SiolNET. Trendi Kultura
3,23

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogovor z Leonoro Flis, avtorico kratkih zgodb o New Yorku z naslovom Upogib časa

"New York ima mitski status, vendar je ta deloma upravičen"

3,23

termometer

So mesta, ki te pokličejo. So kraji, ki ostajajo z nami, tudi ko iz njih odidemo. In so prostori, kamor se vračamo, ker drugače ne gre. Vse troje drži za New York in pisateljico Leonoro Flis. Podobno kot je s prostori, je lahko tudi z ljubeznimi in osebami, ki ostanejo z nami tudi takrat, ko nas zapustijo, zapiše ustvarjalka.

Upogib časa je prozni prvenec Leonore Flis, sicer tudi filmske in literarne kritičarke ter predavateljice na Univerzi v Novi Gorici. V njem z avtorico vdihujemo New York, tako da se z njo sprehajamo po ulicah, vstopamo v ameriške birokratske institucije, univerzitetne prostore, na zabave, v restavracije, kjer za sosednjo mizo po naključju sedi Woody Allen, hodimo mimo brezdomcev in spremljamo njeno urejanje življenjskega prostora.  

Skozi intimne in širše družbene refleksije New Yorka, doživljanja življenja in spominov ter občutij, ki spremljajo pisateljico, na trenutke boli koža. Ko govori o slovesih, je že tako. Tistih, ki so za večno in ki so prišla nenadoma. A pisateljica govori tudi o vračanjih, novih upanjih in priložnostih, predvsem pa piše o doživljanju mesta, ki ji je zlezelo pod kožo. In ni edina. Tam sama čuti najvišjo stopnjo fizične harmonije in jasnosti misli. Obiskala ga je že večkrat, v njem tudi nekaj časa živela. Prvič je bila tam v svojih najstniških letih, kot doktorska raziskovalka pa je bila leto dni na univerzi Fordham in pozneje kot podoktorska raziskovalka na univerzi Columbia in univerzi v New Yorku.

Zdaj nastaja že novo literarno delo, ki pa ne bo povezano z mestom, saj piše o družini.

"Ob svojih prvih prihodih v New York sem bila ekstatično navdušena. Vse je bilo že na meji idealiziranja, kar se je z leti, ko se na okolje navadiš, umirilo. Zanima me, kako se bom odzvala letos, ko v New York odhajam po štirih letih. V tem času se ni spremenilo le mesto, temveč sem se spremenila tudi sama. Stvari so se skozi knjigo prekvasile." "Ob svojih prvih prihodih v New York sem bila ekstatično navdušena. Vse je bilo že na meji idealiziranja, kar se je z leti, ko se na okolje navadiš, umirilo. Zanima me, kako se bom odzvala letos, ko v New York odhajam po štirih letih. V tem času se ni spremenilo le mesto, temveč sem se spremenila tudi sama. Stvari so se skozi knjigo prekvasile."

Se je moral najprej zgoditi New York, da se je zgodil vaš literarni prvenec?
Mislim, da da. Ko sem začela pisati kratke zgodbe, sicer nisem razmišljala o knjigi. To pisanje je bilo najprej del seminarja, ki sem ga obiskovala na univerzi Fordham, kjer sem bila eno leto kot gostujoča raziskovalka. Osebnoizpovedni eseji so bile tedenske domače naloge, ki sem jih delala med letoma 2005 in 2006. Takrat so tako nastale prve kratke zgodbe, knjiga je izšla deset let pozneje.

