 2002. Pravi, da dvomov o svoji odločitvi ni nikoli imel, nasprotno, počuti se izpolnjenega.
Janez E. Rus, ki se ga lahko spomnimo po vlogi bruca v filma V leru, je pred sedmimi leti vstopil v duhovništvo, zadnja štiri leta je bil župnik v Blagovici, zdaj pa je prevzel vlogo mednarodnega koordinatorja mladih pri katoliški skupnosti Emanuel. Novo delo bo opravljal iz Münchna. Za svoje delovanje v Blagovici pravi, da je tam spoznal Slovenijo, ki je prej ni.
Po štirih letih zapuščate mesto župnika v Blagovici, kakšna je inventura?
Ko sem prišel sem, sem bil popolni avtsajder. Odrasel sem v trboveljskih blokih, študiral sem v Ljubljani, Barceloni, Parizu in Bruslju. Moje življenje je bilo ves čas vezano na delavsko in mestno kulturo ter univerzitetna okolja. Ko sem prišel v Blagovico, sem se tu v kulturnem smislu počutil kot tujec. V trenutku inventure ugotavljam, da sem se na to okolje precej navezal.
Tu sem spoznal Slovenijo, ki je prej nisem. To je podeželska Slovenija, kjer poslušajo domačo glasbo, kar velja tudi za mladino.
Ni rockerjev?
Tu ni nobenih subkultur. Edino, kar je, je to, da se ne moreš identificirati s svojim okoljem in se zato odseliš. Zelo redki so tisti, ki bi tu samo stanovali, njihov način življenja pa bi bil vezan na mesto, na primer Domžale ali Ljubljano. Ljudje živijo zelo lokalno. Ko sem prišel, je bil zame vse skupaj izziv, torej da se vklopim v ta način življenja in ga spoznam kot etnolog. To sem vzel kot doživetje, kot terensko izkušnjo, ki je bila celostna. Zdaj, ko jo po štirih letih končujem, lahko rečem, da je bila zabavna. Vesel sem, da sem odkril to Slovenijo.
"Ko sem prišel v Blagovico, sem se tu v kulturnem smislu počutil kot tujec. V trenutku inventure ugotavljam, da sem se na to okolje precej navezal. Tu sem spoznal Slovenijo, ki je prej nisem. To je podeželska Slovenija, kjer poslušajo domačo glasbo."
Kakšna je še ta Slovenija, omenili ste narodno-zabavno glasbo, kaj še?
Ljudje v veliki večini niso univerzitetno izobraženi. Prevladujoči model je, da imajo rokodelsko službo in doma še vsaj nekaj kmetijske dejavnosti, če ne gre za kmetijo v celoti in je to osnovni način preživetja.
Drugačne so tudi teme pogovorov, kar je povezano s tem, da nimajo meščanskega življenja in univerzitetne izobrazbe. Ne govorijo o konceptih, zanima jih predvsem, kako se imaš, na katero veselico si šel, ali imaš za jesti in kdaj greš na morje. Če živiš v Ljubljani samo z Ljubljančani, te Slovenije sploh ne poznaš, ker gre za drugo socialno okolje.
So tu prebivalci pretežno religiozni?
So tradicionalno religiozni in v kulturnem smislu večinoma katoličani. Za njih je pomemben krst, k verouku jih hodi manj. Navezani so na svojo župnijo, cerkev, pomembno jim je tudi, da imajo svojega župnika.
Janez E. Rus je, da bo nosil duhovniško obleko, prvič začutil že pri svojih 12 letih, odločilna pa je bila zanj spoved leta 2002.
Župnik je gospod župnik in se ga vika ali celo onika. Tu me je nemalo ljudi onikalo.
Kako ste se na to navadili?
Na začetku mi je bilo nenavadno, vendar sem čez čas videl, da je za njihovo socialno izkušnjo to pomembno. Prav tako jim je v veliko čast, da pride župnik k njim na kosilo ali po krstu in poroki na zabavo. Nisem mogel biti župnik in hkrati ne preživljati časa z njimi. Ob sobotah in nedeljah sem bil pretežno pri domačinih na kosilih.
Malo za šalo, malo zares: kako ste razporedili vsa povabila?
