"Veliko ljudi najraje bere doma v pižami"

"Pri sogovorniku me zanima, kakšen vrste bralec je. Torej, kako in kaj bere, ob čemer se osredotočam tudi na različne detajle bralnih praks. Ljudje imajo zelo specifične sloge branja. Veliko jih najraje bere doma v pižami, tudi če ne gre za branje pred spanjem," o bralnih navadah, ki jih raziskuje, pripoveduje Ana Vogrinčič Čepič.

Z branjem kot družbeno-kulturno, individualno pa tudi telesno prakso se docentka z ljubljanske filozofske fakultete ukvarja že dolgo. Med drugim je Ana Vogrinčič Čepič tudi avtorica knjige Družabno življenje romana – Uveljavljanje branja v Angliji 18. stoletja, v kateri je osvetlila družbeni in družabni pomen romana, ključne forme zabavne literature. A to je ena od postaj v njenem raziskovanju različnih plasti branja. Tudi sama je strastna bralka in dobro pozna bližnji stik s prebrano zgodbo, občutek, ko se z literarnimi liki spoprijateljiš, in žalost, ko se od njih ob koncu knjige tudi (začasno) poslavljaš. V zadnjem času se med drugim posveča vprašanju telesnosti branja in materialnosti bralnih praks. Ta je povezana tudi z uporabo bralnih pripomočkov, kot so kazala, bralne svetilke in drugo.

Ob notranjih dejavnikih imajo pri branju tako veliko vlogo tudi zunanje okoliščine, ki jih največkrat niti ne upoštevamo. Branje je vezano na telo in vpisano v čas in prostor, ki tudi pomembno določa, kako prebramo doživljamo. V končno doživetje branja se steka vse - od bralne vsebine, kako smo razpoloženi, kakšne so naše izkušnje, do tega, kako in kje beremo, kakšno je vreme, kako udobno smo nameščeni. Foto: Bojan Puhek

Na prebrano vpliva več dejavnikov

Na Vodnikovo domačijo raziskovalka vabi na individualne pogovore o bralnih navadah, saj je branje, kot poudarja, veliko več kot miselno dejanje. Vezano je na telo in vpisano v čas in prostor, ki tudi pomembno določa, kako prebrano doživljamo. Ob tem sogovornica poda izsledke sodobnih nevroloških raziskav, ki kažejo, kako se v končno doživetje branja steka vse – od bralne vsebine, kako smo razpoloženi, kakšne so naše izkušnje, do tega, kako in kje beremo, kakšno je vreme, kako udobno smo nameščeni … Ob notranjih dejavnikih imajo pri branju tako veliko vlogo tudi zunanje okoliščine, ki jih največkrat niti ne upoštevamo.

V klepetih ob branju pa Ano Vogrinčič Čepič bralnih navad zanima prav to, kako beremo, kakšne bralne rituale imamo in kakšna je za posameznike idealna bralna situacija. Beremo določene knjige leže v postelji, druge sede za mizo? Raje beremo v pižami ali na plaži? Ob čaju ali ob glasbi? Imamo svoj najljubši bralni položaj? Si zapomnimo knjigo tudi po tem, kje in kako smo jo brali? Nas ob branju kot prostočasni aktivnosti spremlja slaba vest, kaj vse bi še morali narediti, namesto da se potapljamo v zgodbo romana? Vse to so nekatera izmed vprašanj, s katerimi Ana Vogrinčič Čepič naslavlja materialnost branja.

Tesno speti lasje ali mačka v naročju

"Branje ni vedno popolnoma prijetno, saj ko se prebijaš skozi nekaj, na kar moraš biti osredotočen in potrebuješ naostren um, je bolj učinkovito, če ti je manj udobno," o različnih bralnih praksah glede na cilj pripoveduje Ana Vogrinčič Čepič. Takšno branje lahko poteka sede ali pa, kot so ljudje povedali raziskovalki, si v teh primerih, da so bolj "našponani", nekateri spnejo lasje. Namenoma sedijo bolj togo ali pa pobegnejo v knjižnico.

Ob branju iz užitka pa "je veliko ljudi pripovedovalo, da jim je najbolje brati z domačo živaljo v naročju, saj ima to očitno čisto svojo dimenzijo", tudi pravi raziskovalka.