Res je, da je takrat verjetno nastalo idejno ogrodje za zapise, nisem pa vedela, da se bo to razvilo v knjigo. Pobudo so nato dali urednik Andrej Hočevar na Literaturi, nekaj prijateljev in mama, ki so zgodbe brali. Izkušnja pisanja z ameriške fakultete mi je zagotovo dala določeno samozavest in vero v to, da znam pisati. Ta proces je bil tam namreč zelo intenziven, dobila sem veliko povratnih informacij od profesorice in študentov, kar ti vsekakor da zagon. Ali je to moral biti ravno New York? Po mojem mnenju ne, je pa to meni res ljubo mesto. V vseh teh letih in po pogostih obiskih, v nekem obdobju vsakoletnih, sem skozi čas v njem nabrala veliko gradiva. "Vračanje na določene geografske lokacije je lahko dober test za spremembe, ki so se v nas zgodile, za naše notranje preobrazbe. Ob ponovnih obiskovanjih določenih krajev tako ugotavljam, kje sem v življenju ter kakšen je moj odnos do preteklosti, do ljudi, dogodkov in situacij." "Vračanje na določene geografske lokacije je lahko dober test za spremembe, ki so se v nas zgodile, za naše notranje preobrazbe. Ob ponovnih obiskovanjih določenih krajev tako ugotavljam, kje sem v življenju ter kakšen je moj odnos do preteklosti, do ljudi, dogodkov in situacij."

New York ste spoznali kot najstnica, zdaj ga poznate kot zrela ženska.
Prvič sem v New York prišla pri 18 letih, ko sem šla na obisk k sorodnikom. Od takrat sem se tja redno vračala, ker me je z mestom povezovala tudi romantična zveza. Intenzivno sem tja hodila štiri leta.

Ob svojih prvih prihodih v mesto sem bila ekstatično navdušena. Vse je bilo že na meji idealiziranja, kar se je z leti, ko se na okolje navadiš, umirilo. Zanima me, kako se bom odzvala letos, ko v New York odhajam po štirih letih. V tem času se ni spremenilo le mesto, temveč sem se spremenila tudi sama. Stvari so se skozi knjigo prekvasile. Veliko čustev, misli in pričakovanj se je čez zgodbe tudi končalo. Delo je tako povzetek določenega mojega obdobja, zato je bil ta proces zame zelo očiščujoč in pomirjujoč.

Hitre spremembe je v New Yorku mogoče zelo plastično opazovati. Tam, kjer je še včeraj stala oblikovalska trgovina, bo morda naslednji dan knjigarna. Ilustracija, ki ni tako daleč od resničnosti.
Spremembe v prostoru so v New Yorku res očitne. Na prvi pogled je to zelo kaotično mesto, sploh zato, ker je vsakič, ko prideš tja, nekaj drugače. Mesto se nenehno spreminja, prav tako je velika tudi pretočnost ljudi. Veliko ljudi, ki sem jih spoznala v določenem letu, ob naslednjem obisku ni bilo več tam.

A te spremembe v okolju so nekaj, zaradi česar me to mesto tako navdušuje in hkrati tudi zelo zabava. Ne maram statičnosti. Neprestane spremembe morda koga plašijo, saj potrebuje določeno stalnost in gotovost. Tudi v obliki tega, da so stvari tam, kjer so vedno bile, vendar to zame ne drži.

Ob vračanjih na iste prostore v različnih časovnih obdobjih in osebnih okoliščinah je mogoče slediti ne le temu, kako se spreminja prostor, temveč tudi temu, kako se preobražamo sami. Mogoče je preverjati, kaj se dogaja z nami. 

Vsakič, ko grem tja, začnem podoživljati stvari za nazaj. Tako se določeni spomini in čustva zgodijo vsakič na novo in so si med seboj tudi dokaj podobni. Me pa New York izrazito odpira, kar tako ali tako velja za potovanja. Tam se počutim zelo domače in mirno, se pa spomini pišejo na krajih, zato imajo zame določene točke pomemben emocionalni naboj.