Koncept časa je tu drugačen, zlepa ne delujejo na način, da bi odprli koledar na mobilnem telefonu in se na podlagi tega dogovorili za srečanje. Tukaj namreč obstaja načelni dogovor, da se bomo enkrat videli, in ko pride čas za to, se zapelješ mimo hiše in pozvoniš. Ne dogovoriš se vnaprej glede na to, kdaj boš doma, ker so ljudje tu pač doma. Izjema je le nedeljsko kosilo. Za to pa sem jim vedno povedal, kdaj sem prost.
"Župnik je (v Blagovici, op. a.) gospod župnik in se ga vika ali celo onika. Tu me je nemalo ljudi onikalo."
Vstopili ste v veliko različnih družinskih okolij, spoznali številne svetove.
Vstopil sem v veliko mikrosvetov in upam si trditi, da je ena značilnost podeželskega človeka, ki sem jo okusil v tem okolju, tudi ta, da ima neizpodbitno zaupanje v gospoda župnika. Predstavlja avtoriteto in pred njim nimaš kaj skrivati. Lahko rečem, da med nami ni bilo veliko tabujev.
Kaj natančneje imate v mislih?
Na primer to, ali so poročeni ali niso. Tako sem lahko slišal: "Gospod župnik, midva pa nisva poročena."
Je za vas pomembno, da je par poročen?
Kar je zame pomembno, je to, da vsakemu privoščim, da bi živel izpolnjeno življenje, in ko smo prišli na to temo, sem jo rad zagrabil. Čeprav se mi zdi, da pri tem nisem nastopal z vidika institucije in težnje po učenju. Vedno sem izhajal iz tega, da vsakemu paru želim, da bi živel dobro. Moje prepričanje pa je, da je poročen par bolj stabilen in da bolj uživa, vključno s spolnim življenjem.
"Edino, kar šteje, je kakovostna srčna kultura, ki je pred etiketo vernika, nevernika, komunista, liberalca ali česa drugega. To so samo zatočišča in kdaj tudi vzrok našega boja, ki je blodnja, začenši z nami katoličani."
Zakaj ste o tem prepričani? Ker je v ozadju potrditev, zaveza?
S psihološkega vidika je to pomembno, saj gre za potrditev in s tem vstopimo v polje varnosti. V socialnem merilu je zelo pomembno, da so tvoje odločitve jasne in s tem tudi tvoja identiteta. Z vidika duhovne izkušnje pa velja podobno. Obstaja namreč analogija med spolnim življenjem moža in žene ter odnosom med Bogom in njegovim ljudstvom. Če torej govorimo o Bogu, ki je ljubezen, glede na Staro zavezo je to celo strasten ljubimec, je za tvojo duhovno izkušnjo pomembno, da doživiš poroko.
To je lahko tudi necerkvena poroka.
To je podobno, saj gre za zavezo, za neko pot komunikacije para, ki ga pripelje do odločitve. Poroka je institucija.
Govorite o veliki domačnosti s prebivalstvom med svojim delovanjem v Blagovici, a hkrati to, da so vas onikali, prinaša veliko distanco.
V čustvenem smislu ne gre za distanco, onikanje je povezano z institucijo, ki jo zelo ohranjajo. Župnija in župnik sta v socialni mreži pomembni instituciji. Podobno velja za gasilce. Gasilec je človek, ki je vedno na voljo.
"Velika blodnja so vse spolne zlorabe, ki pa zdaj prihajajo kot velikanski plaz iz vseh plasti zahodnega sveta."
Je za vas pomembno, ali je sogovornik veren ali ne?
Za dve stvari gre. Menim, da spontano vsak od nas, ne glede na to, iz katerega socialnega in religioznega okolja prihaja, ščiti svojo kulturo, identiteto. Tako ima vsakdo od nas določene predsodke, če ne drugega neke nereflektirane notranje odzive. V tem pogledu se lahko, vendar se mi je to včasih dogajalo pogosteje kot zdaj, identificiram kot nekdo, ki se je spontano odzival v smislu getovskega pristopa. Torej, to sem jaz, to smo mi, to so oni …
Vendar pa sem s svojim osebnim razvojem, izobraževanjem in duhovno potjo, predvsem pa zato, ker sem doživel z ljudmi zelo pretresljiva srečanja, dosegel najgloblje prepričanje, da me ne zanima, katere provenience je človek. Edino, kar šteje, je kakovostna srčna kultura, ki je pred etiketo vernika, nevernika, komunista, liberalca ali česa drugega. To so samo zatočišča in kdaj tudi vzrok našega boja, ki je blodnja, začenši z nami katoličani.
