V Severni Koreji ne smeš fotografirati vojakov in kmetov

Matjaž Tančič je 32-letni fotograf iz Ljubljane, ki je fotografijo študiral na University of Arts v Londonu. Zadnja tri leta ustvarja v Pekingu, leta 2013 pa je od World Photography Organization prejel naziv najboljšega 3D-fotografa na svetu. Te dni v ljubljanski Galeriji Fotografija razstavlja portrete državljanov in državljank Severne Koreje, ki jih je posnel maja lani med desetdnevnim obiskom te države, nam pa je povedal, kaj je med obiskom smel fotografirati in česa ne.

Kako se naša predstava o ljudeh v Severni Koreji razlikuje od realnosti, ki ste jo občutili sami med obiskom? Sam družbeno-politični sistem je kar podoben našim predstavam, vseeno pa ne slišimo ničesar o navadnih ljudeh, ki so takšni kot kjerkoli drugje. Med delom v Severni Koreji si nisem hotel spustiti krogle v lastno nogo, tako poklicno kot novinarsko, da bi naredil nekaj, kar ni res, v eno ali drugo skrajnost, na primer pretiravati v propagandi ali antipropagandi. Hotel sem pokazati nekaj najbolj banalnega, kar bi bilo v katerikoli drugi državi danes dolgočasno, tam pa se je izkazalo za precej težko nalogo. Kako fotografirati navadne ljudi. Tudi sami so se spraševali, zakaj fotografiram njih, zakaj ne na primer koga v narodni noši. Individualizem tam ni tako močno prisoten, hkrati pa imajo še slabe izkušnje z zahodnimi mediji in so zato zelo previdni pri tem, kaj se fotografira in kako se to predstavi. Sami ste bili tam enkrat, dogovarjate se, da bi se vrnili z razstavo 3D-fotografij. Kakšen je postopek pridobivanja dovoljenj za vstop? Severno Korejo sem obiskal s pomočjo agencije Koryo studio, ki se ukvarja s turizmom ter kulturno in športno izmenjavo, s čimer poskušajo otopliti odnose med Severno Korejo in preostalim svetom. Videli so moje fotografije, ki so jim bile všeč, in me povabili k sodelovanju. Potem je trajalo približno devet mesecev, da so bila pripravljena vsa dovoljenja, sklenjeni dogovori, zakaj in kako delati.

Kdo vas je spremljal med delom v Severni Koreji? Ves čas sem imel ob sebi dva vodnika, ki sta bila pravzaprav še moja prevajalca, producenta in asistenta. Morda je bilo naključje, ampak res smo se dobro ujeli, spoprijateljili smo se in se družili iz veselja, ne po službeni dolžnosti. Sicer je v navadi, da tovrstni vodniki jedo ločeno od turistov, ampak mi smo, če je bilo le mogoče, jedli skupaj.

Pa je med vami vladalo nezaupanje? Glavno nezaupanje nastopi seveda pred obiskom, zakaj bi mi pustili, da fotografiram državo, kaj imajo oni od tega? Zakaj bi nekdo iz Slovenije tam fotografiral ljudi? Oni imajo državo fotografirano, promocijskega materiala imajo ogromno, vse preostalo pa je za njih nepotrebno tveganje.

Spremljevalca sta mi dokaj kmalu začela zaupati, saj smo se hitro dogovorili, kaj lahko in kako. Je pa res, da sta morala vsak večer poročati nadrejenim, kaj smo delali in kako je bilo, tako da so verjetno potem oni pritiskali na njiju. Vsake toliko časa sem jima namreč moral razložiti, zakaj fotografiram delavce, zakaj na tak način. Še šesti dan, ko smo bili tam, sta me spraševala, zakaj delavca, zakaj on samo stoji tam, zakaj ne dela … Malo sem se razburil in jima povedal, da v tujini vsi ob imenu Severna Koreja pomislijo na bombe in diktatorja. Če bo kaj dobro za Severno Korejo, bo to, da bodo navadni ljudje videli navadne ljudi. Ne bo pomagalo, da fotografiram spomenike, kot so si želeli.

Kaj so občutljive teme, česa se ne sme fotografirati? Vsekakor je prepovedano fotografirati vojake, ne smeš fotografirati gradbišč, pa tudi kmetov ne.

Zakaj ne kmetov? Verjetno zato, ker še vedno orjejo z voli, delajo z motikami in ni videti dovolj napredno.

