Nedelja, 30. 4. 2017, 4.06
6 let, 7 mesecev
Intervju z modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas
Nika Ambrožič Urbas: modni konjič, za katerim se praši #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,53
15
"Stvari se me še vedno dotaknejo, me prizadenejo in vsak poraz je zame še vedno enako boleč kot na začetku modne kariere. Nikoli ne rečem, da je to del posla," pravi modna oblikovalka in sodnica v plesni oddaji Zvezde plešejo, ki z izjavami, te so že zdavnaj prerasle v t. i. nikizme, vzbuja veliko pozornost javnosti.
Nekatere navdušuje, drugim kodra živce, a vedno pusti vtis. Nika Ambrožič Urbas je modna ustvarjalka, ustanoviteljica modne znamke Marija Moderna (v sodelovanju s sestro Jano) in kreativna direktorica za modne dodatke pri luksuzni znamki Timothy Oulton. 38-letnica iz Ljubljane je poročena z novinarjem Matjažem Ambrožičem in že 12 let živi v Londonu. Pravi, da je danes bolj Angležinja kot Slovenka. Razlog? Ker se ne želi počutiti kot tujka v državi, kjer je doma. Njeni obiski Slovenije so tedenski že več kot mesec dni, saj vsako nedeljo zvečer nastopa kot sodnica v plesnem šovu Zvezde plešejo, kjer izstopa s sočnostjo in poetičnostjo svojih komentarjev.
"Bolj kot poznavanje in sledenje modnim smernicam je pomembno to, da poznamo svoje telo. Da vemo, kaj mu najbolj pristaja."
Kdaj je po vašem mnenju človek lepo oblečen? V mislim imam eno vaših izjav, češ da sledenje modnim smernicam pri oblačenju ne bi smelo biti na prvem mestu.
Pomembneje je to, da slediš sebi. Sledenje modnim smernicam je lahko dvorezen meč. To je tako kot slediti politiki. Če je ne spremljaš redno in samo občasno prebiraš članke o najnovejšem dogajanju ter za nameček preletiš kolumno ali dve, si boš o določeni temi mogoče ustvaril mnenje, ki ni ravno objektivno. Morda se ti bo kakšna politična stranka pretirano zamerila, morda boš preveč paranoičen glede določenih stvari.
Skratka, pomembno je, da temo poznaš tako dobro, da znaš izluščiti zrno od plev. Pri modnih smernicah je povsem enako. Pomembneje je, da veš, kaj pristaja tvojemu telesu.
"Seveda, obleka naredi človeka oz. ustvari podobo človeka. Vemo pa, da tekstil, ki si ga nadenemo, ne more spremeniti naše notranjosti."
Potem drži ali ne drži, da obleka naredi človeka?
O, ta večni slovenski pregovor, ki ga v Angliji sploh ne poznajo … V Sloveniji se še vedno sprašujemo, ali se obrestuje biti lepo oblečen ali ne. Seveda, obleka naredi človeka oz. ustvari podobo človeka.
Če bi sedela pred vami v razvlečeni trenirki, strgani majici in nenaličena, bi si o meni verjetno ustvarili drugačno mnenje.
Ko greš v službo in se temu primerno urediš, s tem na neki način opraviš svojo funkcijo, se predstaviš kot profesionalec.
Verjetno s tem kažeš tudi spoštovanje do sogovornika.
Točno tako.
Ne gre za to, da se lepo urediš, da te bodo ljudje spoštovali, ampak zato, ker ti spoštuješ druge. Ker se s tem želiš nekomu pokloniti, se pokazati v lepi luči. Obleka ti pomaga, da se predstaviš.
In popolnoma jasno je, da te obleka, ta tekstil, ne spremeni do te mere, da bi se spremenil navznoter. Obleka samo pripomore k tvoji podobi.
Verjetno najprej opazite zunanji videz sogovornika in se mu temu primerno posvetite. Videzu, namreč.