Omenili ste problematiko katoliškega izključevanja, čeprav prav to v svojih temeljih nosi sporočilo o pomenu ljubezni do bližnjega, kar pa je vsakdo.
Vsekakor, pri tem gre za biblično vizijo. Gre za svete spise, ki živijo v izraelskem narodu kot sveto izročilo in so jih katoliški kristjani vzeli za svoje. Tem v svojih začetkih niso ničesar dodali. Edino, kar so imeli pred očmi, je, da je "ustanovitelj" vere, torej Jezus, zgled podaritve svojega življenja za drugega.
Vendar s tem on ni naredil nič drugega, kot potrdil svetopisemsko vizijo Boga za človeka. Kaj je ideal vernika? Da bi bil dar za drugega. Povsem na začetku Svetega pisma, v Mojzesovi postavi, najdemo opozorilo Boga, da glej, da v tvoji deželi ne bi bilo tujca, ki ga ne bi sprejel. Če pride v tvojo deželo, ga obravnavaj kot lastnega brata. Ne samo, da si z njim prijazen, temveč dobi status tebi enakega. Gre torej za opozorilo, da se usmerimo k najlepšemu sadu vere, kar je brezpogojna ljubezen do kogarkoli.
Precej ste aktivni tudi kot vloger, obdelujete pa različne teme. V času prihoda večjega števila beguncev pred leti v Slovenijo ste govorili tudi o pomenu njihovega sprejetja.
Nisem vstopal v javno debato, sem pa v svojih objavah omenil tudi kaj v tem kontekstu. Dal sem primer begunca, ki pride v stiski v Slovenijo. Če si kristjan, potem sploh ni vprašanja, kakšen naj bo tvoj odziv. Sprejetje torej.
Kje pa se potem zalomi v katoliški Evropi, če govorimo o strahu in odporu do tujcev, drugače mislečih, izključevanju drugačnosti?
Eno je zagotovo v razpoki med resničnostjo in podobo o resničnosti, ki jo imamo v medijih. Resničnost je namreč drugačna kot na prvih straneh časopisov.
Povem lahko primer znancev, ki so svoje stanovanje v Domžalah raje oddali begunski družini iz Sirije kot pa domačinom, saj se zavedajo, da je v veliko primerih zaradi predsodkov ravno obratno. Gre za mikro primer, ampak koliko tovrstnih zgodb kristjanov, ljudi drugih ver ali nevernikov, ki izkažejo konkretno brezpogojno simpatijo oz. ljubezen v žlahtnem pomenu besede do nekoga v stiski, zares poznamo?
Zakaj imamo splošno predstavo o kristjanu, ki je ideološki branitelji trdnjave Evrope, kjer ne želi nikogar, še posebej pa ne muslimana?
Vendar ne gre za predstave o resničnosti, temveč tudi izkušnje, sledimo lahko različnim sovražnim mnenjem, odzivom in izključevanju, ki prihajajo iz različnih smeri. Gre torej za realnost.
To je naš spontan odziv getoizacije, o kateri sem prej govoril, za katero pa ni nujno, da jo razvijaš, temveč jo lahko kultiviraš.
Drugi vidik, ki bi ga v tem kontekstu omenil, je tranzicija, ki poteka že zadnjih 300 let, vse od razsvetljenstva. Gre za premik od paradigme katoliškega krščanstva kot normalne sestavine vsakdanjega življenja do današnje paradigme katoliškega krščanstva, ki ne samo, da ni normalno, temveč se ga dojema že celo kot čudnega. Prisoten je spontan odklonilen odnos.
Tristo let se sicer sliši veliko, vendar je treba vedeti, da ima to še svojo predzgodovino, ki je dolga 1.600 let. Vendar pa današnja slika in srca kristjanov v Evropi še niso pregnetena do te mere, da bi zavzeli brezpogojno evangeljsko držo, ki je: izgubiti vse za dobro svojega bližnjega. Za nas je še vedno normalno, da škof živi v palači, da je župnik gospod in ga onikajo ter da je Evropa krščanska, ob čemer iskreno molimo za to, da bi to tudi ostala.