Na kaj je treba paziti med iskanjem kadrov? Ko fotografiraš spomenik vodje ali slike, je treba paziti, da jih ne odrežeš, vedno mora biti cel v kadru. Tudi če bereš časopis in je v njem portret, ga ne smeš prepogniti, se nanj usesti, zaviti kaj vanj. Portreti vodij so sveti.

Fotografija s harmoniko je na primer problematična, saj sta na njej v ozadju portreta, ker pa so pri 3D-fotografiji, ko jo gledamo brez očal, barve zamaknjene, so me prosili, naj jo umaknem. V Ljubljani je sicer razstavljena, ampak na spletu ne sme biti.

So vam vsak večer sproti pregledovali fotografije? Sproti ne, na začetku smo se dogovorili, kaj je dovoljeno in kaj ne, sam pa sem se tudi potrudil, da nisem provociral, saj se želim v Severno Korejo še vrniti. Tam namreč ni šale, prepričan sem, da se bodo tudi Laibach, ki kmalu potujejo tja, lepo vedli, saj v nasprotnem primeru lahko tudi izgineš.

Sami ste sicer predvsem modni fotograf, vaše fotografije so "nastavljene". Takšen način dela je pri 3D-fotografiji, kjer se fotografira z dvema fotoaparatoma hkrati, verjetno kar nujen? 3D je zelo tehničen pristop fotografiranja, ne moreš na primer mimogrede fotografirati po ulici. Hkrati nočem kar vsepovprek fotografirati v 3D-tehniki, hočem, da ta doda nekaj k vsebini, da gre za bolj konceptualno zastavljene projekte.

V teoriji za 3D-fotografijo potrebujemo dva fotoaparata, ki sta narazen 6,5 centimetra, kolikor je povprečna razdalja med očesoma … … v praksi pa je vsakič drugače, tudi glede na to, kako blizu je oseba, koliko daleč je ozadje. V Severni Koreji sem največ delal po tehniki cha-cha, kar pomeni, da delaš z enim fotoaparatom, ki ga po vsakem posnetku premakneš. Namesto sprotnega računanja, koliko centimetrov morata biti posnetka narazen, sem naredil tri ali štiri posnetke z razmiki, ki so se mi po občutku in izkušnjah zdeli pravi. Naknadno sem nato izbral, katera dva sta najboljša.

Bolj problematičen je bil na primer veter. Če je obleka plapolala v vetru, ni bilo mogoče posneti fotografije, enako je bilo, ko sem fotografiral na drsališču, kjer je drsalec že lahko stal, tisti v ozadju pa ne, zato sem tam raje postavil oba fotoaparata, izmeril in naredil kakšno fotografijo več.

Severna Koreja je sicer precej zaprta država, se pa zdi, da se zadnja leta pojavlja vedno več fotografij iz te države. Koliko fotografij iz Severne Koreje je na trgu? Sam sem imel kar dober dostop in pristop. Fotografe, ki so lahko delali kot jaz, torej s takšnim dostopom in na tak način, lahko preštejem na prste ene roke. V Severni Koreji dela David Guttenfelder, in sicer za Associated Press, ki s svojimi fotografijami podira tabuje, in če kje vidiš fotografijo iz Severne Koreje, jo je v 90 odstotkih posnel prav on.

Glede na to, da danes lahko fotografiraš s telefonom, je posnetkov Severne Koreje res več, saj lahko fotografirajo tudi turisti, vendar so si te fotografije izjemno podobne, saj gre za ustaljene turistične poti. Ko vidim kakšno fotografijo, točno vem, kje je bila narejena, včasih celo prepoznam kakšno osebo.

Na Kitajskem delate že dobra tri leta, v čem se njihov odnos do fotografije razlikuje na primer od tukajšnjega? Tam želijo vse, kar je na Zahodu. Po eni strani temu namenijo bistveno več denarja in truda, hočejo, da je vse najboljše, boljše kot drugje, po drugi strani pa so z okusom in slogom še nekoliko zadaj in tukaj se dogajajo zanimivi trki. Pri njih je še vedno v modi punk, flash mobi so izjemno priljubljeni … Posledično so stvari nekoliko bolj kičaste. Ni težava v tem, da ne bi vedeli, kaj se dogaja v tujini, ampak da se prilagajajo okusu res velike množice. Proračuni so neverjetni, ampak na koncu moraš biti všeč dvema milijardama ljudi, ne tistim, ki vedo, kaj se dogaja na Zahodu.