Seveda. Zanima me, kako ste se naličili in kakšne uhane ste skombinirali s tem topom, seveda pa si na podlagi tega ne bom ustvarjala mnenja o vas.
Kdaj ste si pridobili trdo kožo, če ste si jo?
Ne bi ravno rekla, da imam zelo trdo kožo. Stvari se me še vedno dotaknejo, prizadenejo in vsak poraz je zame še vedno enako boleč kot na začetku modne kariere. Nikoli ne rečem, da je to del posla.
Nika Ambrožič Urbas večkrat poudarja, da je moda izbrala njo in ne obratno. Kako se to kaže v praksi? Je to neki klic? "Vsekakor. Moda je nekaj zelo intenzivnega in če želiš modo dobro razumeti, moraš poznati vse vidike posla, izražanja, psihologije, umetnosti, tradicije … Modi se moraš zares posvetiti. To pa v praksi lahko uresničiš edino takrat, kadar si te moda izbere, saj ti zanjo ni škoda časa. Z modo živiš 24 ur na dan. Ves čas se pretaka po tvojih žilah. Redko se dogaja, da se nekdo na primer pri 25 letih odloči, da se bo začel ukvarjati z modo, ker ga je to kar naenkrat začelo veseliti, in bi se modi posvečal tako intenzivno, kot se ji, če z njo odraščaš."
In da se na napakah učimo ..
Saj se, samo lahko bi se učili tudi na čem bolj prijetnem. Moda je zelo neizprosen posel, zato ker nikoli ne smeš zaspati. Potrebuješ veliko mero samokritičnosti, da se ves čas opominjaš, da bi lahko bil še boljši, da vedno obstajajo nekdo, ki je boljši od tebe, in da vsaka ideja, pa naj se ti zdi še tako genialna, že obstaja. Ves čas se moraš boriti, konkurenca je namreč neusmiljena.
Moda je navzven čudovit poklic … No, v bistvu je res čudovit, navzven pravim zato, ker si mnogi, ki modo spremljajo od daleč, težko predstavljajo, koliko dela je treba vložiti vanjo.
"Tudi na fakulteti v Londonu (prestižna univerza Central Saint Martins) so poudarjali, da je moda izbrala nas in ne obratno. Češ, da je pot do uspeha v modi čisto preveč trnova, da bi se je lahko lotil vsak. Pravijo, da je uspeh zakopan na vrtu neuspehov. In res moraš kopati dolgo, da izkoplješ nekaj, kar je vsaj malo podobno uspehu."
Vam je uspelo v modnem svetu ustvariti pristna prijateljstva ali ste več pozornosti namenjali temu, da vam kdo ne zarine noža v hrbet?
O, ne, če bi tako razmišljala, bi bila katastrofa.
Zase lahko rečem, da sem zelo zaseben človek in da v svojem poklicu ne tkem prijateljstev, ker si tega ne želim. Z ljudmi sodelujem poslovno in se z njimi zelo dobro razumem.
Število mojih prijateljev je zelo majhno in z večino prijateljujem že vse življenje. Z nekaterimi celo od vrtca. In s tem sem zelo zadovoljna. Nisem neki "social butterfly", ki bi hodil na kave in se dobival s tem in onim. Zelo nerada hodim ven, sem bolj knjižni molj. Večere in proste trenutke rada preživim za knjigami, rada sem doma, kaj dobrega skuham, se ukvarjam z mačko. Svoj prosti čas rada preživljam z možem, večkrat se kam odpraviva na izlet …
Sta najraje sama?
Zelo.
Potem sta se našla.
Da, z Matjažem sva najboljša prijatelja in se res odlično dopolnjujeva. Ves čas se pogovarjava. O vsaki stvari sva se sposobna pogovarjati.
Tudi o angleškem nogometu? Vaš mož je namreč urednik portala o angleškem nogometu.
Tudi, seveda.
Vas iskreno zanima?