Kot poudarja Ana Vogrinčič Čepič se kot bralci ne razlikujemo samo glede na to, kaj beremo, temveč tudi, kako beremo. Je pa branje zelo osebno in individualizirano početje in tako zelo heterogeno področje, kjer obstaja cel kup bralnih praks in navad, pa vendar je hkrati vprašanje, kako beremo, zelo vključujoče in povezovalno. Foto: Bojan Puhek

Branje je zelo osebna stvar

Kot poudarja sogovornica, se kot bralci ne razlikujemo samo po tem, kaj beremo, temveč tudi, kako beremo. Je pa branje zelo osebno in individualizirano početje in tako zelo heterogeno področje, kjer obstaja cel kup bralnih praks in navad, pa vendar je hkrati vprašanje, kako beremo, zelo vključujoče in povezovalno. "To je tema, v kateri se vsi ujamemo, vsakdo lahko nekaj k temu prispeva, kaj deli o sebi ne glede na to, ali je strastni bralec ali ne, ali je morda bral v času odraščanja in zdaj bolj fragmentirano … Vse to pa je lahko tudi lep ovinek v pogovor o knjigah, o literaturi."

Od telefona do knjige

Na načine branja vplivajo tudi novi elektronski nosilci, ki spreminjajo forme besedil. "Najnovejše raziskave so pokazale, da si bolje zapomnimo in bolje razumemo, če beremo tiskana besedila, kar pa ne velja le za starejše preddigitalne generacije, temveč tudi za digitalne domorodce, rojene v e-kulturo," pojasnjuje raziskovalka.

A to ne pomeni, da moramo "blazneti in jurišati proti e-knjigi, temveč je pomembno zavedanje, kaj so slabosti takšnega branja, ki je bolj površno". Pomembno je, kot pravi sogovornica, da poznamo razlike in da ob tem ohranimo oboje. "Da vzdržujemo in zavarujemo to, kar nam daje branje s papirja, kot ohranjamo pisanje na roke. Ob tem pa potrebujemo tudi nove veščine, kot so hitro branje in branje več stvari hkrati, ki jih preletimo, kar je nujno za novo tisočletje. Vendar ob tem ne smemo ostajati le na površini, temveč se moramo spuščati tudi v globine in osredotočati, kar spodbuja e-branje," je tudi jasna.

Velike stvari, kot še nadaljuje sogovornica, se bodo vedno zgodile okoli knjige, ker lahko ohrani svojo subverzivnost in je v smislu vzpostavljanja senzibilizacije dolgoročnejša in dolgotrajnejša. Prav to pa sta njena družbena moč in vloga. Foto: Bojan Puhek

Ob različnih bralnih slogih pa se branje razlikuje tudi po svojem kontekstu oziroma cilju. Lahko je to užitek, sproščanje, oblika zabave, delo ali pa način raziskovanja in poglobljenega spoznavanja našega bivanja ter sveta. Vsekakor pa branje ni nujno tako nedolžno dejanje, tudi izpostavi Ana Vogrinčič Čepič. Čeprav malo eskapizma potrebujemo vsi in je celo zdrav(ilen), sploh v primerjavi z drugimi oblikami pobegov, ti pretirano tičanje v vzporednih svetovih lahko tudi škodi in ne usposablja, pomaga ali spodbuja, da deluješ dobro in aktivno v svetu.

Branje kot pranje možganov

Branje je lahko tudi "pranje možganov, v smislu posredovanja ideologij ali ozkega, maničnega spremljanja le enega pogleda, stvari", družbene vidike te individualne dejavnosti podčrta docentka Ana Vogrinčič Čepič. Branje tako ni vedno konstruktivno dejanje, čeprav je samo po sebi kot veščina dobro, a je hkrati osiromašeno, če je preveč ozko, enostransko in če ob tem vlada odsotnost stika z živim svetom, predvsem z ljudmi.

Knjiga je ostala rezervirana za poglobljenost

V digitalni družbi, ko veliko beremo "na različnih zaslonih in spletu, kjer nam manjka koncentracije in pozornosti, se množijo krajša in bolj površna besedila. Knjiga tako ostaja rezervirana za poglobljene premisleke in za ljudi, ki si zanjo vzamejo čas in pozornost". Velike stvari, kot še nadaljuje sogovornica, se bodo vedno zgodile okoli knjige, ker lahko ohrani svojo subverzivnost in je v smislu vzpostavljanja senzibilizacije dolgoročnejša in dolgotrajnejša. Prav to pa sta njena družbena moč in vloga.

Branje knjig pa je tudi eden od dejavnikov pri razvijanju empatije, odnosu do sveta, ki se ne kaže kot črno-bel, temveč se razpirajo njegove številne ravni.

Preberite še:

Trendi Zakaj je bil mazohizem pri moških problem, pri ženskah pa normalen? #intervju

Trendi "New York ima mitski status, vendar je ta deloma upravičen"

Trendi "Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist."