Tomaž Pandur: Pravi umetnik mora misliti le nase

V intervjuju za Siol.net razmišlja o tem, zakaj je umetnost sebična, zakaj je Medeja aktualna še danes in kaj prinaša gledališče nove dobe.

Pred dnevi ste na novinarski konferenci izjavili, da je Medeja prelomnica v vašem ustvarjanju. Lahko pojasnite, v kakšnem smislu?

Srečanje z enim od najpomembnejših mitov naše civilizacije je zmeraj prelomnica.

Zakaj je Medeja po več kot tri tisoč letih od njenega nastanka aktualna še danes?

Medeja je v bistvu intimna tragedija nesrečne ljubezni. Zgodbe korusa okrog nje so zgodbe o politiki, zgodovini, oblasti, vojnah, olimpijadah, zlatem runu, vladarjih, mestih, o lokalnih kultih, magičnih ritualih in legendah. Tudi Medeja mora danes odgovarjati na še težja in kompleksnejša vprašanja kot pred tremi, štirimi tisoči leti. Predstava se sprašuje, kaj nam te velike zgodbe pomenijo danes, kaj naj bi pomenile jutri.

Zakaj je bila igralka Alma Prica edina in prva izbira za vlogo tragične junakinje?

Ker jo navdihuje vsak gledališki trenutek. Na vajah in predstavah. Alma Prica je čarobna igralka, neverjetne, prav eruptivne senzibilnosti ter izjemno elegantne igralske in življenjske energije.

Medeja pod vašo režisersko taktirko je bila premierno odigrana v naravnem okolju, v okviru Dubrovniških poletnih iger. Kakšen izziv je bil to za vas? Če bi se to dogajalo v Sloveniji, v kateri prostor bi po vašem najbolj sodila?

Ha, ha ... Seveda bi sodila najprej v ljubljansko Dramo, potem pa na morje ... Na morje v barvi jekla, z nebom v barvi borovcev ...

Kako gledate na tako imenovano gledališče nove dobe? Kako ste se sami spopadli z uvedbo novitet na odru? V Medeji na primer uporabljate holograme. Kaj te novosti prispevajo k teatru?

Danes je moč v gledališču predvsem dobro poznavanje funkcij in namenov naših čutil. Pet nevroloških stopenj, prek katerih naši možgani procesirajo zunanje dražljaje, kar predstavlja fascinanten kibernetični stroj, s katerim je mogoče igrati na brezkončne načine in kombinacije. Gledališče je dinamična, aktivna misel, ki živi v kronotopu, torej v konotaciji časa in prostora. Zato je uvajanje novih tehnologij zame nekaj povsem samoumevnega. Umetnost sama žal ne more ničesar rešiti, lahko samo opazuje, vznemirja, prebuja in opisuje. Za teater velja znana misel Iva Andrića, da lahko posamezniki in narod svojo svobodo ohranijo samo tako, da so ves čas, neprenehoma, budni, v vsakem trenutku na preži in na straži. Zdaj pa si predstavljate, kakšno življenje je to ... Teater sicer ne more ničesar rešiti, lahko samo opazuje, vznemirja, opisuje, moti ... In postavlja vedno nova in nova vprašanja.

Kako gledate na svojo režisersko pot do zdaj in kaj bi izpostavili kot svoj dosedanji vrhunec?

Bolje je, da se s povzetki in analizami še naprej ukvarjajo pisci in teatrologi in ne jaz. Strinjam se s Stefanom Zwiegom, ki pravi, da ni nič bolj groznega kot umetnik, ki se na koncu spremeni v pridigarja.

Prava umetnost je sebična. Razen sebe in svoje popolnosti noče prav ničesar drugega. Pravi umetnik mora misliti le nase in ne na človeštvo ... Ko je čustven, je umetnik, ko hoče pomagati, izboljšati, voditi, pridigati, njegova umetnost izgubi vso moč.

Irena Štaudohar je odkrila, da je Roland Barthes le nekaj tednov pred smrtjo italijanskemu režiserju Michelangelu Antonioniju napisal poetično pismo, v katerem opisuje, katere lastnosti mora po njegovem mnenju imeti umetnik. Njegove besede zlahka prenesemo tudi na sodobno gledališče 21. stoletja. Po njegovem so te lastnosti: budnost, razumnost in najbolj paradoksalna od vseh – krhkost. Želel bi si, da bi moje ustvarjanje imelo vse te tri lastnosti.

Izjavili ste, da se z Medejo vračate k velikim temam. Katera velika tema nas/vas bo vznemirjala v prihodnje?

V pripravi in fazi razvoja imamo več mednarodnih projektov. Po zagrebški premieri se vračam v Madrid, v Teatro Espanol, kjer naš novi projekt odpira sezono 2013.