In na te se vsakič znova vračate?
Vedno grem tja in opazujem, kje sem v odnosu do nečesa, kar se je zgodilo. Vračanje na določene geografske lokacije je lahko dober test za spremembe, ki so se v nas zgodile, za naše notranje preobrazbe. Te se neprestano dogajajo, le da imajo različne ritme. Ob ponovnih obiskovanjih določenih krajev tako ugotavljam, kje sem v življenju in kakšen je moj odnos do preteklosti, do ljudi, dogodkov in situacij. Do veselja, ki sem ga čutila, in do žalosti, ki me je spremljala.

Moje življenje v New Yorku seveda ni bilo le krasno in čudovito. Veliko je bilo tudi zelo težkih stvari, povezanih tudi s sorodniki v Ameriki. Ni šlo vse gladko in lahkotno. Življenje poteka ne glede na to, kje si, zato občutenja, ki so globinska in primarna, kot sta veselje in žalost, povsod prebavljaš enako. Distanca prinaša le večjo jasnost misli in to, da si od določenih stvari lahko oddahneš. Prvinska čustva pa so takšna, kot so, in ti si, kakršen si.

"Življenje poteka ne glede na to, kje si, zato občutenja, ki so globinska in primarna, kot sta veselje in žalost, povsod prebavljaš enako. Distanca prinaša le večjo jasnost misli in to, da si od določenih stvari lahko oddahneš." "Življenje poteka ne glede na to, kje si, zato občutenja, ki so globinska in primarna, kot sta veselje in žalost, povsod prebavljaš enako. Distanca prinaša le večjo jasnost misli in to, da si od določenih stvari lahko oddahneš."

New York ni najbolj prizanesljivo mesto?
Tam se zelo jasno pokaže, kdo si, kaj zmoreš in kako jasni so tvoji cilji ter kako si samozavesten. To, kar nam Slovencem zelo manjka. Tam se znajo ljudje zelo dobro promovirati in se izpostavljati. To sem doživela tudi v akademskih krogih, kjer so študentje res ambiciozni. Ni prijatelstva, tekmujejo med sabo in zelo pomembno je, koliko sodeluješ. Ogromno govorijo, česar sama sprva nisem bila navajena in za kar sem potrebovala čas. Zgodi se, da te kdo tudi preglasi, in to zato, da ga profesor sliši, kar si nato zabeleži kot zavzetost oz. sodelovanje.

Po drugi strani te ta naboj tudi napolni. Vsakič, ko sem prišla od tam, sem bila bolj samozavestna in imela več zaupanja vase. Očitno se nekaj tega preslika vate, a nato na žalost sčasoma tudi zbledi.

Zapisali ste, da ljudje, ki se nas dotaknejo, ostanejo z nami, tudi ko nas zapustijo. Tudi prostori, njihova vzdušja so v nas, tudi ko od tam odidemo.
So prostori, ki te lahko spremenijo tudi na nekoliko bolj trajni ravni. Življenje v New Yorku je seveda drugačno, ker so tam drugačni ljudje, energija in vzdušje. To vedno znova občutim, ko grem od tu.

"So prostori, ki te lahko spremenijo tudi na nekoliko bolj trajni ravni." "So prostori, ki te lahko spremenijo tudi na nekoliko bolj trajni ravni."

Nikoli niste razmišljali o tem, da bi tam živeli?
Tam bi živela, če bi imela dobro možnost za delo. Brez solidnega zaslužka v New Yorku nima smisla živeti. Nesrečna bi bila, če bi se tja preselila samo zato, da bi bila tam. Ko opazuješ ljudi na podzemni železnici, ko se vozijo dve uri zjutraj v službo in dve uri zvečer domov, lahko vidiš, kako so izčrpani in naveličani vsega.

Ko sem živela v New Yorku, sem obakrat imela dobro štipendijo, kar mi je v finančnem smislu omogočilo mirno življenje. Je pa res, da sem vsakič, ko sem bila tam, tudi vedela, da bom odšla. Zaradi te časovne omejenosti, omejenega roka trajanja, sem toliko bolj intenzivno živela. Ne nazadnje imamo tudi tu omejen rok trajanja, vendar ne vemo, do kdaj. Tam sem točno vedela, zato je bila pomembna vsaka minuta vsakega dneva.