Zelo iskrena bom z vami. Pred leti je bil nogomet zame nekaj najbolj dolgočasnega na svetu. Sploh nisem razumela, kako lahko to koga zanima. No, zdaj razumem. Moj mož ima talent za to, da zna vsako stvar, ki ga zanima, na res lep način predstaviti tudi meni, mi temo približati na način, da me bo zanimala.
"Matjaž mi je nogomet predstavil kot lep in žlahten šport z bogato tradicijo. To še posebej velja za angleški nogomet, ki se ga oklepa neki poseben blišč. Nogomet me je začel zanimati, ko sem se začela ukvarjati z menedžerji, njihovo psiho. Kdo je Jose Mourinho, zakaj je prav on trener Manchester Uniteda, kje se mu je zalomilo pri prejšnji ekipi, kdaj so njegovi šibki dnevi, o čem razmišlja, ko namrščen pogleduje proti tlom?"
Kar naenkrat je nogomet zame začel dobivati smisel. Vsi ti akterji, menedžerji kot vitezi na paradnih konjih … To je neka fina "mašinerija", ki me je začela spominjati na neko novelo, ki je kar ne moreš odložiti, ker vsi zapleti temeljijo na psihološki ravni. Kdo je zabil koliko golov, so zame minljive stvari, bolj me zanima interakcija med igralci.
Mislim, da je nogomet zanimiv in da se v zadnjih letih usmerja v to, da se ljudje, ki so se prej počutili izobčene, na primer ženske in mlajša generacija, ki veliko da na zunanji videz, zdaj ne počutijo več tako. Mislim, da so časi, ko si šel na nogometno tekmo s pivom v roki in se še stepel povrhu, minili. Angleški nogomet postaja šminka. Fina, lepo zloščena šminka.
Obiskujete tekme? Morda reprezentančne?
Ne, sem bila pa dvakrat na tekmi angleške premier lige. Samo ta me zanima. Lahko mi rečete nogometni snob, ampak tako pač je. Nogomet je v Angliji šovbiznis. Vsi vemo, kako se je Wayne Rooney oblekel, kakšen parfum uporablja … Okrog tega se je oblikovala velika fama.
Zaradi poslovnih obveznosti zelo pogosto obiskujem Kitajsko, kraj Guangčou, ki velja za kitajski London. No, tam je premier liga tako znana kot Rolls-Royce, Bentley ali princ William.
"Angleška monarhija me zanima tako kot vsakega Angleža. Zanima me, kaj se dogaja s kraljico, kako je bila oblečena, kakšen govor bo imela za božič in veliko noč … Mislim, da so člani angleške kraljeve družine čudovit vzor, ničesar jim ne moremo očitati. Princ William je krasen prestolonaslednik, tudi Kate je čudovita in odlično opravlja svojo funkcijo. Na živce mi gre, kadar kdo govori, da ti ljudje nič ne delajo. Ravno nasprotno, ogromno delajo. Tudi zaradi njih je Anglija to, kar je, in zato ves svet zanima. To je blagovna znamka in mislim, da se tega precej dobro zavedajo."
Ker ste ravno omenili … Kako gledate na britansko kraljevo družino? So predmet vašega zanimanja?
Seveda, zanima me vse, kar je angleškega. Zelo rada imam angleško kulturo. V Angliji živim že 12 let in v tem času se moraš podrediti okolju do te mere, da te stvari začnejo zanimati, kot da so del tebe. Da jim tudi ti pripadaš.
"V Londonu se ne počutim kot Slovenka, ki živi v Angliji, ampak kot Angležinja. Pa s tem ne želim zveneti prepotentno ali naduto. Ker to razlagam v slovenskem okolju, se morda lahko razume narobe, pa vendar … Po toliko letih življenja na drugem koncu Evrope ti drugega ne preostane, sicer se ves čas počutiš tujec. Jaz pa se ne želim počutiti tujec nekje, kjer je moj dom. In Anglija je moj dom."
