Vojnovićeva Jugoslavija se seli na oder

Jugoslavija, moja dežela je po Čefurji, raus, ki ga je na oder leta 2009 postavil Mare Bulc, še drugi roman Gorana Vojnovića, ki bo doživel svojo odrsko priredbo. Tokrat ga bo v SNG Drama v Ljubljani režiral Ivica Buljan, ki je na današnji uvodni vaji igralski zasedbi in ustvarjalcem ponudil nekaj iztočnic za študij dramatizacije, ki jo je po svojem romanu pripravil Vojnović sam.

Režiser Ivica Buljan meni, da v današnjem gledališču manjka zgodb, ki bi govorile o tukaj in zdaj, ker manjka tudi avtorjev in avtoric, ki bi o tem pisali, zato se gledališče pogosto zateka h klasikom. A danes potrebujemo zgodbe o nas samih, ki bi služile kot zdravilo, kot rešitev iz groze, v kateri živimo.

Apokalipsa ni ekskluzivna za današnji čas "Že v stari Grčiji je bilo gledališče odgovor na krizo, prvenstveno je šlo za reševanje strahu pred vojno, temu je služila tragedija, in za reševanje pred nesmislom življenja, smrtjo, čemur je služila komedija. Danes živimo v času, ko smo prepričani, da bomo mi tisti, ki se nam bo zgodil konec sveta, a to so mislile že številne družbe pred nami, apokalipsa ni ekskluzivna za današnji čas," je zbranemu omizju povedal Buljan.

Predstava Jugoslavija, moja dežela, se po besedah ravnatelja Igorja Samoborja lepo vklaplja v letošnjo rdečo nit sezone, ki govori o identiteti, in medtem ko so se v prvem delu sezone ukvarjali s preteklostjo, se v drugem ukvarjajo predvsem s tem, kdo in kje smo zdaj. Vojnovićeva Jugoslavija je po Buljanovih besedah epska drama, saj ne orisuje zgolj obdobja od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes, temveč tudi fiktivni čas in prostor.

Jugoslavija kot naš lokalni Fargo "Jugoslavija v naslovu ni država, ni SFRJ ali Kraljevina Jugoslavija, temveč je nekakšna Atlantida, Fargo, imaginarna iluzija države. V sebi moramo najti elemente te Jugoslavije, kaj Jugoslavija pomeni za nas in kaj je ta Jugoslavija v nas," je ustvarjalni ekipi povedal Buljan, ki je današnjo vajo začel z debato o tem, katere glasbene skupine, filmi in serije iz obdobja Jugoslavije so bili označeni za jugoslovanske in kateri ne. Zakaj so bili Lačni Franz, Buldožer, EKV, Lepa Brena in sevdah jugoslovanska glasba, ne pa tudi dalmatinske klape in Avseniki. "Gre za čustveni boj za to, kaj je in kaj ni jugoslovansko."

Imena in kraji bodo namreč vsakemu v občinstvu pomenila nekaj drugega, zato je naloga ustvarjalcev in ustvarjalk, da iz Jugoslavije naredijo Fargo, kakršnega poznamo iz istoimenskega filma, fiktivni kraj, ki bo presegel nostalgijo. V tem Buljan vidi tudi prednost romana: ni nostalgičen, zaradi česar so verjetno roman tako hitro prevedli v hrvaščino in srbščino, kmalu naj bi izšel tudi v Bosni. "Vse države nekdanje Jugoslavije so čutile potrebo, da roman prevedejo v svoj jezik … Hkrati pa ta ne obsoja na nacionalni ravni, glavni junak ne obsoja svojega očeta, ker je bil Srb, ampak zaradi njegovih dejanj. Gre za čisto fikcijo, ki presega stvarne knjige o Jugoslaviji, presega mednacionalne spore, in to je tisto, kar dela ta roman jugoslovanski."