V knjigi pišete o slovesih, večnih, dokončnih in začasnih. Zaradi svojega življenja med dvema mestoma ste se morali pogosto poslavljati.
Ko sem odhajala iz Ljubljane, sem vedela, da se bom vrnila. Če sem kaj v New Yorku pogrešala, so bili to ljudje od tu.

Ko sem odhajala od tam, pa je bilo težje. Ko sem se prvič po daljšem obdobju življenja v New Yorku vrnila v Ljubljano, se očitno nisem dobro psihično pripravila, ker mi je bilo nekaj časa zelo težko. Drugič je bilo lažje, ker sem se z določenimi stvarmi pomirila že tam. A slovesa so slovesa. So del življenja. Nekatera so bila za vedno, druga ne. Ne veš pa vedno, katera so za vedno in katera ne.

Seveda, slovesa pa se lahko zgodijo tudi v istem mestu.
Lahko v isti ulici, v resnici vmes ne potrebuješ oceana.

Med dvema mestoma, med dvema jezikoma - razmišljanja, pisanja in občutenja v slovenščini ter angleščini, to je del vas.
Z angleščino se res že dolgo ukvarjam in sem jo resnično že ponotranjila. Če živiš v tem jezikovnem okolju, tudi jezik razmišljanja in čustvovanja postane angleščina. Tudi zdaj še kdaj preklapljam iz enega jezikovnega koda v drugega, odvisno tudi od čustvenega stanja. Pravzaprav sploh ne vem, od česa je odvisno, kdaj razmišljam v angleščini in v tem jeziku tudi pišem ter kdaj se nato spet zgodi slovenščina. Ne vem točno, kaj je razlog.

Ali to, da ste globoko v dveh jezikih, širi meje izraznosti prvega in drugega?
Vsekakor. Na žalost znam dobro samo dva jezika. Predstavljam si, da se tistim, ki jih znajo več, odpira toliko več svetov. Jezikovna svoboda izražanja v tujem jeziku je velik plus tako za literarno kot za druge oblike izražanja. Ker mi je v glavi odzvanjala angleščina, sem uvodne misli (verze) v knjigi pustila v angleščini, ker se je tako pač zapisalo.

Kako ste od daleč gledali Ljubljano?
Domotožja nisem nikoli čutila, je pa tujina vedno dvorezen meč. Tam si vedno tujec in te tako obravnavajo. Prej ali slej se pojavi element tujstva, zato je težje. Od birokracije, iskanja dela do vsega preostalega. Za delo tam moraš na primer dokazati, da tega ne more opravljati noben Američan. Imajo tudi zanimiv vizum: aliens with extraordinary abilites (tujec z izjemnimi sposobnostmi).

"Ko sem v kampusu Columbie opazovala večinoma belopolte, premožne Američane, me je to dodatno razžalostilo zato, ker ta univerza velja za zelo progresivno, levo in liberalno institucijo." "Ko sem v kampusu Columbie opazovala večinoma belopolte, premožne Američane, me je to dodatno razžalostilo zato, ker ta univerza velja za zelo progresivno, levo in liberalno institucijo."

Sami ste doživeli tudi privilegirano, elitistično Ameriko, ki je še vedno belopolta, če govorimo o vaši izkušnji na univerzi Columbia. 
Ko sem v kampusu Columbie opazovala večinoma belopolte, premožne Američane, me je to dodatno razžalostilo zato, ker ta univerza velja za zelo progresivno, levo in liberalno institucijo. A sploh na oddelkih za angleščino in primerjalno književnost, ki veljata še za bolj elitna, vidiš predvsem belopolte in zelo bogate Američane ter nekaj talentiranih, ki so dobili štipendijo. Drugih etničnosti je malo.

Izobrazba je v Ameriki, kot tudi po Evropi, del elit. En letnik doktorskega študija na Columbii na primer stane okoli 50 tisoč dolarjev.

Kako je z dostopnostjo do akademskih krogov?  
Čutila sem večjo odprtost do različnih in drugačnih idej. Še vedno pa je tudi pomembno, kdo si in od kod prihajaš. Družinske vezi in nepotizem delujejo tudi tam. Kje pa ne? Le večje polje je in tako tega osebno ne občutiš toliko, čeprav se marsikaj dogaja po priporočilih. Konec koncev vse stvari, tudi v delu, postanejo osebne. Nekaj Slovencev je v ameriškem akademskem svetu, vendar ne v humanistiki, bolj v naravoslovju.

Če se ob tem ozrem na naš akademski svet, me moti načelo negativne selekcije, ki včasih prevlada. Imamo seveda dobre profesorje, niso pa vsi briljantni. Pa saj tudi na Columbii niso.

Omenili ste ameriško samozavest, o kateri pišete tudi v knjigi. Pravite, da se je med bivanjem v New Yorku odtisnila v vas. Mogoče je bil tudi to eden od vzgibov, da ste se ob že omenjenih spodbudah odločili za izdajo knjigo.
Glede na to, da je ta knjiga začela nastajati sredi leta 2013, torej kakšno leto in pol po tem, ko sem se vrnila iz Amerike, mislim, da ni šlo za neposredno povezavo. V ozadju so bili drugi notranji vzgibi.

Najprej pišem zase, saj mi akt pisanja kot način razmišljanja in podoživljanja predstavlja prostor miru, svobode in razvrščanja misli ter čustev v red. Na ta način urejam svoje notranje življenje. Lažje predelam občutke, če jih zapisujem. Je pa to tudi dejanje beleženja, saj določenih občutkov nisem želela pozabiti. Določene stvari sem želela zamrzniti na papir, se pa ob tem žanrsko in vsebinsko sprehajam med intimo in zunanjo sfero. Ko se selim na družbeno sceno, v njej recimo opisujem različna področja, od birokracije do brezdomcev.

"Potrošniška miselnost na ravni medčloveških odnosov je širši problem našega časa. Razvrednoti odnose, naklonjenost, ljubezen - pristne človeške vezi." "Potrošniška miselnost na ravni medčloveških odnosov je širši problem našega časa. Razvrednoti odnose, naklonjenost, ljubezen - pristne človeške vezi."

Je bil New York v kulturnem in umetniškem smislu za vas navdihujoč?
Neprestano se je kaj dogajalo. Imela sem težave s tem, kaj izbrati in kam iti. Bila sem tudi na več literarnih branjih, kjer je tudi občinstvo popolnoma drugačno od tukajšnjega. Ljudje resnično sprašujejo in jih marsikaj zanima, ob tem so manj obremenjeni z odzivi in pričakovanji drugih.

Morda je to ravno posledica individualizma. Amerika je bila zgrajena na ideji individualizma in filozofiji pragmatizma, kar je postavilo temelje tudi vsakdanjemu življenju. Tako je mogoče opazovati, kako so ljudje ciljno usmerjeni. Kdaj gre to tudi prek trupel, kar seveda ni dobro, je pa zagotovo tam v ospredju ideja "mene". Ob izhajanju iz tega moč in modrost črpajo iz sebe, kar lahko kdaj deluje egocentrično in egoistično, a na določenih ravneh deluje.

Svoje pri tem verjetno naredi tudi anonimnost, s čimer se rahlja socialni nadzor. To lahko do neke mere pomeni tudi večjo svobodo.
Po mojem mnenju vsekakor. To se nanaša tako na izražanje, gibanje, dihanje … Je pa res, da govorimo o New Yorku.