"Zaradi tempa življenja sem primorana o svojoem videzu razmišljati vnaprej. Morda je to za slovenske razmere eksotično, če ne celo domišljavo, ampak tako v Angliji delujemo profesionalke, ki se zavedamo, da lahko s svojo podobo marsikaj sporočamo in da je to del našega posla."
Vrniva se k vašemu stajlingu. Vsi so premišljeni. Menda si komplete pripravite že mesec vnaprej - od ličenja do modnih dodatkov … je bil tudi današnji že zdavnaj izbran?
No, zdavnaj seveda ne, je pa res, da si stvari pripravim vnaprej. Živim v zelo velikem mestu, kjer mi že to, da se prebijem z enega konca mesta na drugega, vzame po dve uri in zjutraj preprosto nimam časa za razmišljanje o modnih kombinacijah.
Omenili ste, da stajlinge skrbno načrtujete že precej prej, koliko je v vašem poklicu, oziroma življenju nasploh, prostora za čisto spontanost?
Kaj je za vas spontanost?
Da se na primer z možem na vrat na nos odločita, da se zapeljeta neznano kam. Je vaš vsakdan zelo strukturiran?
Presenetljivo obratno. Moje življenje je zelo zanimivo in če bi ljudje vedeli, kako, bi mi ga zavidali ali pa sploh ne bi verjeli, da je to mogoče.
Po drugi strani pa je moj urnik, kadar potujem službeno, zelo tempiran in me ne zanima nič drugega. Na Kitajsko, na primer, grem zato, da tam opravim posel, drugo me ne zanima. Ljudi, s katerimi se sicer rada zabavam, pustim doma (smeh, op. a.).
V Londonu je drugače. Pisarno imam doma in sama odločam o svojem urniku. Med mojim delom se najdejo časovne luknje, v katerih lahko počnem, karkoli hočem. Lahko greva z možem na sprehod, se odločiva za ogled galerije kar tako, si zraven privoščiva fino angleško čajanko s kanapeji.
Sta obred pitja čaja že sprejela za svojega? Se to prakticira ob 17. uri, kot prikazujejo v filmih?
No, ob 17. uri ravno ne. Čajni obred pa je obvezen, tudi v najinem urniku. Čaj se v Angliji pije tako, kot se v Sloveniji kava. Ne rečemo, gremo na kavo, ampak rečemo, gremo na čaj.
Takoj, ko se preseliš kamorkoli, je prva stvar, ki si jo kupiš, kotliček za kavo (smeh, op. a.) in čajnik. To je v Angliji obvezna oprema. Imava celo vrsto čajev in sama sem zelo dosledna pri tem, kako dolgo ga pustim v vodi. Vsak čaj ima svoje zakonitosti.
"Z Matjažem se ogromno pogovarjava, spoštujeva se in sva, lahko rečem, šolski primer srečnega para. To je največji dar v najinem življenju. Vedno praviva, če nama vse v življenju spodleti, je to, kar imava, vredno več kot vse drugo. Zelo sva hvaležna."
Sta se z Matjažem spoznala v Sloveniji?
Smejali se boste … Spoznala sva se v Stegnah (tudi intervju je potekal v Stegnah v Ljubljani, op. a.), na radiu Gama MM, kjer je bil moj mož urednik glasbene oddaje Jazz galerija.
Večkrat je vrtel skladbe skupine Planet Groove, jaz pa sem bila velika oboževalka te skupine, a nikjer nisem našla njihovega CD-ja. Skoraj sem že obupala, ko mi je mamina sodelavka svetovala, naj na radio pokličem Ambrožiča in ga vprašam. Zakaj pa ne, saj je menda prijazen.
Nisem sicer tiste vrste človek, ki bi klical na radio, a ker pogovor ni šel v eter, sem se opogumila in poklicala. Matjaž mi je razložil, da ta CD še ni izšel in da bo meni v čast zavrtel mojo najljubšo skladbo te skupine. Očitno je bilo nekaj v mojem glasu, kar ga je pritegnilo, in predlagal je, naj prihodnjo nedeljo spet pokličem.
To je bilo zame nekaj novega. Kot najstnica sem živela v svojem svetu. Nisem hodila žurat, nisem želela imeti opravka s fanti, nikoli nisem sanjarila o poroki. Zanimalo me je samo to, da sem dobro videti, da ustvarjam, da si ustvarim kariero in to je bilo to. Zelo sem bila osredotočena in za vse drugo se mi je zdelo škoda časa, še posebej za fante.
Sem si pa vedno rekla, ko se bo kje našel pravi fant zame, bo že on prišel do mene. Če pa ne bo, pa tudi prav.
No, skratka, niti na pamet mi ni padlo, da ga kličem zato, da bi se iz tega kaj razvilo. Povsem neobremenjeno sem ga poklicala. To so bili še časi stacionarnih telefonov. Približno 20 minut sva se pogovarjala o vsem mogočem, nisva flirtala ali kaj podobnega, in to je trajalo približno dva meseca, nato pa me je Matjaž povabil, naj pridem v studio, da se spoznava.
Res sem prišla, vsa urejena, zelo šik. Oče me je odpeljal na radio, Matjaž nama je odprl vrata. In takrat, prisežem, samo da sem ga zagledala, sem si rekla, s tem moškim bom preživela vse življenje.
"Matjaž mi je ob najinem prvem srečanju razkazal radijski studio in me povabil na novoletno večerjo k sebi domov. Skuhal mi je večerjo in me po večerji odpeljal v Trst, kamor sva - s kozarcema za šampanjec in steklenico prosecca, kar je zanimivo, saj nihče od naju ne pije alkohola - prispela ravno v času polnočnega ognjemeta. Poljubila sva se in postala par. In tako je še danes."
Pred dvema letoma sva se še poročila. Zelo sva srečna. V 19 letih se še ni zgodilo, da bi zaspala sprta. To je najino pravilo in tega se drživa.
V vajinem primeru verjetno ne drži, da se nasprotja privlačijo? Precej sta si podobna in imata zelo podobne interese.
Res je.
Celo za nogomet vas je navdušil.
Mene se zelo lahko navduši. Sem eden tistih ljudi, ki se jim zdi, da nikoli ne vedo preveč. Kar naprej nekaj berem. Vse mogoče.
Je vaš bogat besedni zaklad izkupiček bralnih navad, družinskih pogovorov?
O, lepa hvala za kompliment. Če se ozrem nazaj ... Res je, doma smo vsa kosila in večerje z družino preživljali skupaj in se pogovarjali o vsem mogočem. Razpravljali smo, se lotevali različnih tem, grizli do konca, iz tega kovali tisoč in eno izpeljanko. Vedno smo bili družina, ki rada debatira. Iz vsake stvari smo sposobni razviti blazne zgodbe in zanimivo je, da se nama z Matjažem dogaja podobno. Mislim, da sem si takega moškega kar priklicala (smeh, op. a.).
"Veliko berem. Že kot otrok sem dobesedno hlastala za knjigami. Trenutno berem portugalske pravljice, gre za izbor najboljših portugalskih pripovedk, in knjigo o vrtnarjenju, ki me sicer sploh ne zanima, se mi pa zdi zanimivo, kako avtor opisuje negovanje rastlin. Ne ukvarjam se rada z obdelovanjem zemlje, se pa lahko ure in ure ukvarjam z ročnimi deli."
Od nekdaj sem rada tudi brala, še kot majhni deklici pa mi je brala mama. Zelo hitro sem prebrala vse knjige iz šolske knjižnice, zato me je mama vpisala v knjižnico Otona Zupančiča in me zalagala z vsemi mogočimi knjigami. Dobesedno hlastala sem za njimi. Že takrat sem brala po več knjig naenkrat in to počnem še danes. Berem vse mogoče, o astronomiji in živalih, ljubezenske drame, forenzične detektivke, skratka, vse mogoče. Branje me pomirja. Tudi če me boli glava ali mi je slabo, samo odprem knjigo in se počutim bolje.