Resda imamo tudi številne povsem evangeljske duhovne in socialne odzive: pogosto molimo, da bi gospod varoval begunce, tiste, ki so na poti, tiste, ki so preganjeni in ki trpijo. Vsako leto molimo za druge vernike, ki želijo dobro in so iskreni v srcu. To so naše uradne molitve, a na terenu je med kristjani - od škofa do zadnjega vernika - mogoče slediti temu, kako težko je izpustiti ideje o trdnjavi Evrope. To pa zato, ker je to korak v temo, kjer izgubiš določen vidik varnosti. Cerkev je imela vedno dostop do socialne korekcije.
Govorite o instituciji, ki bi se odpovedala privilegijem in bogastvu?
Na neki način gre tudi za to, vendar se Cerkev v katoliškem in ortodoksnem svetu nikoli ne bo odpovedala hierarhiji in tudi ne instituciji. Če želiš imeti določeno organizacijo, moraš imeti hierarhijo, pa čeprav je ta neformalna. Mi imamo formalno, ker smo prepričani, da je to del izročila. To je način, kako se je apostolska cerkev v prvih stoletjih organizirala. To je bila tudi Jezusova namera, za kar pa imamo v evangelijih tudi konkretne primere.
"Kot duhovnik sem štiri leta živel v Blagovici, župnijska pisarna je bila moj delovni prostor, moje domovanje in kraj za druženje. Pri meni smo gledali tudi filme. Ni bilo ločnice med mojo profesionalno in zasebno sfero."
Vendar se svet spreminja.
Vprašanje je, kako živeti s hierarhično držo in hkrati služiti bratom. Stara krščanska Evropa je to razvijala vsaj 1.100 let in rodilo se je veliko genialnih stvari. So pa te vključevale tudi stranski učinek, ki je bil velikokrat negativen.
Strinjam se, da je položaj danes zelo drugačen in da so potrebne posodobitve. Na ravni institucije je to lažje, težje je s srčno kulturo. Smo v tranziciji in veliko je strahov.
Poklic župnika predstavlja v socialnem smislu varno službo.
Ne toliko poklic kot moje življenje. Kot duhovnik sem štiri leta živel v Blagovici, župnijska pisarna je bila moj delovni prostor, moje domovanje in kraj za druženje. Pri meni smo gledali tudi filme. Ni bilo ločnice med mojo profesionalno in zasebno sfero.
Predstavlja pa ta položaj določeno socialno varnost, ki ekonomsko glede na slovenski standard nikakor ne prednjači. Pa vendar ima župnik v Blagovici v tem pogledu popolno zagotovilo in je lahko brez eksistencialnih skrbi.
Glede prehrane sem bil skoraj samozadosten, ker sem imel spodaj vrt, od prebivalcev pa sem dobil koline, jajca in drugo. Za osebne stroške, obleke, kozmetiko in svoje hobije, kar so na primer hribi, pa potrebujem nekaj denarja. A glede tega si v Blagovici popolnoma preskrbljen, kar odraža temeljno občutje ljudi, in sicer da je zanje popolnoma normalno, da tudi finančno skrbijo za svojega duhovnika. Živel sem izključno od darov, saj nimam nobenega finančnega priliva.
"Temeljno občutje, ki me preveva, je, da sem s tem, ko sem postal duhovnik, dosegel to, po čemer sem najbolj hrepenel."
Kako točno je s financami?
Razliko do tega, kar za zdravstveno in socialno zavarovanje nameni država, krije škofija. Moj finančni prihodek pa je bil od mašnih darov, kar je 17 evrov. Vzameš lahko šest mašnih darov na teden in le enega na dan, s tem da nedeljskega ne smeš.
Ob krstih, porokah in pogrebih tudi dobiš denarni dar. Lahko pa ti ljudje prinesejo dar tudi kar tako in v Blagovici je to še zelo živo. Včasih so temu rekli bera, ko so desetino od pridelka prinesli župniku. Tako sem dobil veliko mesnin, pridelkov, pa tudi denar.