Za tega velja, da je drugačna slika Amerike.
Drugačen način življenja in razmišljanja se tam čuti. Bila sem tudi na zahodni obali, v San Franciscu in Los Angelesu, pa tudi v New Orleansu, Bostonu, Filadelfiji in Washingtonu, a povsod sem imela občutek, da gredo stvari mimo mene in da nekaj zamujam. Mogoče je bila to moja obsesija z New Yorkom, občutek, da sem tam v središču dogajanja. 

Amerika je zelo raznolika, protislovna in ambivalentna.

Omenili ste pragmatizem, ciljnost, kar je mogoče opazovati tudi na ravni druženja, hedonizma. Ni redko, da prišleki v New Yorku pogrešajo zabave, ki se zavlečejo, in da tudi druženje poteka v okviru natrpanega urnika, že po dveh urah pa se konča.
Njihove zabave so predvsem bolj odprte za vse. Tudi v tem se kaže dvojnost Amerike. Po eni strani težko prideš do resne prijateljske zveze. Dolgo časa namreč potrebuješ, da te nekdo resnično spusti v svoj intimni svet, po drugi strani pa ti mirno reče, da si njegov prijatelj, in te povabi na zabavo. Pri nas je drugače, ker bolj varujemo svoj intimni prostor in težko domov na kosilo ali na zabavo povabimo nekoga, ki ga ne poznamo. Tam tudi mimogrede in brez težav dobiš pohvalo.

Ali so druženja časovno bolj omejena? Manj je sedenja ob kavi, ni kavarniške kulture, kot jo poznam. So pa zelo hedonistično usmerjeni, sploh tisti, ki imajo denar in radi dobro jedo. Kulinarika je tam v svetovnem vrhu in izbire je neverjetno veliko. Vsak dan lahko ješ nekje drugje, kar je lahko pravi šport. Veliko delajo, je pa tudi veliko hedonizma, kar se lahko preslika tudi na odnose. Tako prijateljske kot ljubezenske. Ljudje nasploh tako ali tako postajamo blago in ta problem je širši. Ko ti nekdo ni več zanimiv, se ne trudiš več vzdrževati razmerja, temveč to raje zamenjaš za nekaj, ker ti je tako lažje. "New York ima mitski status. Tam imaš občutek, da zmoreš narediti veliko stvari, da je vse mogoče." "New York ima mitski status. Tam imaš občutek, da zmoreš narediti veliko stvari, da je vse mogoče."

Potrošništvo …
Da, potrošniška miselnost na ravni medčloveških odnosov je širši problem našega časa. To razvrednoti odnose, naklonjenost, ljubezen - pristne človeške vezi. To je boleče. In kako živeti s tem? Postati tak, če tega nimaš v sebi, najbrž ne moreš. Siliti se v nekaj zato, da si del neke podobno misleče gmote, tudi ni dobro. Nimam odgovora. Prinaša pa to bolečino, neizpolnjenost in praznino. 

New Yorku ste se v svojem delu in življenju resnično posvetili. Ali obstajajo kraji, ki nas pokličejo?
New York ima mitski status. Tam imaš občutek, da zmoreš narediti veliko stvari, da je vse mogoče. Veliko ljudi tja pride z željo po uspehu. Veliko jih je tudi zelo kreativnih, polnih upanja, volje in energije. Skupek te pozitivne naravnanosti se mora nekje poznati in vibrirati. Je v zraku. Mogoče je, da malo vse idealiziramo, vendar ne povsem. Nekaj tega obstaja in ti pomaga. Vprašanje pa je, ali je to, da je tam več možnosti za udejanjanje svojih talentov in potencialov, lažen ali resničen občutek. Odvisno je tudi od ciljev in krogov, v katerih se giblješ.

Kateri je vaš najljubši del New Yorka?
Centralni park. Čeprav sem zelo urban človek, očitno vedno potrebujem tudi nekaj dreves, zelenja, urbane narave, ki me pomirja.

Spremljate ameriško predsedniško kampanjo?
Ko je bil v igri še Bernie Sanders, je bilo zame aktualno, potem pa sem izgubila upanje.

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 120
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin