Tomaž Pandur: Rad bi verjel, da je vsaka nova predstava, ki jo ustvarim, prelomna

Minilo je leto dni, odkar je umrl Tomaž Pandur. Ponovno objavljamo intervju, ki smo ga z njim naredili februarja 2014.

Tomaž Pandur je nedvomno naš najbolj prepoznaven režiser. Rodil se je v Mariboru. Že kot dijak Prve gimnazije v Mariboru je ustanovil svojo gledališko skupino Tespisov voz – Novo slovensko gledališče. Gledališko javnost je že takrat opozoril nase s svojimi edinstvenimi stvaritvami. Diplomiral je na AGRFT v Ljubljani ter bil med letoma 1989 in 1996 umetniški direktor Drame SNG Maribor. Po petletnem umiku iz gledališkega življenja je začel režirati v tujini, nato pa ustanovil svoje gledališče Pandur.Theaters, ki ga vodi sestra, dramaturginja Livija Pandur.

Režiser nam je pred gostovanjem Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba, ki bo 19. februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu odigralo njegovo zadnjo odrsko mojstrovino Michelangela, zaupal nekaj svojih pogledov na svet, tistega, ki mu dnevno okupira misli, torej gledališkega, in tistega, v katerem mora živeti, da preživi.

Ste oseba z dovršenim občutkom za lepoto. To se več kot odraža v pretanjeni estetiki vaših del. Kaj kot lepo definirate osebno in kaj kot umetnik?

Večno vprašanje, večna dilema. Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.

Vaša dela preveva kompleksnost, ki ji skorajda ni para v delih slovenskih gledaliških hiš. Od kod izhaja ta kompleksnost? Morda celo iz kompleksnosti vaše lastne biti?                                                                                                                 

Ne vem ... Umetnost, tudi sodobno gledališče samo, zahteva globlji, kompleksnejši pogled na svet. Drugače ga ne moremo razumeti, niti občutiti. Kaj šele ustvarjati na novo. To v teatru namreč počnemo. Ustvarjamo svetove, kompleksne galaksije, v katere je vsaj za trenutek mogoče verjeti, jih razumeti, jim pripadati, jih občutiti. Le tako lahko predstave sprožijo nova in nova vprašanja. Na žalost ne morejo rešiti ničesar drugega, kot da vznemirjajo in budijo poznane in nepoznane arhetipe v nas samih.

Na kakšen način se odločate, katero delo postaviti na oder? Lotili ste se namreč legendarnih zgodovinskih osebnosti, Kaligule, Medeje, nazadnje Michelangela ...

Bolj kot naslovi del me zanimajo teme, miselni tokovi, dinamične misli, ki jih nato režiram v gledališkem polju. So misli in ideje, ki te spremljajo vse življenje, so hipni prebliski in inspiracije, ki prihajajo od vsepovsod, iz okolja, časa in prostora, iz knjig, filmov, glasbe, iz narave, tudi iz igralcev samih. Igralec Livio Badurina me je recimo navdihnil za Michelangela, njegov igralski habitus je kar klical po tej veličastni temi iz pozne italijanske renesanse.

Kaj vas je pri Michelangelu najbolj zanimalo, najbolj vznemirjalo?

Možnost potovanja v matrico nezavednega. Krleževa drama je bila idealna platforma, inspirativna poetična meditacija na temo umetnosti, poema o geniju, o katerem smo želeli govoriti v gledališču petsto let po nastanku freske v Sikstinski kapeli. Nastala je predstava o umetniku, kiparju, pesniku, arhitektu in slikarju, ki se bori z demoni svoje duše. Morda je to moja najtišja, tudi najmračnejša in tudi najbolj osebna predstava, ki namerno izstopa iz gledališkega prostora in se napaja v performativno-instalativnem okolju. Kako drugače govoriti o najbolj subtilnih in bolečih temah umetnikove samote?

Je res, da je ta vsestranski umetnik "živel v peklu in slikal njegove slike"?

Da, njegova življenjska zgodba je res peklenska, nenehno je bil razpet med življenjsko agonijo in umetniško ekstazo, nenehno v sporu s časom in prostorom. Ko je po dvajset in več letih končal svoje delo v Sikstinski kapeli, je Vatikan poklical druge slikarje, ki so njegove gole figure začeli oblačiti in s tkaninami zakrivati razgaljene genitalije. Zanimivo, da se je to dogajalo pred petsto leti in da se to pravzaprav dogaja tudi danes. Kdo so danes tisti, ki prekrivajo goloto in mečejo pesek v oči?

Se predstava osredotoča zgolj na ustvarjalno plat umetnika ali posega globlje v njegovo nrav, nam predstavi človeka, osebo za legendarnimi umetninami?

Predstava se sooča z njegovimi demoni, ki preganjajo njegovo umetniško dušo. S časom in prostorom visoke renesanse, z ideali in vizionarskim stremljenjem ... Tako v trenutkih njegove največje slave kot v trenutkih najhujšega trpljenja in ponižanja. Michelangelo je trdil, da je lepota ujeta v kamnu in da je njegova naloga, da jo osvobodi. Lepa metafora za stanje sveta, pa tudi za vse nas, ki se ukvarjamo z umetnostjo.

Tudi v tej predstavi ste se za potrebe glasbene podlage obrnili na duo Silence, Primoža Hladnika in Borisa Benka, ki sta uglasbila večino vaših odrskih kreacij v zadnjem desetletju. Zakaj takšno uspešno sodelovanje prav z njima? Kje ste našli skupni imenovalec?

