Saša Pavček: Dobiti vlogo v slovenskem filmu je skoraj loterija

Kako se spominjate prvega igralskega nastopa?

V prvem razredu osnovne šole sem nastopila z recitacijo Vrbe v italijanščini. Imela sem tremo, kot jo imam še danes, a sem uživala, ko so mi stekle tiste melodične besede. Nisem natančno vedela, kaj govorim, sicer pa, tudi če bi govorila v slovenščini, bi bila težava enaka, Prešernovi soneti nesreče niso ravno čtivo za šestletnega otroka. V petem razredu sem nastopila v vlogi našega profesorja matematike, zabavala sem ves učiteljski zbor in sošolce, profesor pa je imel manj razumevanja, kar eno mi je primazal. Precej smešna izkušnja.

Če mislite na profesionalni nastop, pa je bilo v ljubljanski Drami. Bila sem devetnajstletna študentka in vskočila sem v vlogo v komediji Ferda Kozaka Profesor Klepec. Pred tem sem imela vajo v nekem majhnem prostoru, tako da ob nastopu nisem znala priti na velik oder. Vso zbegano so me peljali v temno zaodrje in zdelo se mi je, da je vse skupaj le morast sen, na odru pa je bilo svetlo in toplo in zdelo se mi je, da lebdim.

Foto: Mediaspeed Se še spomnite, kakšen preizkus ste morali opraviti na sprejemnih izpitih na AGRFT?

Zelo natančno se vsega spominjam, stresen izpit, ki ga ne bi šla nikoli več delat. Nastopila sem z monologi iz dram Shakespearja in Strindberga, recitacijami Kosovela in Koviča ter proze Ivana Cankarja. Med pavzo sem se pripravila še na nov monolog Andreja Hienga Lažna Ivana, ki mi ga je določila komisija, sledile so improvizacije, preizkus govornega in glasbenega posluha, ritma, plesa itd. Nato so sledila meni čudna vprašanja profesorjev in moji v zadregi še bolj čudni odgovori. Sprejeli so nas štiri, diplomirali smo trije, dobro smo se imeli v tistem obdobju, še danes smo prijatelji.

Kako ste se kot dislektik in igralka obenem, ki mora naštudirati ogromno besedil, uspeli spoprijeti s to prepreko?

Res sem dislektik, do tretjega razreda osnovne šole nisem znala brati, a sem to uspešno skrivala tako, da sem znala veliko besedil iz berila na pamet. Bral mi jih je starejši brat. Besedila sem se vedno naučila slušno, večinoma sproti na vajah, na srečo imam dober spomin, ki pa seveda ni več tako zanesljiv kot v mladosti. Vaja, iskanje smisla besedila, moj fantazijski svet in mreža asociacij premagajo tudi to napako. Na javna branja pa se moram še danes kar dolgo pripravljati.

Ali v prostem času raje zahajate v gledališče ali kinematografe? Katero gledališko predstavo in kateri film ste si ogledali nazadnje?

Če se le da, grem z veseljem. Rada grem na produkcije študentov AGRFT, saj so čudoviti, zanimivi, razvijajoči se mladi ljudje, v zadnjem času sem videla Žabe Gregorja Strniše in Evripidove Alkestide. Včaraj sem gledala predstavo na mali sceni MGL Harper Regan Simona Stephensa z Jette Ostan Vejrup v glavni vlogi, ki jo z užitkom gledam; danes zvečer nameravam oditi v matično SNG Dramo na ogled predstave Maksima Gorkega Malomeščani, da izvem, kaj o svoji malomeščanskosti. Zadnji filmi so po naključju sami domači, kar me veseli: Lahko noč, gospodična, Stanje šoka in Kruha in iger.

Foto: Mediaspeed

Katera vloga v vaši karieri vam je predstavljala največji izziv in zakaj?

V zadnjem času vloga slikarke Galactice v Barkerjevih Slikah z usmrtitve, saj je ena najbolj kompleksnih vlog v sodobni dramatiki. Tekst je sijajen, govori o umetnici, ki polnokrvno in pogumno živi kot slikarka in ženska, zoperstavi se oblasti, se bori za resnico in s čopičem na svojem ogromnem platnu ostro obsodi vojno, s tem veliko tvega, veliko izgubi, a hkrati uspe svojo umetniško vizijo speljati do konca. Ni veliko takih vlog za igralke, rada jo igram, čeprav je izjemno težka, a ima toliko plasti in strasti, da mi tiste tri ure na odru minejo zelo hitro, poleg tega lahko skozi njo izrazim tudi svoj nazor.

Največ tveganja sem čutila pri lastni predstavi poezije in glasbe Obleci me v poljub, saj sem hkrati avtor, interpret, idejni snovalec, producent in še marsikaj, a tvegati je bilo vredno. Ni mi žal, saj je predstava zelo lepo sprejeta. Zdaj smo skupaj z glasbeniki Aljošo Rijavcem, Šemsudinom Džopo in Janom Oršičem izdali tudi glasbeno zgoščenko, posneto v živo. Pravijo, da je naš CD nekaj posebnega in da je lep.

Na letošnjem Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu ste dobili vesno za najboljšo žensko stransko vlogo v filmu Klemna Dvornika Kruha in iger. Kako ste sprejeli novico?

Novica me je razveselila, še bolj pa povabilo na snemanje, saj je Klemen Dvornik režiser, ki je kljub mladosti izkušen, sproščen, dobrovoljen, človek izjemnih delovnih navad in znanja, enako tudi njegova ekipa. Dobiti vlogo v slovenskem filmu pa je skoraj loterija. Film je komedija, nagrajena z nagrado občinstva, igram pa preprosto mamo iz Velenja, ki prihaja z družino v Ljubljano na pustni TV-kviz in ji blišč televizije in šarm slavnega voditelja zmešata glavo. Film bo premierno v kinodvoranah predvidoma za pusta 2012.

Foto: Mediaspeed

Na katero svojo umetniško stvaritev ste najbolj ponosni in zakaj?

Svoja dela težko sama poimenujem umetniške stvaritve, ponos je včasih na meji ošabnosti in mi v zvezi z delom ni ljub. Na sadove svojega dela skušam gledati kot poljedelec – nekaj zraste, če seješ in če koga nahraniš, je dobro. Vsako leto zima prekrije sledi, na preteklo me ne veže več skrb, odvečen je tudi ponos, tako stališče me ustavlja v iskanju novega. Povzdigovanje avtorja mi ni blizu, spoštovanje njegovega dela mi je bolj blizu, najljubše pa mi je stališče, da je umetnost darovanje drugim.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali in kakšen vtis je napravila na vas?

Imam grdo navado, da včasih berem več knjig hkrati, tiste bolj debele puščam doma, druge nosim s seboj. S svojim presenetljivim slogom, kako lepo pisati o nelepih odnosih, me je očaral Martin Walser z Bežečim konjem, Miroslav Krleža z Vrnitvijo Filipa Latinowicza, krasen klasičen roman z izjemnim jezikom, ki sem ga nekoč že brala, a me je zdaj bolj pritegnil; z iskreno naravnostjo in neke vrste mirnostjo me je kratkočasil zadnji roman Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku. Vedno znova me navduši filozof Mladen Dolar, tokrat s knjigo Oficirji, služkinje in dimnikarji, zlasti v poglavju O dotiku. Nekaj zanimivih misli sem našla v eseju Jean-Luca Nancya Odpor(nost) poezije, najbolj pa me je prevzel Miklavž Komelj z zadnjo knjigo esejev Nujnost poezije. Poglobljeno, natančno, čuteče razmišljanje, ki temelji na znanju in zavezanosti poeziji.

Kateri glasbeni album si najraje zavrtite med daljšo vožnjo?

Za dvig razpoloženja italijanske popevke, flamenco Anžeta Palke, za mirno vožnjo klasiko, kakšnega Bacha, Cheta Barkerja, rada poslušam zvočno izdajo romana D. H. Lawrenca Ljubimec Lady Chatterley.

Kaj v Sloveniji odločilno vpliva na uspeh kulturnega delavca? Talent, neformalna mreža poznanstev, sreča, ali kaj četrtega?

Delavec je najbrž najbolj prava beseda za moj poklic. Vedno sem namreč stavila na delo, ne verjamem v srečo in poznanstva. Besede talent pri sebi ne uporabljam, v tem ne vidim aktivnosti, zanašanje na talent, izrekanje o njem te lahko uspava. Talent je le vzvod, dana naravna možnost, da te vleče k posvečanju tistemu, kar te zanima in imaš rad. Vedno sem se počutila kot delavka, ki ob delu uživa in ima občutek, da se igra, išče, sanja. Igranje je sicer trdo in disciplinirano delo, to ni zdrav poklic, zdržati je treba marsikaj, a trenutek na odru, ki zasije in že izgine v pozabo, me v svoji krhkosti in minljivosti navdaja s srečo in z občutkom, da ima tudi tako življenje lepoto in smisel.