Imeli ste vrt, ste ga obdelovali sami?
Janez Rus v vlogi bruca Marka v priljubljenem filmu V leru
V zadnjem času ga nisem. Ker sem veliko potoval in ker nisem več utegnil, je to prevzela soseda.
Kako gledate na svoje življenje, preden ste postali duhovnik?
Temeljno občutje, ki me preveva, je, da sem s tem, ko sem postal duhovnik, dosegel to, po čemer sem najbolj hrepenel. To me neprestano spremlja. Če se vrnem k vprašanju, kdo bolj uživa: tisti, ki je poročen, ali tisti, ki ni, je to popolnoma enako. Ko je bil obred posvečenja, je bilo zame to zelo pomembno v duhovnem smislu. Seveda tudi v socialnem, saj me je postavilo v drugo identiteto, pa tudi objektivno sem začel drugače živeti.
S tem sem v življenju dosegel vse, kar sem si želel. Zdaj sem sklenjena celota in to živim, katero službo imam v tem okviru, so malenkosti.
"Ko nisem bil sprejet v krog režiserjev, sem takoj spoznal, da to ni zame. Vpisal sem se na filozofsko fakulteto, ker me je humanistika vedno zanimala. Užival sem v študiju antropologije, in ko sem šel v tretjem letniku na izmenjavo v Barcelono, kjer sem preživel eno leto, se je začel proces osebnega izpraševanja. /.../ Po vrnitvi iz Barcelone sem šel septembra leta 2002 v Ljubljani k spovedi, kjer sem se dokončno odločil, da si želim postati duhovnik."
Kdaj ste začutili, da je to vaša želja?
Bil je klic, ki ga znam pokazati, in bilo je obdobje, ki je s tem povezano. Ko sem bil star 12 let, sem se udeležil enega izmed cerkvenih vikend programov, kjer sem tisto soboto med molitvijo doživel jasno notranje spoznanje, da bo to, da bom postal duhovnik, moja svoboda in sreča. Tega nisem nikomur povedal in tudi ne načrtno razvijal, saj sem v Trbovljah živel v pretežno ateističnem okolju. Nisem imel kroga prijateljev, s katerimi bi razvijal ta del sebe.
Ko sem bil pred maturo, je to spet prišlo nekoliko na dan, saj je to čas, ko se začneš intenzivno spraševati, kaj boš študiral in s tem kaj boš v življenju. Vendar sem se takrat spogledoval z gledališčem.
Ste imeli idejo, da bi šli na AGRFT?
Šel sem na sprejemne izpite za režijo, vendar sem bil na to popolnoma nepripravljen. Prišel sem iz Trbovelj in nisem si niti približno predstavljal, za kaj gre. Dobro je, da me niso vzeli. Režiser mora biti nekdo, ki je vizionar, kar pa 18-letnik ne more biti.
Režiser naj postane nekdo, ki se je že odločil o svoji življenjski viziji in ima talent za to delo.
Je to mogoče razumeti kot analogijo za vaše duhovništvo? Ste zato morali poskusiti druge poti? Kot 17-letnik, naturščik ste igrali v filmu, nato razmišljali o režiji, šli študirat etnologijo in kulturno antropologijo, na koncu pa je prišla teologija. Je moral priti čas za to?
Vsekakor. Ko nisem bil sprejet v krog režiserjev, sem takoj spoznal, da to ni zame. Vpisal sem se na filozofsko fakulteto, ker me je humanistika vedno zanimala. Užival sem v študiju antropologije, in ko sem šel v tretjem letniku na izmenjavo v Barcelono, kjer sem preživel eno leto, se je začel proces osebnega izpraševanja.
"Sam celibat živim, ker ga je tudi Jezus, zaradi tega pa ne čutim nobene prikrajšanosti. V smislu čustev in dotika si seveda kdaj želiš bližine, vendar je pomemben vidik celibata to, da ga moramo razumeti z vidika biblične misli."
Je bila to prelomnica?
Resno sem se začel spraševati, kaj si želim. Šel sem od doma, bil sem v tujini in v tistem letu, to je bilo leta 2002, sem v Barceloni opravil ves notranji proces za nadaljnji korak. Od tam sem prišel z jasno vizijo, da antropologija ni moje življenje.