Oba, Hladnik in Benko, sta slovenski nacionalni zaklad. Pri njiju sem začutil neverjetno senzibilnost, ki jo genialno in unikatno prevajata v glasbo. Zelo me je veselilo, da nam je v Madridu uspelo vzpostaviti takšne produkcijske standarde, da sta začela snemati s simfonični orkestri. Šele takrat je njuna glasbena ideja dobila pravo dimenzijo.

V intervjuju za Siol.net pred dvema letoma sta izjavila, da ju svoboda onesrečuje in da se zato verjetno tako dobro počutita v teatru, ki je v osnovi diktatura. Se glede gledališke diktature strinjate z njima?

Ne. Meje svobode si začrta vsak sam. Teater je še vedno dinamičen, kreativen proces velikega števila ljudi, prostor kreativnih interakcij. Zame je prav to bogastvo in lepota gledališča.

Ste se kdaj poigravali z mislijo, da se lotite televizijskega ali filmskega projekta, ali vam gledališče omogoča zadostno širino umetniškega izražanja?

Kar poskušam v zadnjih letih storiti, je, da vpeljujem nove medije tudi v teater. Meje med filmskim in gledališkim so že zdavnaj zabrisane, tako da je vdor filma zame nekaj popolnoma naravnega. Film gledališču daje dodatno vrednost, daje mu predvsem možnost kadriranja in približevanja načrtov – česar gledališče samo po sebi nima. Ves Michelangelo je videomapiran, prvi prizor pa scela filmski po zaslugi mojega sodelavca za nove medije Dorijana Kolundzije.

Na kaj pazite oziroma na kaj ste pozorni pri izbiri igralske ekipe?

To je izjemno zapleten proces, ki ponavadi nastaja že ob rojevanju ideje za predstavo, ob pisanju scenarija ali režijske knjige, mnogo pred začetkom vaj. Večkrat imam v mislih tudi konkretne igralce, kot zdaj v ljubljanski Drami, ali pa preprosto razpišem avdicije, ki so v Evropi nekaj povsem vsakdanjega, saj so v Evropi stalni ansambli že skoraj redkost.

Zakaj oziroma s kakšnim namenom je bila leta 2002 ustanovljena mednarodna gledališka organizacija Pandur.Theaters?

Pandur.Theaters je zasnovan kot mreža mednarodnih gledališč, kot nekakšna platforma za mednarodno koprodukcijsko sodelovanje v vseh segmentih performativnih umetnosti, vključno z izobraževalnimi, produkcijskimi, založniškimi in festivalskimi smernicami. Zanimivo je tudi to, da so ga kot Pandur teater poimenovali tuji kritiki, ki so vse od Šeherezade naprej vse moje predstave označevali za Pandurjevo gledališče – kot neko novo, unikatno vejo uprizoritvenih umetnosti.

Lahko v svoji karieri kakšno delo označite za prelomno in zakaj?

Rad bi verjel, da je vsaka nova predstava, ki jo ustvarim, prelomna. Tukaj ni nobene udobnosti in domačnosti. Boj za vsak prihodnji projekt je neizprosen. Če se ozrem na svojo kariero, so zagotovo predstave, ki so prelomne na osebni in profesionalni ravni. So predstave, ki so me usodno označile, celo spremenile. To so zagotovo vse tri različice Božanske komedije, ki so mi kot režiserju, kot umetniku omogočile tudi širšo prepoznavnost v svetu, preboj iz anonimnosti. Celotni španski cikel Inferno, Barroco, Hamlet, Medeja, Somrak bogov in Alas pa tudi zato, ker je vzpostavil mojo umetniško sedemletno kontinuiteto v tuji državi na najvišji institucionalni ravni tudi z največjimi evropskimi igralskimi veličinami. To so predstave, kjer sem kot režiser končno odrastel. Upam.

V vaših delih je velikokrat zaslediti poigravanje z tazličnimi tabuji in propadom moralnih vrednot. Še posebej je to zaslediti v Somraku bogov iz leta 2011. Kako je po vašem mnenju z vrednotami v današnjem času?

Svet se je spremenil. V skladu s spremembami se spreminjamo tudi mi, spreminja se vse, tudi kultura, sistem vrednot, zavedanja, občutenja. V gledališču poskušam spremljati nova spoznanja o naših čutilih in se z njimi poigravati v neštetih kombinacijah ter tako najti pretočnost novih idej, novih poti h gledalcu ... Poskušamo prodreti v polja nezavednega, neraziskanega, odpreti tudi kakšna vrata, ki so bila do zdaj zaprta, prevetriti duha ter postaviti nova in nova vprašanja.

Že dolgo niste sodelovali s kakšno slovensko gledališko hišo. Tokrat vas je pot zanesla v ljubljansko Dramo. Kako to? S čim nam boste postregli tokrat?

18 let je minilo ... Pot iz Maribora v Ljubljano je bila zame zelo dolga. Šla je prek Dunaja, Berlina, Hamburga, Madrida, Sankt Peterburga, Tokia, Pariza in Mehike ... (smeh). V ljubljanski Drami zdaj režiram dramski diptih z epilogom o smrti, ki združuje tri Shakespearove drame, Riharda II. in Riharda III. ter Henrija IV. Seciramo vzpon do oblasti, padec z oblasti in posledično smrt. Večni boj za moč in oblast je boj na več ravneh zavesti, je kot operacija na odprtem srcu, ki razkriva človeške strasti, slabosti, ter nezaustavljiv nagon po destrukciji in avtodestrukciji. Je mikropsihologija velikih osebnosti, je razkrivanje oblasti, ki ima imena in priimke, ima oči, usta in roke. To je brezobziren boj živih ljudi, ki vsi sedijo okrog iste mize.