Že 12 let živite v Angliji. Kakšen je od tam pogled na Slovenijo? Kakšno mnenje imate o Sloveniji? Radi si predstavljamo, da živimo v majhni Švici.
No, do Švice je še daleč. Najbolj zanimivo mi je to, da Slovenci tako radi govorimo o tujini. Že to, da sploh imamo izraz tujina, je zanimivo. V Angliji nihče ne govori o tujini. Sploh nimajo izraza ta to. Angleži čutijo, da so del sveta, medtem ko imamo Slovenci radi občutek, da smo nekje mi, preostalo pa je svet.
Radi govorimo o tem, da se v svetu nekaj dogaja, in vprašanje je, ali bo to prišlo do nas ali ne. Ta ločenost Slovence precej omejuje. To sem opazila šele po tem, ko sem se preselila. Tudi sama sem se prej širokoustila, da je v tujini tako, zakaj ni še pri nas, in podobno.
Radi se ločujemo na tiste, ki se spoznajo na to, kako je v tujini, in na tiste, ki tega še ne vedo. V resnici pa je to veliko zapravljanje časa. Slovenci bi morali razumeti, da smo tudi mi tujina, da svet ni več ločen po državah, da nas je internet združil. To, kar se dogaja v svetu, se na neki način dogaja tudi pri nas. Nesmiselno se je pogovarjati o tujini, večjo uslugo bi si naredili, če bi razmišljali o tem, kako stvari stojijo in kako bi jih lahko izpopolnili. Ne glede na tujino.
Mislim, da bi se narodu na ta način odvalil kamen od srca. Ne bi se počutili, kot da smo pod pritiskom, da moramo nečemu slediti. Slovenija ima ogromno in mislim, da se tega premalo zavedamo.
Kako bo brexit vplival na vaše življenje?
Ne vem. Mislim, da tega nihče ne ve, tudi politiki ne. Moje mnenje je, da ne morejo vseh tujcev kar izgnati iz države, preveč nas je. To bi pomenilo razpad sistema.
Izstop Velike Britanije iz Evropske unije nama z možem seveda ni bil všeč. V Angliji sem se znašla prav po zaslugi EU. Imela sem evropsko šolnino, ni mi bilo treba plačevati mednarodne šolnine, ki bi bila desetkrat dražja, nisem potrebovala študentske vize in podobno. Z evropskim potnim listom sva lahko odprla podjetje in postala povsem enakovredna drugim Angležem.
Sicer pa, tudi če bova morala Anglijo zapustiti, se s tem ne bova obremenjevala. Dokler imava drug drugega, sva srečna.
Tudi če bi se vrnila v Slovenijo?
Ni nujno, lahko greva tudi kam drugam v Evropi. Sicer pa, saj v Sloveniji ni slabo, sva pa za zdaj zelo srečna tam, kjer sva.
Zadnje tedne so vaši obiski Slovenije zaradi sodniške funkcije v oddaji Zvezde plešejo pogostejši. Kako udobno se počutite v tej vlogi?
Neizmerno uživam. Povabila sem bila zelo vesela, niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljala, da bi se mi to lahko zgodilo, niti nisem vedela, da se tak šov pripravlja. Zvezde plešejo oz. Strictly Come Dancing že nekaj let spremljam v Angliji, kjer je to pravi spektakel.
Skratka, nekega dne sem dobila e-pošto s povabilom in takoj pristala. Sledilo je več pogovorov in testov pred kamerami. Skoraj dva meseca je trajalo.
"V vlogi sodnice v oddaji Zvezde plešejo neizmerno uživam."
Je bilo kaj debate, kakšen tip sodnice naj bi igrali?