Po vrnitvi iz Barcelone sem šel septembra leta 2002 v Ljubljani k spovedi, kjer sem se dokončno odločil, da si želim postati duhovnik.
Kaj je bilo tam tako pomembno?
V spovedi sem izročil vse priznavanje svojih grehov za nazaj. Sem pa tam doživel popoln notranji mir, ki sem ga zaznaval kot meni zunanjega. Nisem si prizadeval za to, da bi našel neko ravnovesje, za to nisem nič naredil, a me je vseeno preplavil mir, ki ga prej nisem poznal. Ta občutek pa od takrat še vedno traja. Dosegel sem vse, kar si želim v življenju.
S čim povezujete ta mir, z vero in ne z lastno pomirjenostjo in odraščanjem v psihološkem smislu?
Sam to imenujem oseba Jezusa Kristusa, srečanje z njim. To je bila moja izkušnja pri tej spovedi in jasno mi je, da ko to doživiš, resnično razumeš krščanstvo. Prej je to neki sistem s svojo dogmatiko, etiko, prisotnim kulturnim izročilom in obredjem, vendar brez osebne izkušnje, ki je središčna. Meni se je ta zgodila pred 16 leti.
Kašno je bilo vaše študentsko življenje?
Omogočil mi ga je študij antropologije v Ljubljani in ob tem odhod v Barcelono. To je bil čas, ko sem lahko doživel študentske simpatije in zabave. V tem času sem spoznal veselje in stiske tega sveta. V tem obdobju sem se vsaj približno - do svojega 25. leta - izoblikoval v celoto. Da sem vedel, kdo sem, kaj je moja izkušnja, kaj so bili moji boji in trenutki, ko sem se zabaval, in kaj so moji talenti ter kaj si želim. Po tem je prišla odločitev, da postanem duhovnik.
"Kdaj lahko zaznam tudi minimalno nastrojeno reakcijo, kar razumem, saj imajo ljudje pravico, da se name kot na uradnega predstavnika Cerkve negativno odzovejo zaradi blodenj, ki se dogajajo, čeprav sam nisem za to nič kriv."
Kaj vse je za vas tako pomembno drugačno, da ste duhovnik, ne samo vernik?
To je bil moj odgovor na osebno srečanje z Jezusom, ki sem ga doživel. Nekdo drug na enak tip srečanja lahko odgovori čisto drugače. Začuti, da bo na primer pravnik in imel družino, torej da bo živel v svetu. Sam sem konec koncev iz sveta nekoliko izvzet, ker se veliko gibljem predvsem v cerkvenem krogu in sem neprestano v templju.
Živite v vzporednem svetu.
Delno to drži. Do neke mere je to za nas, ki smo profesionalni služabniki templja, tudi neizbežno. Opravljati obredje in biti zanj odgovoren vsak dan je nadpovprečno ukvarjanje z duhovnim. Poleg tega imam sam tudi osebno obredje.
Kako je videti vaš dan?
Zjutraj najprej pol ure na glas berem Sveto pismo, Psalme. Potem sem vsak dan med 7. in 8. uro v tišini v cerkvi in opravim tiho meditacijo, med katero preberem del evangelija. Za kakovostno duhovno življenje si moraš narediti strukturo dneva in z leti sem prišel do vsakdanjika, kot sem ga imel do zdaj.
Po tihi meditaciji imam zajtrk, čemur sledi opravljanje vsakdanjih obveznosti, ki se sklenejo z mašo ob 19. uri. Zvečer imam skoraj vedno srečanje z ljudmi ali pogovore po Skypu.
Koliko vas še zasleduje vloga bruca v filmu V leru?
Ves čas po malem. Zaznamovalo me je bistveno bolj, kot sem si mislil, vendar ne v smislu, da bi me prepoznali, bolj v tem, da film ljudje poznajo, ker ga na televiziji tudi na vsake toliko časa še predvajajo. To vem, ker mi ljudje povedo, in vedno znova ga nekdo zazna.
Bil je tudi čas, ko sem ga tistim, ki so zvedeli za mojo vlogo, a ga še niso videli, tudi pokazal. Vendar tega ne delam več. Dovolj je bilo, saj sem ga videl že tolikokrat.
