SiolNET. Trendi Kultura
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Vsi vemo, kaj je tisti privesek, ki se ga kapital želi znebiti"

4

termometer

Igor Samobor je dobitnik Borštnikovega prstana, ki kot ravnatelj Drame letos predstavlja svojo prvo sezono. To zaznamujejo stoletnica začetka prve svetovne vojne ter namen in identiteta gledališča.

Igor Samobor velja za enega najboljših slovenskih igralcev, kar dokazuje tudi Borštnikov prstan, ki ga je za svoje delo prejel leta 2012. Maja 2013 je prevzel položaj ravnatelja SNG Drama Ljubljana, gledališča, v katerem je kot igralec ustvarjal že od začetka. Samobor se odlično znajde tudi na platnu, zaigral je v približno 20 filmih, nazadnje pa je navduševal kot profesor nemščine v Razrednem sovražniku, za katerega je lani prejel vesno za glavno moško vlogo in postal tudi Stopov igralec leta.

Miro Cerar je v ponedeljek za kandidatko za kulturno ministrico imenoval strokovnjakinjo za zavarovalništvo in zdravstvo Julijano Bizjak Mlakar, ki nima referenc s področja kulture. Kakšno sporočilo se s tem pošilja kulturnikom? Zelo težko je govoriti o nekom, ki ga ne poznaš. Poznamo samo delo gospe Mlakar s področja, ki ni naše, in to delo je občudovanja vredno. Želim si verjeti in moram verjeti, da so se ljudje, ki so o tem odločali, odločili pravilno in s pozitivno mislijo. Sodelovali bomo in upam, da bo to sodelovanje plodno. Kako plodno bo, bo pokazal čas. Za pritožbe in negodovanja bo čas takrat, ko bo razlog za to.

Kako pomembno je za slovensko kulturno ustvarjanje to, kdo je minister oziroma ministrica? Bi se strinjali s predstavniki DSP in društva Pen, da gre pri izbiri za dušo in obraz slovenske nacije? Mogoče so malo pretiravali. V deželah, ki jih občudujemo, so ministri in ministrice za kulturo res večinoma ljudje, ki so zelo visoko umetniško profilirani ali vsaj zelo globoko vpeti v kulturno sfero, res pa je tudi to, da imajo v teh deželah mnogo bolje urejeno zakonodajo in predvsem financiranje ter temeljni odnos do kulture.

Pri nas to ni prva ministrica ali minister, ki se določa po drugačnih merilih. Kultura bi morala biti javno dobro, osnova za vse, kar počnemo, in prvi, ne zadnji predmet pogajanj.

To pa seveda nima nobene zveze s tokratno izbiro in je bistvena težava naše družbe. Če bomo kulturo podili iz vseh točk svojega zanimanja, je vprašanje, kakšen narod bomo in kdo sploh smo.

Drugače doživljate kulturo in predvsem kulturni menedžment zdaj, ko ste že skoraj leto in pol ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča? Razmišljate o stroških, finančnih vložkih in ekonomski smotrnosti? Da, seveda. Če drugače ne bi, bi vsaj vsakega pol leta, ko moramo oddajati poročila, intenzivno razmišljal o stroških in vsem preostalem. Saj ne, da sem si prej predstavljal, da je delo ravnatelja samo umetniško snovanje, resnica pa je, da je z goro predpisov in aktov delo postalo zapleteno in duhamorno ter se oddaljuje od samega bistva in poslanstva.

Čutite neoliberalne pritiske, da je treba tudi kulturo dati na trg? Seveda se jih čuti, zmeraj govorim, da bi kultura in umetnost morali biti platforma za vse preostalo, ne pa, kot so trendi zdaj, da je osnova za delovanje vsega finančna (ne)kultura. Neoliberalizem k nam prihaja v velikem drncu in se zažira v vse pore. Vsi vemo, kaj je tisti privesek, ki se ga kapital želi znebiti, to pa je vse, kar se računa pod javno dobro: zdravstvo, šolstvo, kultura, sociala … Vse bi moralo biti finančno ovrednoteno in imeti tržno vrednost, kar pa je seveda popolnoma nemogoče. Nekatere stvari nimajo cene.