Težko vam rečem da ali ne, zato ker smo od samega začetka idejno skupaj gradili koncept. Vedeli smo, da bo vsak od nas imel določeno vlogo, kar je nekako logično. S preostalimi sodniki sem se spoznala tik pred zdajci.
Ste jih pa najbrž prej poznali?
O, seveda. Katarina Venturini je zame boginja in modna ikona, no, tudi Andrej. Težko opišem, kako je sedeti poleg nje in debatirati o plesu. Še vedno sem pozitivno šokirana nad tem. Skratka, moja vloga se je rodila povsem spontano.
Nikoli si nisem mislila, da bom sodnica, ki bo s svojo slovenščino burila duhove. Sumila sem, da bo morda koga motilo, kar je glede na želje, da moramo gojiti slovensko kulturo, bizarno, da se obregnemo ob nekoga, ki govori čisto slovenščino, ampak dobro, tako je.
Po prvi oddaji se je vsul plaz negativnih komentarjev na vaš nastop, zdaj pa postajajo vedno bolj prizanesljivi, če ne celo pozitivni. Ste bili nanje pripravljeni?
Mislim, da so me ljudje sprejeli. K sreči nimam Facebooka, kjer se je menda vsul največji plaz kritik na moj račun, in me je to nekako zaobšlo.
Takoj po oddaji namreč odletim v London, kjer se ukvarjam z rebrandingom svoje znamke Marija Moderna in sem v povsem drugem svetu. Z vstopom na letalo se zame začne povsem nov svet.
"Katarina Venturini je zame boginja in težko opišem, kako je sedeti poleg nje in debatirati o plesu. Še vedno sem pozitivno šokirana nad tem."
Znate preklopiti?
Moram. Skratka, te kritike so šle mimo mene. Počasi so kapljale šele po tem, ko so se stvari začele umirjati. Prijateljice so mi omenile, da so bili ljudje najprej šokirani nad menoj …
Mislim, da so bili ljudje na začetku šokirani nad mojim obnašanjem in govorjenjem in so to povezovali z zafnanostjo in izumetničenostjo, z nečim, česar niso vajeni.
Izhajam namreč iz povsem drugačnega okolja. Živim v državi, kjer se ves čas tako govori. V Angliji ljudje zelo slikovito opisujejo stvari, k temu spada tudi gestikulacija. Če si v Sloveniji malo bolj živ, izpade čudno. In obratno, če si v Angliji zadržan, lahko pozabiš na uspeh. Bolj zagnani ljudje te dobesedno požrejo.
Na začetku sem si rekla, verjetno bo moj nastop za ljudi šok, hkrati pa sem upala, da bodo spoznali, da to ni podoba, ki se jo trudim ustvariti, taka pač sem. Ljudje so v t. i. nikizmih (izjave Nike Urbas v oddaji Zvezde plešejo, op. a.) našli nek štos in jaz sem hvaležna, da je tako. Vesela sem, da jih razvedri in ne zamori.
V mladosti je bila tudi sama plesalka in tekmovalka v latinskoameriških plesih. "Imela sem zelo visoke ambicije, tako kot v vseh stvareh, ki jih počnem. Plesati sem začela pri 12 letih, kar je dokaj pozno, kariero pa končala ob koncu osmega razreda, saj mi časovno ni več zneslo. Seveda sem si sama sebe predstavljala kot svetovno uspešno plesalko z goro kolajn in pokalov, ampak ples je tako kot moda neizprosen posel. Če ga želiš osvojiti, se mu moraš stoodstotno posvetiti, jaz pa za to nisem imela časa. Poleg tega sem se še poškodovala in nekaj časa zaradi obrabe hrustanca morala celo mirovati. Ves čas sem vedela, da na dveh stolih hkrati ne bom mogla sedeti. Moda ali ples? Izbrala sem prvo. Nekaj časa mi je bilo hudo, a bi mi bilo še bolj, če bi se ji odpovedala."
15