Kako se spominjate tega obdobja?
To je bil krasen čas. Takrat sem sodeloval v amaterski mladinski gledališki skupini v Trbovljah. Užival sem na odru in platnu. To so bila leta, ko ti godita pozornost in laskanje. Ko smo snemali, sem bil star 17 let, ob premieri pa 19.
Prepoznavnost vam je prijala?
Določeno primerjavo lahko naredim tudi z vlogo duhovnika in nenavadno bi bilo, če ne bi rekel, da imam zelo rad pridigo. Rad imam mikrofon, s katerim stopim med ljudi in jim govorim. Zelo sem občutljiv na to, da imam njihovo pozornost. Imam talent za to in v tem tudi zelo uživam.
V moralkah?
V izročilu pridiga pomeni razlaganje odlomkov Svetega pisma, ki pa imajo v ozadju svojo širšo povezavo. Moja velika strast je, da ves teden glodam posamezne odlomke in opazujem lepoto razodete besede. Te nato predstavim na nedeljski maši. Moja odgovornost je, da kot župnik prežvečim duhovno besedilo in z njim nato nahranim vernike.
Kdor moralizira, pa je neodgovoren. To počne, ker sam ni nič doživel od besede in se ni nahranil z duhovnostjo.
Lani ste se s člani filmske ekipe V leru pojavili na odru Slovenske kinoteke. Tokrat ste bili v župniški obleki. Pogled na fotografijo s tega dogodka kaže spoj vaših dveh življenjskih obdobij in identitet. Kako ste sami doživljali to srečanje?
Nič drugače kot od vsega začetka, ko sem postal duhovnik in dosegel to, kar sem si želel. Ko sem šel v Slovensko kinoteko, sem šel točno s tem občutkom, da sem to jaz, a hkrati tudi z velikim veseljem, da bom srečal ekipo.
So se do vas drugače obnašali, ko ste se pred njimi pojavili v drugi vlogi?
Teh odzivov sem že navajen, ko me ljudje začudeno ali presenečeno sprašujejo, kako in zakaj sem se tako odločil. Kdaj lahko zaznam tudi minimalno nastrojeno reakcijo, kar razumem, saj imajo ljudje pravico, da se name kot na uradnega predstavnika Cerkve negativno odzovejo zaradi blodenj, ki se dogajajo, čeprav sam nisem za to nič kriv.
A kljub vsemu so pretežno bolj pozitivne reakcije. Meni se zdi normalno, ko povem, da je izkušnjo Kristusa in krščanstva v izvedbi Katoliške cerkve in tega, kakršen sem in kar sem doživel, mogoče popolnoma skladno živeti. Ne čutim nobene frustracije in konflikta, ohranil sem vso svojo naravo. Ničesar nisem izgubil, sem samo pridobil.
"Vse, kar je del obredja, in tudi institucija sama, torej vse, kar je otipljivega, se lahko tudi izrodi in izrablja."
Omenili ste blodnje Cerkve.
To so velike teme, ki so kost za javnost in o katerih slišim na terenu. Kot na primer, ko se ga ljudje na veselici ali v gostilni napijejo in mi kaj povedo. Klasičen scenarij je: ti si naš župnik in mi te spoštujemo, tu ni nobenega dvoma, ampak … Velika blodnja so vse spolne zlorabe, ki pa zdaj prihajajo kot velikanski plaz iz vseh plasti zahodnega sveta.
Najprej smo bili mi na tapeti in prav je tako, menim celo, da smo bili pri tem še premalo jasni, saj gre za v nebo vpijočo stvar. Odmev tega pa danes vidimo po vsem svetu, če kot primer navedem gibanje #MeToo.
Kaj pa so vaše kritike cerkvene institucije?
Naša blodnja je predvsem to, kar je bila blodnja duhovništva v Jezusovem času. To pa je bilo farizejstvo, srce česar je prepričanje, da imaš, ker si dobro opravil obredje, privilegij pri Bogu in te ima rad. Nekdo, ki tega ni dobro opravil ali sploh ne hodi k obredju, pa ni dobro zapisan. Vendar ne dobiš točk pri Bogu, ker si dobro odkljukal zadeve.