Letos predstavljate prvo sezono, ki ste jo pripravili kot ravnatelj. Ob razgrnitvi ste slavnostno naznanili, da je Drama noseča. Zdi se, da ste se repertoarja lotili zelo osebno. No, človek včasih reče kakšne stvari, ki so patetične, ker je vzhičen, ampak če je bila lanska sezona, če že ženem naprej to metaforo, noseča s tem, kar se bo zgodilo v tej sezoni, bomo kmalu imeli rojstvo in bomo videli, kakšen bo zdaj ta otrok. Upam, da bo imel vse okončine, da bo vesel in pametno šel naprej.

V prvi letošnji premieri nastopate tudi sami, in sicer v predstavi Čarobna gora Thomasa Manna, ki jo režira Mateja Koležnik. Šlo naj bi za projekt, ki naj bi si ga že dlje časa želeli igrati … Čarobna gora je roman, ki je številne vznemirjal, tudi mene. Govori o osnovni kompoziciji Evrope tako v filozofskem kot sociološkem smislu. Dogaja se v Davosu. Vsi vemo, kaj se danes tam dogaja, svetovni finančni razrezi in Čarobna gora so čudovita metafora Evrope. Roman oziroma zdaj predstava se namreč dogaja v zdravilišču za neozdravljivo bolne.

V Čarobni gori boste igrali Settembrinija, ki v romanu glavnemu junaku Hansu Castorpu predstavlja ideje razsvetljenstva in humanizma … Hans je lahko metafora za evropskega posameznika ali pa kar vso Evropo, Čarobna gora pa nekakšen mikrokozmos takratne in tudi današnje Evrope. In Hans ima vsaj tri vzgojitelje, razsvetljenca oz. humanista, totalitarnega jezuita in nekakšnega Dioniza, človeka prakse in dobrega življenja.

Ste zadovoljni s svojim položajem humanista? Seveda, ampak vsi trije "vzgojitelji" imajo svoje pomanjkljivosti. Tudi humanizem in razsvetljenstvo danes, po petsto letih, nista tisto, kar sta želela postati. Banke, obresti, grabežljivost, egoizem, vojne zaradi dobička itd. niso bili v osnovni ideji razsvetljenstva.

Temeljna razklanost Evrope izvira iz prehoda iz srednjega veka v renesanso. Vse težave, vsi miselni tokovi se še vedno bojujejo med dvojim: ali sam prevzeti odgovornost za svoje življenje ali jo prepustiti višjim silam in samo biti. Biti dejaven ali samo biti je razklanost v vsakem posamezniku in zdi se mi, da je to tudi temeljna razklanost Evrope.

Predstava Hinkemann, ki bo letos odprla Malo dramo, se ukvarja s posledicami prve svetovne vojne, z dobesedno kastracijo glavnega lika, ki posledično vodi v njegovo zavračanje ideologije, političnega diskurza. Se vam zdi takšno zavračanje mogoče? To besedilo berem kot čisto metaforo povojnega sveta, ki je kastriran v vseh mogočih pogledih. Kastracija je konec vsega, nekdo, ki je ranjen na ta način, je neploden in iz njega ne more več priti to, kar je bistveno, življenje. To je posledica vojne, in če jo jemlješ kot metaforo za Evropo in za vse njene ideologije, prepričanja in hrepenenja, je to zelo mračna metafora.

Lahko pa seveda beremo tekst popolnoma preprosto in gledamo zgodbo o vojaku v postkatastrofičnem svetu, v katerem se stvari ne morejo zgraditi, v katerem ni služb. Sicer je na videz polno možnosti, od katerih pa nobena ne more zaživeti. Vseeno pa se mi zdi, da generacija, ki prihaja, zavrača ideologije in razne politične diskurze. Vsaj upam, da je tako.

Do katere mere se lahko kot posamezniki izločimo iz diktata okoliščin? Če se spet vrneva k Čarobni gori: se lahko aktivno upremo ali se lahko le prepustimo večjim silam? Hans je šel na Čarobno goro in se nenadoma odločil, da bo tam ostal sedem let, ker je bilo to najbolj preprosto. Ker je veliko lažje ždeti in se pustiti zasmraditi kot prevzemati odgovornost. Narkoza, ki si jo pred televizorjem privošči večina, je nekaj podobnega. Spet drugič pa smo obloženi z enormno količino dolžnosti in aktivnosti, zaradi katerih padamo v splošno pasivnost, padamo v luknjo.

Ne vem, kaj posameznik v tako imenovani demokraciji sploh lahko stori. To, kar živimo zdaj, je neka nova oblika demokracije, lažna demokracija, na katero se bomo morali šele privaditi. Trenutni rezultat je apatičnost. Sami smo za vse odgovorni in hkrati ni nihče za nič odgovoren. To je hujše kot samoupravljanje. Samoupravljanje je želelo biti neka vrste demokracija, ki pa se je izrodila. Zmeraj se je vse zgodilo po volji elite. Danes ni nič drugače. Vedno se obrne tako, kot si želijo tisti, ki imajo oblast, ali pa nedefinirana, zunanja moč kapitala, za katero težko veš, od kod prihaja, in ki ima v resnici oblast nad vsem.

Po drugi strani pa se nam ves čas razlaga, da imamo izbiro. Jaz nimam nobene izbire, da lahko vzamem bančno kartico ali pa ne, recimo. Ne vem, kdaj se je zgodila ta genialna struktura, ampak nimam izbire, pravzaprav ves svet nima izbire. Ni več možnosti, da denar ne bi šel prek banke. Osnovna svoboda izbire se tukaj popolnoma neha. Pravzaprav nimam svobode, pa naj rečejo, da lahko glasujem, se pritožujem in govorim, kar hočem. Osnovna človekova pravica, da bi dejansko razpolagal s tem, kar sem naredil, mi je kratena.

Zanimivo se mi zdi, da ste v svojo prvo sezono vključili predstavo Hotel modra opica, ki govori o ravnateljevanju Ignacija Borštnika v sezoni 1913/14. Borštnika pokličejo v Ljubljano, da bi rešil gledališče, a mu to preprečujejo spletkarstvo in strankarski boji, zato gledališče kmalu zapusti, v stavbi Drame pa odprejo kino. Vas je strah podobne usode? Ni me strah. Mislim, vse je mogoče, lahko se mi zgodi enako (smeh). Ne morem vedeti. Za to temo sva se odločila z Miho Nemcem, začelo je nastajati besedilo in bolj ko so se pojavljale letnice, zgodbe in dogodki, bolj je postajalo neverjetno. Vse je postajalo vedno bolj podobno današnjemu trenutku. Gre za isti čas pred sto leti, za sezono 1913/14, za podobno stanje razklane družbe, za podobne težave s financiranjem ... za tisoč podobnosti. Zelo je zanimivo in zame je bil čisti užitek sodelovati pri nastajanju besedila in predstave ne glede na to, kakšen bo končni rezultat. Verjamem, da bo dober.

Ampak pustimo šalo. Borštnik je gledališki mit, o katerem zelo malo vemo. Vemo samo to, da je bil Borštnik eden največjih igralcev, ki pa je pri nas delal samo nekaj let. Da je bil režiser in profesor, ki je pri nas deloval le kratek čas. Imamo Borštnikovo srečanje, Borštnikov prstan, v resnici pa ne vemo, kakšen je bil. Mogoče bo nekaj resnice v predstavi Mihe Nemca in Nejca Valentija. Nastala je na podlagi natančne študije Borštnikovega ravnateljevanja v Drami. Kaj bi rekel Borštnik, pa ne bomo nikoli izvedeli.

Borštnika med drugim odnesejo strankarske spletke in prva svetovna vojna. Ste kaj vraževerni? Malo že, toliko sem vraževeren, da se ustavim, če zagledam črno mačko. Ne bojim pa se za svojo usodo. Meni je vse skupaj zelo zabavno. Nekakšen cinizem in veseli sarkazem sta v odločitvi za predstavo o Borštniku, vesel odnos, kar me najbolj veseli.