Kaj pa odpustki in spoved?
Vse, kar je del obredja, in tudi institucija sama, torej vse, kar je otipljivega, se lahko tudi izrodi in izrablja. Kot na primer odpustki v določenem času, ki pa jih danes še vedno imamo in imajo svoj pomen. Dober duhovni učinek odpustka namreč ostaja. Kaj naj naredim z ljudmi, ki pridejo k meni v skritosti, ker si želijo napredovati in se izviti iz nečesa, kar so storili in počeli? Uporabim točno to duhovno sredstvo.
Kako doživljate celibat, v cerkvenih krogih se odpira vprašanje o njegovi ukinitvi?
Cerkev se je odločila, da bo za duhovnike latinskega obreda z duhovniškim posvečenjem nastopil tudi celibat. Sam sem takoj za to in ga tudi z veseljem živim. Je pa vprašanje, ali Cerkev v določenem trenutku zgodovine lahko reče, da bo ta odločitev drugačna, torej da bo celibat izbiren. Ali poteka konkretna in realna razprava o tem, ne vem, če bo enkrat tako, pa je to dobro.
Sam celibat živim, ker ga je tudi Jezus, zaradi tega pa ne čutim nobene prikrajšanosti. V smislu čustev in dotika si seveda kdaj želiš bližine, vendar je pomemben vidik celibata to, da ga moramo razumeti z vidika biblične misli.
Obstajajo različne prispodobe, kako Bog razodeva dejstvo, da je v svoji ljubezni do ljudi strasten. Najbolj vrhunska prispodoba, ki to doseže, je podoba moža in žena. Brez moraliziranja in v najbolj žlahtnem pomenu besede si upam trditi, da si vsakdo želi brezpogojnega odnosa, ki bi bil ljubezenski.
Kako lahko z veseljem živite celibat?
Ko govorim o podobi moža in žene, je to vrhunska prispodoba ljubezni Boga do človeka na tem svetu, kjer pa se življenje hitro konča.
Kaj ostane od vsega, kar smo živeli? Vse, kar smo iz ljubezni in v ljubezni naredili. Temelj krščanskega razodetja je Jezusovo zagotovilo, da kar ostane, je naše telo, ki bo enkrat obujeno in iz njega bomo za vekomaj vstali. Šele takrat bomo začeli živeti to, za kar smo narejeni. To bo onkraj našega fizičnega telesa in to je odnos med nami in Bogom. Vključeni bomo v ljubezenski odnos, za katerega je značilna perfekcija. Na ta način lahko že v svojem fizičnem telesu, na neki neotipljiv način to že živim. V meditaciji doživljam, da lahko to skrivnost živim že danes, kar je zame veliko veselje.
Smrti vas ni strah, ker verujete?
Ni me strah, občutim pa nekaj treme, kako bo vse skupaj videti. Veliko razmišljam o tem, saj tudi pokopavam in se pogovarjam z umirajočimi.
Moja mama je imela 20 let raka in veliko let živela terminalno fazo. Vsa naša družina je tako šla čez ta proces, v katerem si popolnoma razorožen. Bolj ko greš proti smrti, manj gotovosti imaš. Vendar ko narediš zavesten korak, da verjameš v Jezusovo obljubo, lahko začutiš ta kakovosten preskok v telesu in čustvih. Mene je ne glede na to, kako je bilo zaradi mame težko, to v odnosu do smrti zelo osvobodilo.
Ste iz zelo verne družine?
Od nekdaj smo bili aktivno povezani s Cerkvijo.
Kakšno pa je vaše stališče do žensk in duhovništva?
Jasno nam je, da žensko duhovništvo ne obstaja.
Vendar so v zgodovini že bile del obredja.
Bile so diakonise. Ker so prvi kristjani krstili gole ljudi, je bilo obredje ločeno po spolih. Najverjetneje so imele še kakšno dodatno službo, na primer dobrodelno, kar je prisotno tudi danes, čeprav nimamo več posvečenja v diakonise. Je pa ta institut v intenzivni raziskavi.
Popolnoma drugo pa je duhovništvo, ki je vezano na Jezusovo odrešenjsko delo, kar pokaže in napove na zadnji večerji, tako da je to vezano na moški spol.
4