Letos igrate v Čarobni gori, ki je edina vaša vloga v tej sezoni. Pogrešate igranje? Pogrešam, seveda. Pogrešam ga, ko gledam svoje kolege. Ko jih gledam na odru, ko grem na generalko, premiero, na predstavo. Takrat sem kot lovski pes, ki zavoha kri fazana in skoči. Takrat bi se najrajši priključil in se za nekaj časa izgubil v vesolju predstave.

Si boste vsako sezono dodelili eno vlogo? Tako nekako. Ko sem se odločil, da se prijavim za ravnatelja, sem moral nekaterim obljubiti, da ne bom nehal igrati, če si lahko privoščim malo samohvale. Že zaradi sebe bi rad igral, ker zagotovo ne bom ravnatelj do smrti. Zagotovo si še želim igrati in režirati, za igranje pa je potrebna kondicija. To ni tako kot vožnja s kolesom, ki se je enkrat naučiš, pa lahko, če deset let ne voziš, spet nadaljuješ tam, kjer si ostal. Ni tako, igranje je preveč zapleten posel, da bi se lahko z njim ukvarjal samo občasno.

Še vedno nerešeno vprašanje je prenova stavbe, v kateri deluje Drama. Kako kaže na tem področju? Prenova je v nacionalnem programu za kulturo omenjena za leto 2016, rezerviran naj bi bil denar za prenovo, ampak tega denarja pravzaprav ni. Dobil sem zadolžitev, da naredimo programsko osnovo, kar smo naredili, a se je takoj zataknilo pri denarju. Denarja ni, Drama pa se sesuva. Žalostno ugotavljam, da se je to verjetno dogajalo vsem ravnateljem pred mano. Bili so pozvani, da predstavijo vizijo prenove, izdelajo koncepte in pripravijo projekte, ki pa so po pravilu izginili v predalu.

Vmes se zamenja še kakšen minister, ministrica, ravnatelj … Mi delamo nove in nove kroge, Drama pa vmes dobesedno razpada. Letos je bilo deževno poletje, ki se je pokazalo na vsaki razvalini, tudi na naši. Odpadajo kosi ometa, vlaga se širi, streha pušča in tako naprej. Nihče v zadnjih 20 letih ni resno vlagal v hišo. Nobenih vzdrževalnih del ni bilo, ker država, ki je lastnik hiše, za to preprosto ni poskrbela. Tukaj je moja največja zamera in tukaj se mogoče najbolj kaže odnos do kulture nasploh.

Ovira vas tudi omejitev zaposlovanja. To se bo verjetno poznalo na dolgi rok, saj bo manjkala generacija. Seveda. Z Barbaro (ženo Barbaro Hieng Samobor, op. a.) v Mestnem gledališču ljubljanskem se trudiva zaposlovati in pripeljati mlade ljudi, ki so končali akademijo, da se njihovo šolanje ne bi izgubilo. Šolali so se štiri ali pet let, da postanejo igralci, potem pa zaradi tako imenovane krize, za katero mislim, da je v treh četrtinah umetno skovana, nimajo možnosti razvijati svojih talentov. To je treba premostiti, medtem ko čakamo, da se neha ta finančna agonija in da lahko začnemo spet normalno delati.

Omejitev zaposlovanja se pozna tudi tako, da se vsi gledališki ansambli starajo. Kaže, da neoliberalistični logiki ni očitno, da obstajajo poklici, v katerih ne moreš zamenjati mladega človeka. Če so v neki pisarni vsi lahko stari 60, 70 let in delo vseeno teče, je škoda le ta, da ni pritoka mladih energij. V razdelitvi vlog v predstavi, kjer je avtorjeva zahteva po celotnem spektru, po nekom, ki je star 15 let, in nekom, ki je star 90 let, pa tako razmišljanje odpade. Izločiti vse, ki so mlajši od 30, je kratkoročno gledanje, izključno finančno. Tako kot deluje ves kapitalizem, samo na kratkoročnih dosežkih. Čim prej, čim hitreje, čim več za čim manj. Brez vizije, brez dolgoročnih napovedi, brez strategije, čeprav jih moramo ves čas pisati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin